Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo 2.600.000 SIT (10.849,61 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 10.2.2003 po obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, in od 11.2.2003 po obrestni meri zamudnih obresti, in 1.700.000 SIT (7.093,97 EUR) z zamudnimi obrestmi od 2.9.2002 do 10.2.2003 po obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, in od 11.2.2003 po obrestni meri zamudnih obresti. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino, pritožbi obeh strank zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti tej sodbi je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.850.000 SIT (7.719,91 EUR) z zamudnimi obrestmi in vse zaznamovane pravdne stroške. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišči bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi strahu in višjo odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki Š(375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR), za strah v višini 300.000 SIT (1.251,88 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.500.000 SIT (10.432,36 EUR) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na peti do osmi strani prvostopenjske sodbe in na peti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnik utrpel udarnino glave, zlom nosu in zvin vratne hrbtenice. Ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera.

Skupni odmerjeni znesek 3.800.000 SIT (15.857,12 EUR) Šprisojenih sicer 4.300.000 SIT (17.943,58 EUR), vendar odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni revizijsko spornaĆ pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 24,8 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).