Jedro

Razlagalna odločba ustavnega sodišča, izdana v postopku za oceno ustavnosti zakona ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo A.Ž. (1. odstavek izreka sodbe in sklepa) zoper odločbo tožene stranke z dne 14.1.2003, s katero je le-ta zavrnila pritožbo A.Ž. (v nadaljevanju tožnik) zoper sklep Upravne enote I.B. z dne 30.9.2000. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za obnovo postopka in za spremembo pravnomočne denacionalizacijske odločbe z dne 11.11.1999, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo par.št. 645 in 649/1, obe k.o. I.B. S sklepom (2. odstavek izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče zavrglo tožbo P.Ž.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. odstavek izreka sodbe in sklepa) prvostopno sodišče sledi utemeljitvi upravnega akta (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožnik je svoj predlog za obnovo postopka oprl na 1. točko 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002, v nadaljevanju ZUP) in se pri tem skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002) in v njej sprejeto drugačno pravno razlago določb 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/2000, v nadaljevanju Zden). Tudi po presoji prvostopnega sodišča navedena odločba ustavnega sodišča predstavlja razlago materialnega predpisa oziroma drugačno pravno naziranje, ki pa pravno učinkuje le na tista konkretna pravna razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, ne pa na dejstva ali dokaze v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Razloga, ki po 260. členu ZUP ne more biti pravna podlaga, tudi ni mogoče uspešno uveljavljati in presojati izkaz njegove verjetnosti. Po presoji prvostopnega sodišča je bil tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavržen, ker ni bil z verjetnostjo izkazan obstoj obnovitvenega razloga.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da navedbe prvostopnega sodišča, da je Ustavno sodišče RS sprejelo drugačno pravno razlago določb 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena ZDen, niso utemeljene. Po njegovem mnenju že iz jezikovne in logične razlage odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01 nesporno in jasno izhaja, da navedeni členi niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe, -kar pomeni, da so bile odločbe sodišč napačne, kar pa ne pomeni, da je najvišje sodišče spremenilo oziroma sprejelo drugačno pravno razlago. Navaja, da se po jezikovni in logični metodi razlage Ustavnega sodišča RS, pride do sklepa, da so odločbe, ki so bile sprejete tudi pred izdajo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, v nasprotju z ustavo. To dejstvo pa je po njegovem mnenju nesporno novo dejstvo, ki ga določa ZUP v 260. členu. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja izpodbijana sodba so skladni s podatki v upravnih spisih in sodnem spisu ter z določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče sklicuje.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbi 260. člena ZUP. Obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je podan, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo ali nov dokaz je torej okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje. ZUP v 1. odstavku 267. člena med drugim določa, da mora biti okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

V obravnavani zadevi se je tožnik skliceval na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 in svoj predlog za obnovo postopka oprl na določbo 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, ker naj bi navedena odločba ustavnega sodišča predstavljala novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da navedena razlagalna odločba ustavnega sodišča, izdana v postopku za oceno ustavnosti zakona, ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena odločba ustavnega sodišča ne pomeni novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Z njo je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, katera razlaga spornih določb materialno pravnega predpisa je skladna z ustavo in tako predstavlja ustavnoskladno razlago materialnega predpisa, ki jo je treba upoštevati v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih. Okoliščina, da je bila sprejeta spremenjena razlaga dotedanje upravne in sodne prakse pri uporabi navedenih določb ZDen, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča sama zase še ne predstavlja razloga za obnovo postopka. Drugačno razlaganje materialnega predpisa oziroma drugačno pravno naziranje ni razlog za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP, kar je tožniku pravilno pojasnilo tudi prvostopno sodišče. Glede na navedeno so po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori neutemeljeni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v določbah 260. člena ZUP pomeni, da uporaba izrednega pravnega sredstva obnove postopka ne dopušča širše razlage obnovitvenih razlogov, zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga za obnovo postopka po 260. členu ZUP. Zato je prvostopno sodišče pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopnega upravnega organa, ki je v predhodnem preizkusu tožnikov predlog za obnovo upravnega postopka zavrgel, saj ta ne izpolnjuje procesnih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavanje.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.