Jedro

Pravdni stranki sta organizaciji, za kateri veljajo primarno določbe ZDru-1. Ta zakon omejuje svobodno oblikovanje razmerij tako med člani društva in tudi med društvi, saj morajo temeljni akti društva biti tako v skladu s tem zakonom kot celotnim pravnim redom Republike Slovenije (4. člen). V mejah tako omejene svobode oblikovanja pravnih razmerij pa je potrebno upoštevati, da akti društev vsebujejo avtonomno določena pravna pravila, ki jih je potrebno uporabiti (razlagati). Če je njihova razlaga sporna, pa jih je potrebno razlagati v skladu s skupno izraženo voljo ustanoviteljev in članov društva. Za te primere se lahko smiselno uporabijo določbe OZ o razlagi pogodb.

V skladu z določbo 14. člena ZDru-1, lahko vsak član društva v roku enega leta izpodbija odločitev organov društva, ki je bila sprejeta v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva.

Ker ZDru-1 ne vsebuje posebnih določb o ničnosti sklepov organov društva, je treba pravno praznino zapolniti s pomočjo splošnih pravil civilnega prava. Sklep je tako ničen, če po svoji vsebini nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki in intervenient na strani tožene stranke krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev vseh sklepov, sprejetih na izrednem zboru članic Judo zveze Slovenije dne 22. 9. 2023. Zavrnilo je tudi podrejena tožbena zahtevka za ugotovitev ničnosti sklepa št. 1, sklepa št. 3. in sklepa št. 5 zapisnika izrednega zbora članic X. z dne 22. 9. 2023 oziroma ničnosti vseh sklepov, sprejetih na izrednem zboru članic dne 22. 9. 2023 ter zahtevek, da sodba nadomesti sklep št. 3 in št. 5 zapisnika izrednega zbora članic X. z dne 22. 9. 2023 tako, da se za generalno sekretarkoX. določi A. A. . Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.771,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Navaja, da je večkrat vztrajala pri poizvedbah pri toženi stranki (v nadaljevanju toženki) o tem, kateri klubi nimajo poravnanih obveznosti in zato na izrednem zboru niso imeli pravice glasovanja. Sodišče je ta dokaz zavrnilo brez obrazložitve in ga označilo kot nepotreben. Dejstvo neplačila obveznosti in članarin pa bi moralo sodišče sicer šteti za priznano, saj ga toženka ni zanikala. Predsedniku B. B. je bilo dejstvo neplačila obveznosti prikrito, saj v nasprotnem primeru klubom, ki niso imeli poravnanih obveznosti, ne bi dovolil glasovanja. Da je bilo teh klubov več, izhaja tudi iz zapisnika z dne 14. 3. 2025, ki ga je tožnica prejela in predložila po zaključeni glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje bi ta dokaz moralo upoštevati, saj ga tožnica prej ni mogla predložiti. Po glavni obravnavi se je izkazalo, da najmanj šest članic na zboru ne bi smelo glasovati (poleg dveh klubov C. še Č., D., E. in F.). Tožnica k pritožbi prilaga zapisnik zbora članic z dne 4. 4. 2025 in se sklicuje na sklep št. 11. Nadalje navaja, da je tudi to, kar se je zgodilo na naroku dne 26. 3. 2025, ko je pooblaščenec toženke sedanjega predsednika toženke pozival naj odobri dogovor glede obročnega plačila obveznosti klubov C. Hoče in Maribor, očitno v nasprotju z moralo. Hkrati pa je s tem toženka pripoznala dejstvo, da kluba na dan izrednega zbora nista imela poravnanih obveznosti. V zvezi z zatrjevano problematiko ustanavljanja fiktivnih klubov, je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo volilno zlorabo za spremembo statuta, ki ni v skladu z večino članov, temveč le nekaterih izbrancev. Na zapisniku 21. redne seje izvršilnega odbora z dne 13. 2. 2024 (sklep št. 7) je navedena izjava G. G., ki kaže na očitno zlorabo nekaterih funkcionarjev toženke, sodišče pa tega ni upoštevalo. Tožnica nazadnje opozarja na analogijo z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa, da je sklep skupščine ničen, če je po svoji vsebini v nasprotju z moralo in javnim redom. Tožnica je izkazala nedopusten nagib posameznikov, ki so si na pravni način želeli in jim je tudi uspelo sovražno prevzeti toženko, kar pa nikakor ni v interesu njenih članic. Glede na vse navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma vrne zadevo v ponovno sojenje.

3.Toženka in stranski intervenient na strani toženke v odgovoru na pritožbo navajata, da so izvedeni dokazi potrdili, da sta imela kluba C. Hoče in C. Maribor na dan izrednega zbora članic poravnane članarine. Šele v pritožbi tožnica prvič trdi, da na zboru dne 22. 9. 2023 ne bi smeli glasovati klubi Č., F. in E. To ne drži, niti to ne izhaja iz predloženega zapisnika 21. seje izvršilnega odbora Judo zveze Slovenije in rednega zbora članic z dne 4. 4. 2025. Za primer, da bi sodišče štelo, da je poleg plačila članarin za glasovalno pravico potrebno tudi poplačilo vseh drugih finančnih obveznosti, pa toženka navaja, da je obstajal dogovor med kluboma C. in takratnim sekretarjem H. H. o obročnem plačilu ostalih obveznosti, ki je bil odobren tudi s strani zastopnika X.. Ostale pritožbene navedbe toženka in stranski intervenient označujeta kot nerelevantne. Predlagata zavrnitev pritožbe in zahtevata povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma in tudi ne z v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi neobrazložene zavrnitve dokaza za opravo poizvedb o plačilu članarin in drugih obveznosti članic toženke in neupoštevanja dokaza, predloženega po zaključku glavne obravnave.

Eno izmed upravičenj, ki jih vsebuje pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS in 5. člen ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Temu standardu ustreza le jasna, izrecna navedba razumnih razlogov, pri čemer so ti razlogi lahko navedeni bodisi v dokaznem sklepu, s katerim je predlagani dokaz zavrnjen ali pa v obrazložitvi sodbe.

V obravnavani zadevi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za opravo poizvedb pri toženki glede plačila članarin in drugih obveznosti članic izhajajo iz obrazložitve sodbe. Medtem, ko je v okviru pravočasnih, določnih in substanciranih trditev strank, pravno relevantno dejstvo plačila članarin sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov (tč. 18 obrazložitve sodbe), dejstvo plačila drugih finančnih obveznosti članic pa za odločitev v zadevi ni bilo pravno relevantno in kot takšno predmet dokazovanja zaradi razlage materialnega prava. Zavrnitev dokaznega predloga je bila tako obrazložena s procesno dopustnima razlogoma nepotrebnosti in pravne nerelevantnosti, s čimer je sodišče zadostilo standardu obrazloženosti dokaznega sklepa.

Zaradi prekluzije je sodišče prve stopnje obrazloženo in utemeljeno (tč. 9 in 20 obrazložitve sodbe) zavrnilo tudi dokaz predložen po zaključku glavne obravnave. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP morajo stranke vsa dejstva in dokaze navesti najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti prej. Ker je tožnica dokaz predložila šele po tem, ko je predsednik senata glavno obravnavo zaključil (291. člen ZPP), je nastopila prekluzija. Sodišče prve stopnje ocenilo, da ne obstoji izjema po tretjem odstavku 286. člena ZPP, zato je navedeni dokaz pravilno zavrnilo kot prepozen (prim. tč. 9 in 20 obrazložitve sodbe).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 214. člena ZPP, ki predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pogojev za uporabo navedenega določila v obravnavani zadevi ni bilo. Stranka je dolžna obrazloženo prerekati le tiste navedbe nasprotne stranke, ki so dovolj konkretizirane in substancirane. Tožnica je trdila, da več članic toženke na izrednem zboru dne 22. 9. 2023 ni imelo plačanih obveznosti in posledično tudi ne glasovalne pravice, konkretno pa je izpostavila le kluba C. Maribor in C. Hoče. Toženka je tožničine navedbe glede neplačila članarin (in drugih obveznosti) teh dveh klubov obrazloženo prerekala v svoji drugi (tč. 4.1.) in tretji (tč. 5.2. in 5.3.) pripravljalni vlogi. Zanikanje tega dejstva pa izhaja tudi iz navedb toženke o pristojnosti verifikacijske komisije in njenih ugotovitvah (tč. 5.3. in 5.7. tretje pripravljalne vloge). Ker je šlo za prerekano in pravno odločilno dejstvo, je bilo vprašanje plačila članarin predmet dokazovanja, v okviru katerega je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze. Dejstvo plačila drugih finančnih obveznosti članic pa za odločitev v zadevi ni bilo pravno relevantno, zato ni bilo predmet dokazovanja.

Pred preizkusom pravilne uporabe materialnega prava (del uradnega preizkusa), mora sodišče druge stopnje ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Kot je bilo pojasnjeno v drugem odstavku tč. 5. obrazložitve te sodbe, tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

Odločitev o primarnem tožbenem zahtevku

Očitek v pritožbi o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju temelji na razlagi materialnega prava, da je obstoj glasovalne pravice člana pogojen ne le s plačilom članarine, pač pa tudi drugih finančnih obveznosti članic. Sodišče prve stopnje v točki 17. obrazložitve natančno citira 6. člen Pravilnika in razloži, kakšna so pravila razmejevanja napram drugim aktom in sicer Statutu z dne 22.3.2023 in Poslovniku zbora članic JZS z dne 10.9.2020.

Pravdni stranki sta organizaciji, za kateri veljajo primarno določbe Zakona o društvih (ZDru-1). Ta zakon omejujejo svobodno oblikovanje razmerij tako med člani društva in tudi med društvi, saj morajo temeljni akti društva biti tako v skladu s tem zakonom kot celotnim pravnim redom Republike Slovenije (4. člen).

V mejah tako omejene svobode oblikovanja pravnih razmerij pa je potrebno upoštevati, da akti društev vsebujejo avtonomno določena pravna pravila, ki jih je potrebno uporabiti (razlagati). Če je njihova razlaga sporna, pa jih je potrebno razlagati v skladu s skupno izraženo voljo ustanoviteljev in članov društva. Za te primere se lahko smiselno uporabijo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razlagi pogodb (82 do 85 člen) in v sodni praksi sodišč splošne pristojnosti sprejete razlage o razmejevanju med pravnimi in dejanskimi vprašanji.

Sodišče prve stopnje je sprejelo jasen materialnopravni zaključek, da niti zakon niti interni pravni akti toženke glasovalne pravice članic ne pogojujejo s poravnavo tudi 'drugih obveznosti', temveč zgolj članarine (točki 17. in 19. obrazložitve). Ta zaključek je materialnopravne narave in sodišče prve stopnje ga je sprejelo na podlagi razlag večih pravnih aktov. Za odločitev v postopku pred sodiščem druge stopnje je zato odločilno, da pritožnica na procesno zahtevan način ne izpodbija dejanske podlage navedenega pravnega zaključka. V pritožbi le opisuje, kako bi naj bil B. B. v dobri veri, čeprav je bil zaveden in se sklicuje na "nelogičnost" pravne ureditve, kar pa ne zadošča, da bi sodišče druge stopnje lahko poseglo v konkreten dejanski stan. Elementi dejanskega stanja, ki so privedli do oblikovanja pravnih pravil glede pogojev za glasovanje na skupščini, ki bi naj bila sporna so predvsem ugotavljanje skupnega namena članov društva, kakšna je bila uporaba v dosedanji praksi, ali so v preteklosti ravnali drugače, torej ni bilo dopuščeno, da glasujejo tudi članice, ki niso imele poravnavnih drugih obveznosti, ne zgolj članarine. Ker torej pritožnica pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, ki je rezultat podrobne analize in razlage določil internih aktov toženke po pravilih o razlagi avtonomnih pravnih aktov v povezavi s temeljnimi načeli društvenega prava (smiselna uporaba 82. člena OZ) le oporeka, ni pa uspela izpodbiti razlagalnega dejanskega stanu, sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker tega dejstva ni ugotavljalo. To dejstvo namreč ne sodi med odločilna dejstva, se torej ne podreja materialnemu pravu, v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje natančno navedenih aktov in njihovih citiranih pravnih pravil.

Iz zgoraj navedenega razloga tudi niso upoštevne navedbe v pritožbi, da tudi klubi Č., F. in E. zaradi neporavnanih obveznosti (pri čemer tožnica ne pojasni katerih) ne bi smeli glasovati na zboru dne 22. 9. 2023 in v zvezi s tem pritožbeno sklicevanje na zapisnik rednega zbora članic dne 4. 4. 2025, ki je nastal po zaključku glavne obravnave.

V skladu z določbo 14. člena Zdru-1, lahko vsak član društva v roku enega leta izpodbija odločitev organov društva, ki je bila sprejeta v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva. Izhajajoč iz pritožbeno neizpodbite dejanske ugotovitve, da so bili izpodbijani sklepi sprejeti s predpisano večino takratnih članic z glasovalno pravico, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka za njihovo razveljavitev materialnopravno pravilna.

O podrejenem zahtevku

Materialnopravno pravilna je tudi zavrnitev podrednega zahtevka za ugotovitev ničnosti posameznih oziroma vseh sklepov sprejetih na izrednem zboru članic dne 22. 9. 2023. Ničnost sklepov organov društva se presoja po določilih OZ. Analogna uporaba določil ZGD-1 ne pride v poštev, saj društva niso gospodarske družbe oziroma druge osebe iz 1. člena ZGD-1. Ker ZDru-1 ne vsebuje posebnih določb o ničnosti sklepov organov društva, je treba pravno praznino zapolniti s pomočjo splošnih pravil civilnega prava. Sklep je tako ničen, če po svoji vsebini nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ).

Odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki dajejo podlago za presojo, da v proceduralnem smislu veljavno sprejeti sklepi zbora članic toženke (umik 4. točke dnevnega reda o sprejemu novih članic, ki naj bi predstavljal kršitev načela enakopravnosti in diskriminacijo klubov, ki bi bili sprejeti v zvezo članic, neimenovanje A. A. za generalno sekretarko in imenovanje I. I. za generalnega sekretarja toženke ter drugi) po vsebini niso v nasprotju z moralo ali zakonom (tč. 22 do 23 obrazložitve sodbe), pritožnica ne izpodbija na procesno zahtevan način. Subjektivni nagib posameznikov, ki so v imenu določenega kluba oddali glas za ali proti sprejemu določenega sklepa, katerega vsebina ni v nasprotju z ustavo, moralo ali prisilnimi predpisi, na veljavnost sklepa ne vpliva

Vztrajanje v pritožbenih navedbah, da so nični sprejeti sklepi zaradi zatrjevanega nedopustnega in nemoralnega nagiba posameznikov, katerih cilj naj bi bil "sovražni prevzem" toženke, je zato neutemeljeno.

Ker so za presojo veljavnosti sklepa odločilne zgolj okoliščine v trenutku njegovega sprejetja, tudi morebitno kasnejše ustanavljanje novih klubov in spreminjanje razmerij moči ter kasneje sprejete odločitve (izplačevanje nagrad) ne morejo za nazaj vplivati na veljavnost sprejetih sklepov. Navedbe o ustanavljanju fiktivnih klubov G.G. za namene pridobivanja glasov in "sovražnega prevzema" toženke, zato predstavljajo nedopustno širjenje dejanske podlage spora na okoliščine, ki za presojo ničnosti konkretnih sklepov niso relevantne in zato ne sodijo med odločilna dejstva, zato jih sodišče druge stopnje pri presoji navedb v pritožbi ni upoštevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Po vsem obrazloženem tako sodišče druge stopnje zaključuje, da je pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja in materialnopravne pravilnosti sprejete odločitve neutemeljena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako toženka in stranski intervenient na njeni strani krijeta sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim nista bistveno pripomogla k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato teh stroškov ni šteti kot potrebnih v smislu določila 155. člena ZPP.

-------------------------------

1Zapisnik 11. seje Izvršilnega odbora z dne 14. 3. 2025, ki naj bi dokazoval, da tudi Judo klub D. ni imel poravnanih obveznosti in pravice do glasovanja.

2Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so lahko, če gre za dokaz: s katerim bi se naj ugotovilo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali dejstva, ki niso predmet dokazovanja ali takšna, glede katerih velja prepoved dokazne teme; ki je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (izjema je prepoved vnaprejšnje dokazne ocene, vendar tudi slednja ni zmeraj vnaprej prepovedana - VSRS Sodba II Ips 267/2018 z dne 5.9.2019);ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali velja prepoved uporabe določenega dokaznega sredstva; ker je bil dokazni predlog neustrezno substanciran ali je bila stranka prekludirana. Glej Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v ZPP s komentarjem, 1. knjiga, kom. k 5. členu; N. Betetto, 2. knjiga, komentar k 287. čl. ZPP.

3Npr. Up-77/01 z dne 14. 3. 2004; Up-284/13 z dne 4. 6. 2014; Up-219/15 z dne 19. 5. 2016.

4Ugotovitve sodišča, da je bila tožnica s tem, da naj Judo klub D. ne bi imel glasovalne pravice na zboru, seznanjena že pred zaključkom glavne obravnave, pritožnica ne izpodbija.

5VSRS Sodba in sklep II Ips 31/2025 z dne 12.9.2025, tč. 11. O ustavnopravnem temelju pravice do združevanja in enakopravnosti glej VSRS Sodba II Ips 85/2021 z dne 9.2.2022 tč. 21.

6Npr. VSRS sodba II Ips 234/2014 z dne 7.4.2016; VSRS Sodba II Ips 63/2017 z dne 8.3.2018. J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 334.

7Smiselna uporaba prvega odstavka 40. člena OZ.