Jedro

Izrek sodbe v zadostni meri vsebuje opredelitev sostorilstva, saj konkretni dejanski stan, ki se nanaša na abstraktni dejanski stan, sprva opredeli vlogi obeh obdolžencev, ko navede, da je obdolženi Š. P. dejanje storil kot direktor, obdolženi M. D. pa kot neformalno soposlovodeča oseba družbe X. d.o.o., v nadaljevanju pa je tudi razvidno, da sta dejanje storila skupaj.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih Š.P. in M.D. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženi Š.P. v znesku 144,00 EUR, obdolženi M.D. pa v znesku 288,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena Š.P. in M.D. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar jima je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere je obdolženemu Š.P. določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženemu M.D. pa kazen devet mesecev zapora s preizkusni dobo treh let, ter pod posebnim pogojem, da vsak obdolženec v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu L. K. 2.076,00 EUR, oškodovancu D.V. 3.000,00 EUR in oškodovancu M.T. 3.000,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v skupni višini 390,17 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 94. člena ZKP sta obdolženca dolžna plačati krivdne stroške, in sicer obdolženi Š.P. v višini 146,49 EUR, obdolženi M.D. pa v višini 279,57 EUR. Na podlagi drugega odstavka 95. člena ZKP sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati oškodovancu L.K. 4.152,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2013 do plačila, oškodovancu D.V. 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013 do plačila in oškodovancu M.T. 6.000,00 EUR, medtem ko je prvostopenjsko sodišče oškodovanca M.T. in M.R. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega Š.P. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter odločitve o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obdolženega M.D. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) ter postopek zoper obdolženca ustavi (pravilno obdolženca oprosti obtožbe) oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolženega M.D. je v pritožbi v smislu 445. člena ZKP predlagal, da se ju z obdolžencem obvesti o seji senata. Ker po oceni pritožbenega senata navzočnost strank na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari in ker tudi pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali njihovo navzočnost, in ker pritožnik tudi sicer ni prav z ničemer konkretiziral, katere so tiste „obrambne aktivnosti“, ki jih je želel izvajati, pritožbeno sodišče predlogu zagovornika ni ugodilo ter strank o seji ni obvestilo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženega Š.P. 5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik obdolženega Š.P. uveljavlja z navajanji, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, da so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju in da razlogi o odločilnih dejstvih sploh niso podani. Po presoji pritožnika prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri obrazložilo direktnega naklepa obdolženega Š.P. oziroma zanj ni podalo odločilnih razlogov. Pritožba nima prav, saj zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 7 in 8 razlogov izpodbijane sodbe navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo naklepno obliko krivde obdolženega Š.P., pri tem pa razlogi niso v medsebojnem nasprotju, temveč se zgolj dopolnjujejo in tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Prav tako pa izrek sodbe ne nasprotuje njenim razlogom. Sicer pa pritožba podrobneje niti ne pojasni, kateri razlogi bi naj bili sami s seboj v nasprotju, kot tudi ne, kateri razlogi o odločilnih dejstvih bi naj bili nejasni. V navedenem zatrjevanju je pritožba povsem pavšalna in kot taka ne more biti uspešna.

6. Brez podlage pa je tudi zatrjevana kršitev pravice do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist in posledično pravice do poštenega sojenja, s čimer pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B.B., kar je v točki 4 in 7 razlogov izpodbijane sodbe tudi tehtno obrazložilo, ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Prvostopenjsko sodišče je namreč pojasnilo, da to, da predlagana priča, ki sodišču ni bila dosegljiva, ni bila zaslišana, ni vplivalo na presojo obravnavane zadeve, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zaslišanje predlagane priče, glede na to, o čem bi naj ta priča izpovedala, ne bi v ničemer vplivalo na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa bi zgolj neutemeljeno zavleklo kazenski postopek.

7. Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja pritožnik kot posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ko trdi, da obdolženi Š.P. ni ravnal z direktnim naklepom. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da sta obdolženca storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, zato le še glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja:

9. Bistvo pritožbe zagovornika obdolženega Š.P. je v ponavljanju zagovora obdolženca v smeri, da družba X d.o.o. objektivno ni bila zmožna plačati obveznosti do delavcev in da obdolžencu ni mogoče očitati, da je ravnal z direktnim naklepom. Takšen zagovor obdolženca pa je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih svoje sodbe tudi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca v tej smeri ni mogoče verjeti (točke 6, 7 in 8 razlogov izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bil obdolženec Š.P. v obdobju, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, direktor družbe X d.o.o. ter da je v tej funkciji dejansko vodil posle družbe in skupaj s soobdolženim M.D. sprejemal ključne odločitve glede zaposlovanja, zato ni dvoma, da je bil obdolženi Š.P. (skupaj z M.D.) zavezan ravnati v skladu s predpisih o plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Razen tega pa je obdolženi Š.P. tudi sam v zagovor navedel, da sta bila s soobdolženim M.D. enakovredna partnerja in da se je sam ukvarjal z iskanjem kadrov in urejanjem delovne dokumentacije, zaradi česar se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe v smeri, da je vse posle družbe dejansko vodil soobdolženi M.D.. Na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne vpliva niti pritožbena navedba, da je celoten posel z B.B. organiziral obdolženi M.D. in da je slednji izkoristil njegovo neizkušenost. 10. Sodišče prve stopnje zagovoru obdolženega Š.P., da je želel poravnati obveznosti do delavcev, ampak da tega iz objektivnih razlogov ni mogel, utemeljeno ni sledilo. Oporo za tak zaključek je imelo v izpovedbah oškodovanih delavcev, v pogodbah o zaposlitvah, v vpogledu v transakcijske račune družbe X d.o.o. ter v ostalih izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tako obdolženi Š.P. kot obdolženi M.D. v celotnem obdobju poslovanja z računov družbe dvigovala višje denarne zneske ter si sama izplačevala osebni dohodek še v oktobru in novembru 2013, torej po kritičnem obdobju, ter v juliju 2013, po tem, ko je družba že postala nelikvidna, pa sta celo zaposlovala še nove delavce, soobdolženi M.D. pa se je tako z L.K. dogovarjal za zaposlitev še v avgustu 2013. V kolikor bi se finančno stanje družbe poslabšalo toliko, da obdolženca ne bi bila sposobna poravnati vseh obveznosti do delavcev, pa sta bila obdolženca dolžna ukrepati ter delavce takoj seznaniti z nezmožnostjo izplačil plač in sprejeti ustrezne ukrepe pri reševanju finančnih težav družbe. Obdolženca pa tega nista storila. Nasprotno, zaposlenim delavcem sta zagotavljala, da bodo prejeli plačo, hkrati pa sta zaposlovala nove delavce, s čimer sta finančno stanje družbe poslabšala. Zato pritožba zagovornika obdolženega Š.P., ki poskuša prikazati, da obdolženi Š.P. ni kriv za očitano kaznivo dejanje in se pri tem sklicuje, da je poskušal družbo z iskanjem novih poslovnih partnerjev rešiti iz finančnih težav ter da se je zavzemal za dobrobit družbe, ne more biti uspešna, ampak nasprotno, potrjuje, da je obdolženi Š.P. ravnal z direktnim naklepom, torej da se je zavestno odločil, da oškodovancem plač oziroma prikrajšanj pri plačah ter drugih obveznosti, ne bo plačal. Ob vsem navedenem pa na odločitev sodišča prve stopnje ne more vplivati niti okoliščina, da je obdolženi Š.P. na transakcijski račun družbe X d.o.o. v kritičnem času nakazal skupaj 4.420,00 EUR. Slednje namreč kaže ravno to, da se je obdolženi Š.P. kot direktor družbe čutil odgovornega za nastale obveznosti družbe.

11. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

12. Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za odpravo posebnega pogoja, ker ga obdolženi Š.P. v določenem roku objektivno ni zmožen izpolniti. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave. Prav tako je utemeljeno določilo, da bo določena kazen izrečena tudi, če obdolženec v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe ne povrne oškodovancem povzročene škode v skupni višini 8.076,00 EUR. Okoliščini, ki jih v pritožbi navaja zagovornik obdolženega Š.P., da le-ta prejema plačo v višini 800,00 EUR in da skrbi za mladoletnega otroka, na odločitev sodišča prve stopnje ne vplivata, pač pa ravno dejstvo, da je obdolženec zaposlen ter prejema redni mesečni dohodek, upoštevaje preostalo premoženjsko stanje obdolženca, kaže na sposobnost (pa tudi dolžnost) obdolženca oškodovancem povrniti nastalo škodo, zaradi česar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

K pritožbi zagovornika obdolženega M.D. 13. Zagovornik obdolženega M.D., ki v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ni obrazložil, kaj konkretno bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo, saj ni v pritožbi navedel niti tega, katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP ima v mislih. Iz pritožbenih navedb, da izpodbijana sodba nima razlogov glede sostorilstva, da iz izreka ni razviden prispevek obdolženega M.D., da je izrek nejasen, ker ni konkretizirano, kaj konkretno bi naj obdolženi M.D. opustil, pa je razbrati, da s takšnimi navedbami uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pritožba nima prav.

14. Izpodbijana sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Izrek sodbe v zadostni meri vsebuje opredelitev sostorilstva, saj konkretni dejanski stan, ki se nanaša na abstraktni dejanski stan, sprva opredeli vlogi obeh obdolžencev, ko navede, da je obdolženi Š.P. dejanje storil kot direktor, obdolženi M.D. pa kot neformalno soposlovodeča oseba družbe X d.o.o., v nadaljevanju pa je tudi razvidno, da sta dejanje storila skupaj, tako da zavestno nista ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in plačilu predpisanih prispevkov in sta tako prikrajšala delavce za pravice, ki jim pripadajo, prav tako pa je njuno ravnanje imelo za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ter izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Pooblastila, ki sta jih imela obdolženca, ter pravna podlaga zanje temeljijo na splošnih predpisih s področja gospodarskega in delovnega prava in ni potrebno, da bi bila v opisu dejanja še dodatno konkretizirana, prav tako ni potrebno, da bi iz opisa bil razviden prispevek posameznega obdolženca. Sostorilstvo pa je v izpodbijani sodbi tudi v zadostni meri obrazloženo, zaradi česar pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da je napadena sodba neobrazložena in zato nezakonita.

15. Pritožnik neutemeljeno graja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kot je pritožbeno sodišče že zgoraj navedlo, v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe. Sicer pa zagovornik obdolženega M.D. v pritožbi v bistvenem ponavlja zagovor obdolženca, da očitanega dejanja ni storil, ker je bilo izplačevanje plač in obveznosti družbe do delavcev v pristojnosti soobdolženega Š.P., medtem ko sam kot neformalni prokurist ne odgovarja delavcem.

16. S pritožbo pa tudi v tem delu ni mogoče soglašati. Obravnavano kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Da je obdolženi M.D. celotno obdobje, ki je zajeto v opisu dejanja v izreku sodbe, dejansko zastopal družbo in torej opravljal funkcijo direktorja, je v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe prepričljivo obrazloženo. Z zaključki sodišča prve stopnje v tej smeri pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jim nima ničesar dodati. Kot dejanski direktor je imel namreč obdolženi M.D. v družbi nedvomno vodstvena upravičenja, kot so to potrdili zaslišani oškodovanci, prav tako pa slednje izhaja iz pogodb o zaposlitvi, kjer je kot direktor, skupaj s soobdolženim Š.P., naveden obdolženi M.D.. Prav okoliščina, da se je obdolženi M.D. še v avgustu 2013 z oškodovancem V.K. dogovarjal za zaposlitev, pa med drugim kaže, da je funkcijo dejanskega direktorja opravljal tudi v kritičnem obdobju. Na podlagi navedenega, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je bilo izplačevanje plač le v pristojnosti obdolženega Š.P., kot tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obdolženega M.D.. Brez podlage pa so tako tudi pritožbene navedbe, da obdolženi M.D. kot prokurist ne odgovarja delavcem. V obravnavani zadevi gre za kazensko odgovornost, ki jo je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo v skladu z določbami KZ-1, medtem ko okoliščina, komu je obdolženec kot prokurist na podlagi podeljene prokure odgovoren po določbah gospodarskega prava, na samo kazensko odgovornost storilca očitanega kaznivega dejanja ne vpliva.

17. Brez pravne podlage je tudi pritožbena navedba, da je odločitev prvostopenjskega sodišča protispisna, ker oškodovancema M.R. in M.T. ni priznalo premoženjskopravna zahtevka, čeprav je v izreku natančno določen znesek, za katerega sta bila le-ta oškodovana. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno pojasnilo, da je oškodovanca M.R. in M.T. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, ker o njiju ni moglo odločati, saj ju slednja nista natančno opredelila. Da pa sta oškodovanca M.R. in M.T. bila prikrajšana za plače in regres v višini, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, pa izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tekom dokaznega postopka in pojasnilo v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe. Na podlagi navedenega pritožba nima prav, ko navaja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

18. Zagovornik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je za oškodovance L.K., M.R. in M.T. neutemeljen očitek pod točko b) in c) izreka izpodbijane sodbe, ker je ta že vsebovan pod točko a) izreka, kjer so zajete celotne plače navedenih oškodovancev. Po mnenju obrambe je „plača“ t.i. bruto plača, v kateri so zajeta vsa plačila davkov in prispevkov od plače in vsi ostali prihodki iz delovnega razmerja, vključno z regresom za letni dopust. 19. Točka a) izpodbijane sodbe obdolžencema očita, da delavcem, v nasprotju z v izreku navedenimi določbami, nista izplačala plače za posamezno obdobje, medtem ko se pod točko b) obdolžencema očita, da delavcem nista plačala regres za letni dopust. Slednji pripada vsakemu delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, ter se izplača poleg redne mesečne plače in ni zajet v bruto postavko plače. Točka c), kjer se obdolžencema očita, da nista poskrbela za obračun in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in da DURS-u nista predložila REK-1 obrazcev za delavce, pa je prav tako neodvisna od točke a) izreka, saj so delavci s takšnim dejanjem obdolžencev izgubili pravico, da bi se jim to obdobje štelo v pokojninsko dobo. Zato je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da iz neplačanih prispevkov ne izvira nobena pravica, ker lahko po mnenju obrambe delavec pridobi pravico le, če je prispevek plačan. Ravno s tem, ko obdolženca nista predložila REK-1 obrazcev in nista plačala prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sta obdolženca odvzela delavcem pravico, da bi se jim kritično obdobje štelo v pokojninsko obdobje, s čimer so torej delavci izgubili pravico, ki izhaja iz neplačanih prispevkov, kot je to predvideval zakonodajalec v drugem odstavku 196. člena KZ-1. 20. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje brez pravne podlage odločilo, da sta obdolženca dolžna oškodovancem skupaj s premoženjskopravnim zahtevkom povrniti tudi zakonske zamudne obresti. Obdolženca sta dolžna povrniti škodo, ki sta jo oškodovancem povzročila s kaznivim dejanjem, ti pa imajo pravico, ne le do povrnitve glavnice, za katero so oškodovani, temveč tudi do zakonskih zamudnih obresti. Ko sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, uporabi določbe Obligacijskega zakonika, ki v 378. členu določa, da dolžnik v primeru zamude poleg glavnice dolguje še zamudne obresti. V obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, po tem, ko je o njih pravilno odločilo, da sta jih obdolženca, ki sta za neizplačilo zneskov na dan zapadlosti odgovorna, te oškodovancem skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zapadlosti povrniti. Ne drži torej, kot navaja pritožba, da zamudne obresti pripadajo oškodovancem šele od pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

21. Neizvršljiva, nepravilna in nezakonita pa je po oceni pritožbe izpodbijana sodba tudi zaradi odločitve, da sta obdolženca oškodovancem dolžna poravnati regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku. Po mnenju obrambe je preračun obveznosti iz bruto v neto znesek zapleten, zato bi ga moralo sodišče v sodbi navesti konkretno. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč premoženjskopravne zahtevke, ki sta jih obdolženca dolžna nerazdelno poravnati oškodovancem, v izreku izpodbijane sodbe navedlo v neto znesku in so torej natančno in jasno določeni ter obdolženca ne puščajo v negotovem položaju, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

22. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za določitev nižje zaporne kazni in preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe, saj je po mnenju obrambe pretirano upoštevana predkaznovanost obdolženega M.D.. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave. Pritožba, glede na svoje navedbe, ko primerja izrečeni kazenski sankciji obdolžencema, očitno spregleda načelo individualizacije kazenskih sankcij, po katerem sodišče odmeri kazen glede na težo kaznivega dejanja in osebnost storilca. In ravno okoliščina, da sta bili obdolženemu M.D. po storitvi očitanega kaznivega dejanja izrečeni kar dve pogojni obsodbi zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno narekovala določitev daljše zaporne kazni in preizkusne dobe kot pri soobdolženemu Š.P., zaradi česar se pritožnik neutemeljeno zavzema tudi za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

23. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornikov obdolžencev odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

24. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka sta obdolženca dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa za obdolženega Š.P. odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), za obdolženega M.D. pa na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 in 71113 ZST-1, upoštevaje premoženjske razmere obdolžencev.