Jedro

Če je zavarovancu vojaška služba prenehala šele 31.12.1991, niso izpolnjeni pogoji za priznanje izplačevanja akontacije invalidske pokojnine po določbi 2. alinee 1. odst. 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za izplačevanje vojaške pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja predpisanega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve tako glede ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev vojaške pokojnine po slovenskem odloku, saj bi toženi stranki pri priznavanju njegove pravice morali upoštevati izjemne okoliščine, ki so nastale ob razpadu bivše SFRJ. Sam tožnik v ničemer ni mogel vplivati na potek postopkov, ki so jih vodile stare vojaške oblasti, zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi in njegov zahtevek ugodno reši. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialno pravno temelji na določbi 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92). Odlok v 1. členu določa, da Republika Slovenija prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci. Kdo so ti upravičenci, je določeno v nadaljevanju prvega člena, predvsem pa v drugem členu odloka. Tako je v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka določeno, da so upravičenci med drugim osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Nižji sodišči sta v skladu z listinskimi dokazi v spisu ugotovili, da je bila tožniku invalidska pokojnina priznana s sklepom Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 4.1.1992 s tem, da je imel pravico do invalidske pokojnine od 1.1.1992. Kot je iz citiranega sklepa razvidno, je bil tožnik aktivne vojaške službe razrešen s sklepom pristojnega starešine z 31.12.1991. Po določbi 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Invalidnost pa po določbi 24. člena istega zakona nastane, ko zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Iz povedanega sledi, kar sta pravilno zaključili že tudi nižji sodišči, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj je pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnil šele po 31.12.1991, ne pa do 18.10.1991, kot to zahteva odlok.

Ker tožnik do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, pri čemer na pravilnost te ugotovitve ostale okoliščine, ki jih tožnik v reviziji navaja, ne morejo vplivati, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena, sicer samo smiselna, revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).