Jedro

Ker je bila zadeva vrnjena toženi stranki v nov postopek (po odločbi Ustavnega sodišča RS) in je tožena stranka ponovno o zadevi odločila na isti dejanski in pravni podlagi, kot je temeljila odločitev v njeni prvi (odpravljeni) odločbi, bi morala v novem azilnem postopku dati prosilcu za azil možnost, da se izjavi o okoliščinah, relevantnih za odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. in 3. točke 1.odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.1.2006, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajsetih ur od pravnomočno končanega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odločila v ponovnem postopku po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 968/2005-11 z dne 24.11.2005, s katero sta bili razveljavljeni sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. 1111/2005 in Upravnega sodišča, št. U 1581/2005 in odpravljena odločba tožene stranke, s katero je bila kot očitno neutemeljena zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Ustavno sodišče RS je zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje iz razloga, ker tožniku v postopku ni bilo omogočeno, da se izjavi glede pravnih in dejanskih vprašanj, relevantnih za odločitev in ni imel možnosti izjaviti se o podatkih iz poročil o stanju v njegovi izvorni državi, na katere je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev. Prvostopno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka tudi v ponovnem postopku oprla na določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, in da se v upravnem spisu še vedno nahajajo poročila (v izogib ponavljanju jih pritožbeno sodišče ne navaja ponovno), na katera se je tožena stranka glede razmer v tožnikovi izvorni državi sklicevala v odločbi, ki je bila odpravljena z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. Ugotavlja tudi, da tožena stranka ni navedla, zakaj v novem postopku teh poročil ni uporabila oziroma zakaj z njimi ni seznanila tožnika. V prošnji za azil je tožnik navedel, da ga pripadniki albanske narodnosti obtožujejo, da je med vojno sodeloval s Srbi in mu grozijo, da ga bodo ubili, če ne bo zapustil Kosova. Iz tožnikove prošnje za azil (rub.32-izjava prosilca) izhaja, da je bilo tožniku glede razlogov, s katerimi utemeljuje prošnjo za azil, zastavljeno samo eno vprašanje: "Zakaj je zapustil izvorno državo". Na podlagi tožnikove izjave, da je kot pripadnik turške narodnosti diskriminiran in da mu grozijo Albanci, ker naj bi sodeloval s Srbi, po presoji sodišča tožena stranka preuranjeno sklepa, da v tožnikovem primeru ne gre za preganjanje v smislu določb ZAzil. Ob izostanku vprašanj s strani uradne osebe in odgovorov tožnika na vprašanje glede okoliščin in načina ogrožanja s strani pripadnikov OVK ter intenzivnosti groženj in ogrožanja in ali je to preraslo v fizično nasilje, ni mogoče sklepati, da v tožnikovem primeru ni šlo za preganjanje v smislu ZAzil. Tožnikova izjava v prošnji za azil, ki temelji le na enem vprašanju, s katerim niso bila razjasnjena relevantna vprašanja glede stopnje ogroženosti in preganjanja, ne omogoča sklepanja, da tožnik ni preganjan v smislu ZAzil. Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in da so bila kršena pravila postopka (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS), je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS).

Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da razlogi za zapustitev izvorne države, ki jih je podal tožnik, ne morejo predstavljati preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi. Ne glede na to, da je bilo tožniku postavljeno le vprašanje, to je, zakaj je zapustil izvorno državo, je iz odgovora jasno razvidno, da je prosilec povedal tisto, kar naj bi bil glavni razlog za odhod iz izvorne države. Kot glavni razlog za zapustitev države je navedel verbalno nadlegovanje in očitke, brez kakršnihkoli fizičnih napadov ali konstantnega trpinčenja. Nadlegovanj tudi ni prijavil policiji. Tožena stranka se nadalje sklicuje na sodbe Vrhovnega in Upravnega sodišča RS, kjer je bilo že večkrat odločeno, da se verbalna nadlegovanja in žaljivke ne morejo obravnavati kot preganjanje. Nadalje navaja, da je v ponovnem postopku odločila zgolj na podlagi prošnje za azil, zato prosilca za azil ni seznanila s poročili o stanju v državi, ki se nahajajo v upravnem spisu in jih je uporabila v prejšnji odločbi. Tudi v primeru, če bi vključila navedene informacije o stanju v tožnikovi izvorni državi v odločbo, ne bi ravnala napačno, če jih ne bi predočila prosilcu za azil, da se o njih izjavi, saj je že iz njegove izjave podane v prošnji za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi ter potrdi izpodbijano odločbo. V odgovoru na pritožbo tožnik vztraja pri razlogih izpodbijane sodbe in še navaja, da iz formalne vloge za azil ne izhajajo razlogi po 2. odstavku 35. člena ZAzil, ki omogočajo toženi stranki, da vlogo zavrne kot očitno neutemeljeno. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Če pa bi to dejstvo želela utemeljiti, bi morala izvesti redni postopek in ugotoviti situacijo v izvorni državi. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih, da se izogne ponavljanju, ne navaja ponovno. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku po odločbi Ustavnega sodišča RS (Up 968/05), ki je toženi stranki zadevo vrnilo v novo odločanje, ker tožniku v upravnem postopku, ko je odločala na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ni bilo omogočeno, da se o dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev, izjavi. Ker je bila zadeva vrnjena toženi stranki v nov postopek in je tožena stranka ponovno o zadevi odločila na isti dejanski in pravni podlagi, kot je temeljila odločitev v njeni prvi (odpravljeni) odločbi, bi po presoji pritožbenega sodišča morala upoštevati stališče Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi in v novem (rednem) azilnem postopku dati prosilcu za azil možnost, da se izjavi o okoliščinah, relevantnih za odločitev. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim sodiščem, ko je po ugotovitvi, da so bila v obravnavani zadevi dejstva v bistvenih okoliščinah nepopolno ugotovljena, da so bila kršena pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve in da v ponovljenem postopku ni bilo upoštevano stališče Ustavnega sodišča v navedeni odločbi, ocenilo, da ne more rešiti upravnega spora, in je iz navedenih razlogov odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Upoštevaje navedeno, tudi pritožbene navedbe tožene stranke na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.