Jedro

Po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 izreče sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazni po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu KZ-1; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora. Kot je razvidno iz pritožbeno izpodbijane odločbe o kazenski sankciji, je prvostopno sodišče striktno postopalo po citirani zakonski določbi, ki je sicer kogetne nanarave. Sodišče je po njej dolžno postopati, morebitni drugačni dogovori, tudi v sporazmu o priznanju krivde, pa niso dovoljeni. Če sodišče namreč ne ravna po tej določbi, stori kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče druge stopnje dolžno sanirati po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi M. L., po dne 2. 7. 2020 sklenjenem sporazumu o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na predobravnavnem naroku istega dne, spoznan za krivega storitve: pod točko I/1 in 2 nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s drugim odstavkom 20. in 54. člena KZ-1, z dejanjem pod točko II kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-l v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-l, z dejanjem pod točko III kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-l in z dejanjem pod točko IV kaznivega dejanja omogočanje uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Prvo sodišče je obtožencu določilo kazni: za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine pod točko I/1 in 2, po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. in 54. člena KZ-l, kazen enega leta in šestih mesecev zapora, za kaznivo dejanje velike tatvine pod točko II, po prvem odstavku 205. člena KZ- 1 v zvezi z drugim odstavkom 20. členom KZ-1, kazen petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje prikrivanja pod točko III, po prvem odstavku 217. člena KZ-1, kazen enega meseca zapora, za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu pod točko IV, po prvem odstavku 187. člena KZ-1, pa kazen sedmih mesecev zapora, nakar mu je po prvem odstavku 55. člena KZ-1, upoštevaje enotno kazen treh let in sedmih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Ks 32614/2016 z dne 16. 5. 2018, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 32614/2016 z dne 12.3.2019, postala pravnomočna dne 18. 3. 2019, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen petih let in enajstih mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 in prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtožencu v enotno kazen zapora vštelo čas delno že prestane kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 32614/2016 z dne 6. 2. 2017, ki jo je obtoženi pričel prestajati dne 5. 6. 2017 in čas prestan v pridržanju in v priporu po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 32614/2016 z dne 6. 2. 2017 od 10. 8. 2016 od 15.25 ure dalje do 5. 6. 2017 ter čas že prestane zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Ks 32614/2016 z dne 16. 5. 2018 od 6. 6. 2020 dalje in čas pridržanja v tej zadevi opr. št. IV K 22866/2017 od 29. 1. 2016 od 9.45 ure do 30. 1. 2016 do 22.00 ure. Na podlagi 73. člena KZ-1 mu je odvzelo kovinsko palico ″pajser″ rdečo sivo barve, dolžine 59 cm, kovinsko palico ″pajser″ črne in rdečo sive barve, dolžine 74 cm in podkapo črne barve z dvema izrezoma za oči in enim za usta v spisu pod II SZP 47/2019. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 je prvo sodišče obtožencu naložilo v plačilo znesek v višini 250,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pod točko I/2 pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženi dolžan oškodovancu S. L. solidarno povrniti premoženjsko pravni zahtevek v znesku 12.150,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanca napoti na pravdo. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je prvo sodišče oškodovanca J. do.o. s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je bil obtoženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Zagovornik sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pritožuje pa se tudi glede odločb o odvzemu premoženjske koristi ter premoženjskopravnem zahtevku. Obtoženec pritožbenih razlogov ni konkretiziral. Oba z zagovornikom pa se zavzemata za spremembo izpodbijane sodbe na ta način, da se obtožencu izreče le kazen kot je bila dogovorjena v sporazumu z okrožno državno tožilko z dne 2. 7. 2020 v trajanju dveh let in petih mesecev zapora ter da naj se mu ne naloži plačilo premoženjske koristi niti premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca S. L.. Obtoženec obenem predlaga, da mu pritožbeno sodišče dovoli prestajanje kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor). Zagovornik podredno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4. Na zahtevo obtoženčevega zagovornika je višje sodišče opravilo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo obtoženca, zagovornika ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje 23. 10. 2020 sta se udeležila obtoženec in njegov zagovornik, medtem ko pravilno obveščeni pristojni državni tožilec ni pristopil. Po posvetovanju je pritožbeni senat sklenil, da se v skladu z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP javna seja opravi v odsotnosti pristojnega državnega tožilca, saj je bilo obvestilo o javni seji zanj v redu izkazano.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obtoženec in njegov zagovornik pretežni poudarek pritožb posvečata izpodbijanju odločbe o kazenskih sankcijah in sicer v tistem delu, kjer je sodišče prve stopnje obtožencu pri izreku enotne kazni upoštevalo tudi po prejšnji pravnomočni sodbi izrečeno kazen treh let in sedmih mesecev zapora. Zagovornik pri tem poudarja, da se lahko združijo le pravnomočne kazni zapora, ki jih obtoženec še ni začel prestajati. Obtoženec pa je pretežni del kazni po zgoraj citirani sodbi že prestal. Zagovornik tudi ocenjuje, da izrek pritožbeno izpodbijane sodbe v predmetnem delu ni razumljiv niti izvršljiv. Kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 6. 2. 2017, opr. št. III K 32614/2016, je že izgubila svojo samostojnost in zato izrek enotne kazni več ni mogoč. Obtoženec v pritožbi meni, da sodišče prve stopnje brez njegovega soglasja ne bi smelo izreči enotne kazni kot jo je, ampak bi moralo upoštevati dogovorjeno kazen po sporazumu o priznanju krivde.

7. Povzeta pravna naziranja obeh pritožnikov so zmotna. Po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 (odmera kazni obsojencu), izreče sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazni po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu KZ-1; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora. Kot je razvidno iz pritožbeno izpodbijane odločbe o kazenski sankciji, je prvostopenjsko sodišče striktno postopalo po citirani zakonski določbi, ki je sicer kogentne narave. Sodišče je po njej dolžno postopati, morebitni drugačni dogovori, tudi v sporazumu o priznanju krivde, pa niso dovoljeni. Če sodišče namreč ne ravna po tej določbi, stori kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče druge stopnje dolžno sanirati po uradni dolžnosti. Sedaj obravnavana kazniva dejanja je obtoženec storil med 22. 12. 2015 in 30. 1. 2016, torej preden je 6. 6. 2020 nastopil enotno kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 16. 5. 2018, opr. št. I Ks 32614/2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 12. 3. 2019, opr. št. II Kp 32614/2016. Kazni obtoženec še ni prestal, kar v pritožbi navaja tudi sam zagovornik. Kot jasno izhaja že iz samega teksta določbe prvega odstavka 55. člena KZ-1, pa se ta določba ne nanaša le na pravnomočno izrečene kazni, ki jih obtoženec še ni začel prestajati, niti za izrek enotne kazni ni potrebno obtoženčevo soglasje. Res je sicer, kot trdi zagovornik, da je sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 6. 2. 2017, opr. št. III K 32614/2016, izgubila svojo samostojnost, a kazen zapora iz slednje niti ni bila upoštevana v izpodbijani odločbi pri izreku enotne kazni kot določena kazen, pač pa je sodišče prve stopnje kot določeno pravilno upoštevalo kazen treh let in sedmih mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne z dne 16. 5. 2018, opr. št. I Ks 32614/2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 12. 3. 2019, opr. št. II Kp 32614/2016, izrečene obtožencu v postopku t. i. neprave obnove. Zato sodišče druge stopnje v nasprotju z obtoženčevim zagovornikom ugotavlja, da je izpodbijana odločba o kazenski sankciji popolnoma razumljiva in izvršljiva.

8. V nadaljevanju zagovornik izpodbija odločbo, s katero je bilo obtožencu naloženo plačilo zneska 250,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pod točko I/2 pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Zagovornik izpostavlja, da je oškodovančeva ocena vrednosti freze znamke Tecumceh tip YM 8413 DE v znesku 500,00 EUR pavšalna, saj ni sodišču predložil nobenega računa iz katerega bi bila razvidna dejanska vrednost, sodišče pa v postopek ni pritegnilo ustreznega izvedenca. Sodišče naj bi po pritožnikovem mnenju v tem delu izpodbijane sodbe kršilo kazenski zakon.

9. Pritožnik ne konkretizira, katera od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP naj bi bila storjena. Verjetno ima v mislih kršitev po 5. točki, po kateri je kršitev kazenskega zakona med drugim podana tudi, če je bila z določbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Po prvem odstavku 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, ali zaradi njega. Po drugem odstavku istega člena se korist odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakonu, ugotovljeno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje bi pravico, ki jo ima po zakonu, kršilo le, če v nasprotju s pogoji iz 74. in 75. člena KZ-1 v obsodilni sodbi premoženjske koristi ne bi odvzelo, ali če jo bi odvzelo v nasprotju s pogoji. Pritožbeno problematiziranje višine odvzete premoženjske koristi pa gre opredeliti kot izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa določba drugega odstavka 370. člena ZKP v primeru sprejetega sporazuma o priznanju krivde ne dopušča. Iz opisa kaznivega dejanja na škodo oškodovanca J. T., pod točko I/2 krivdoreka, ki je skladen sprejetemu sporazumu o priznanju krivde, jasno izhaja, da je obtoženec v sporazumu soglašal z ocenjeno vrednostjo freze v znesku 500,00 EUR. Pred sodiščem prve stopnje je na predobravnavnem naroku 2. 7. 2020 obtoženec na izrecno vprašanje predsednice senata izjavil, da je razumel naravo in posledice sporazuma o priznanju krivde in da ga je podpisal prostovoljno. Predsednica senata je nato ugotovila, da je priznanje jasno in podprto z drugimi dokazi v spisu in da so zato izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Obtoženec in njegov zagovornik zoper ugotovitve prvostopenjskega sodišča nista ugovarjala in to je nato sporazum o priznanju krivde sprejelo. S tem je bila tudi sprejeta ocena vrednosti odtujenega predmeta pod točko I/2 krivdoreka.

10. Podobni zaključki kot jih je pritožbeno sodišče zavzelo v prejšnji točki, veljajo tudi glede pritožbenega izpodbijanja opredeljene višine oškodovanja oškodovanca pod točko I/1 – S. L. Po sklenjenem sporazumu o priznanju krivde, ki je tudi kot tak povzet v krivdorek, znaša vrednost odtujenih predmetov last oškodovanca S. L. 12.300,00 EUR. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe o premoženjskopravnem zahtevku pod točko 10 izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje od skupnega zneska oškodovanja tega oškodovanca odštelo znesek 150,00 EUR, saj je bila oškodovancu vrnjena motorna žaga znamke Husquarna, katere vrednost je bila ocenjena na ta znesek. S tem, ko zagovornik in obtoženec zatrjujeta, da naj bi šlo za laično oceno vrednosti odtujenih predmetov po oškodovancu oziroma oporekata v opisu kaznivega dejanja opredeljeni vrednosti odtujenih predmetov, češ da ni bila ugotovljena po ustreznem cenilcu ali podprta z relevantno dokumentacijo, dejansko uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v primeru pritožbe zoper sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, ni dovoljen (drugi odstavek 370. člena ZKP).

11. Obtoženec v sklepnem delu pritožbe pritožbeno sodišče prosi, da mu dovoli prestajanje kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Mariboru. Pritožbeno sodišče za kaj takega nima zakonskih pooblastil. V skladu z določbo petega odstavka 18. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), obsojenca ki je že na prestajanju kazni, pa je bil ponovno obsojen, razporedi na prestajanje kazni okrožno sodišče, na območju katerega je bila izdana prvostopenjska sodba, v konkretnem primeru torej Okrožno sodišče v Celju. Pri razporejanju obsojencev na prestajanje kazni pa je to sodišče dolžno postopati po Navodilu ministra za pravosodje o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora (Uradni list RS, št. št. 78/00, 44/03, 86/04, 127/06, 7/07 in 112/07, 25/08, 76/08, 121/08, 66/09, 34/10, 10/11, 88/13, 60/18).

12. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženca ter njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.