Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev tožeče stranke na delo k toženi stranki in odločilo, da je tožeči stranki delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) prenehalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z dnem 14. 10. 2014, ker se je tožnik tedaj zaposlil pri drugem delodajalcu. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca je povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno presojalo ravnanja tožeče stranke, ki so bila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in upoštevalo, da tožniku sicer niso dokazane očitane hujše kršitve in da odpovedni razlog ni bil utemeljen, da pa je tožnik kljub temu v manjši meri kršil pogodbene in druge obveznosti, ker ni dosledno spoštoval pravil v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov za prihod na delo in z dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 22. 8. 2013, temveč je trajalo do vključno 14. 10. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2011 in vseh aneksov, zadnjega z dne 29. 3. 2013, kar je zahtevala tožeča stranka več, to je ugotovitev trajanja delovnega razmerja za čas od 15. 10. 2014 pa je zavrnilo (I. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki za čas od 23. 8. 2013 do vključno dne 14. 10. 2014 obračunati zapadle plače, od posameznih zapadlih mesečnih bruto plač v znesku 1.681,00 EUR s pripadajočim dodatkom za stalnost s faktorjem 2,40 obračunati in odvesti pristojnim institucijam davščine ter prispevke, tožeči stranki izplačati neto plače, zmanjšane za neto prejemke, ki jih je tožeča stranka prejela na podlagi pogodbe o izvedbi projekta usposabljanja v okviru programa ... z dne 26. 5. 2014, ter ji od pripadajočih neto zneskov plač izplačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu za plačo preteklega meseca, dalje do plačila, kar je zahtevala tožeča stranka več, to je poziv nazaj na delo, za čas od dne 23. 8. 2013, do vključno dne 14. 10. 2014, izplačilo neto zneskov plač, ki niso zmanjšani za neto prejemke, ki jih je tožeča stranka prejela na podlagi pogodbe o izvedbi projekta usposabljanja v okviru programa ... z dne 26. 5. 2014, ter obračun in izplačilo plač za čas od 15. 10. 2014 dalje, pa je zavrnilo (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati povračilo v višini 8.606,70 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, kar je zahteval tožnik več, tj. obračun povračila v višini 25.495,86 EUR in po odvodu davkov in prispevkov plačilo ustreznega neto zneska, pa je zavrnilo (III. točka izreka); - odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.213,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (prvega) dne po poteku tega roka dalje do dneva plačila (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo oziroma zoper njen zavrnilni del (drugi odstavek I. točke in drugi odstavek II. točke izreka sodbe) iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče navedeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali obstajajo okoliščine in interes pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Poleg tega je kršilo določbe 339. člena Zakona o pravdnem postopku, zlasti 14. in 15. točke drugega odstavka tega člena, ter napačno uporabilo 118. člen ZDR-1 in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama.

Tožeča stranka primarno izpostavlja, da sodna razveza v primeru ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko pomeni „vodo na mlin“ delodajalcu, ki nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, potem pa vztraja pri sodni razvezi in se tako (zakonito) znebi delavca. Za toženo stranko, ki je velik in uspešen delodajalec, ima sodba le manjše finančne posledice, statusa tožeče stranke pa ni spremenila. ZDR-1 podrobno določa postopek in rok podaje odpovedi, tako da uporaba 118. člena ZDR-1 na predlog delodajalca v primerih, kot je obravnavani, dejansko pomeni obid vseh kogentnih zakonskih določb glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede prenehanja delovnega razmerja. Tožeča stranka kot razlog celotnega postopka izredne odpovedi in tudi predmetnega sodnega spora vidi v spornem poročilu detektivov, ker je prepričana, da ne bi prišlo do odpovedi niti do pravde v tej zadevi, v kolikor bi jo detektivi v vseh dneh ustrezno (in resnično) spremljali tako na A. kot tudi v B. in v C.. Izguba zaupanja tožene stranke je lahko le posledica neustreznega spremljanja prihodov tožeče stranke na delo, nikakor pa ne izguba konkretnega zaupanja v tožečo stranko.

Sodišče je glede prihodov tožeče stranke na delo dejansko stanje zmotno ugotovilo, čeprav je odločitev glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna. Dokaj nekritično je v celoti sledilo pisnim izjavam in izpovedbam detektivom, tožeči stranki, pričam D.D. ter E.E. pa je glede prihoda tožeče stranke na delo verjelo le za dneve, ko detektivi po njihovih lastnih navedbah niso opravljali nobenih preverk. Sodišče je upoštevajoč navedeno ugotovilo, da se je tožeča stranka v prvem tednu obravnavanega obdobja dvakrat pripeljala na delo iz A. (oziroma 4 od 10 voženj opravila na relaciji A. - C. - A.), pri čemer je to bilo izključno zaradi izrednega dogodka - opravljanja tečaja za voditelja čolna. Za drugi teden je ugotovilo, da se je tožeča stranka na delo iz A. pripeljala štirikrat (oziroma je 8 od 10 voženj opravila na tej relaciji), v tretjem tednu pa se je pripeljala na delo iz A. trikrat (oziroma je opravila 5 od 10 voženj na relaciji A. - C.), kar pa ne drži. Sodišče je sledilo izpovedbam detektivov F.F. in G.G., čeprav bi primarno moralo upoštevati obstoj poslovnega odnosa med toženo stranko in detektivsko agencijo oziroma detektivi, ki so toženi stranki zaračunali določeno število ur za sledenje (pri čemer gre tudi za dvojne ure, ko je en delavec sedel v avtu v B., drug pa v avtu pred podjetjem tožene stranke, medtem, ko je tožeča stranka na primer že bila v podjetju in je opravljala delo). Za svoje delo so detektivi po računih prejeli cca 3.000,00 EUR, zato je jasno, da bodo njihove izpovedi oziroma izjave morale biti usklajene z urami, za katere so prejeli plačilo, čeprav v resnici tega dela, po prepričanju tožeče stranke, niso opravili. Detektiv mora kriti sebe in delo, za katerega je prejel plačilo (ki ga po prepričanju tožeče stranke sicer ni opravil), vendar ne na račun tožeče stranke. Tožeča stranka izpostavlja, da nihče ni preverjal, kje je tožeča stranka dejansko bivala, niti kam tožeča stranka odhaja z dela. Sodišče je zato po prepričanju tožeče stranke zmotno verjelo izpovedi direktorja o izgubi zaupanja in jo povsem neutemeljeno podprlo z napačnim zaključkom, da je ne nazadnje, v določenih primerih, glede na podatke detektivov ugotovilo, da je tožnik na delo odšel iz B., čeprav je tožeča stranka vztrajala, da to ni bilo tako.

Zaradi navedenega so napačni tudi zaključki sodišča v obrazložitvi sodbe na strani 12, da tožeča stranka v dveh tednih, ko se na delo ni pripeljala večino dni iz A., ni dosledno spoštovala ključnih vrednot tožene stranke - iskrenosti in odgovornosti. Navedlo je, da sicer ne gre za kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved, da pa to ne pomeni, da tožeči stranki ne bi bilo moč izreči druge sankcije, npr. pisnega opozorila. Če je tožeča stranka iz naslova v B. v spornem obdobju zgolj v času opravljanja tečaja in izpita za voditelja čolna ter v času, ko je z zunajzakonsko partnerico odšla na pregled v nosečnosti, prišla na delo neposredno iz B., to ne pomeni, da je prišlo do spremembe kraja, iz katerega je tožeča stranka večino dni prihajala na delo. Tožeči stranki nihče nikoli ni dejal, da mora za vsak dan posebej delodajalca obveščati o tem od kod prihaja na delo in se vozi z dela, kar je potrdil v svoji izpovedbi tudi direktor. Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča, da bi ji lahko tožena stranka za prihod na delo iz B. v teh dneh izrekla drugo sankcijo - pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, saj se le to lahko izreče le v primeru (manjše) kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki pa je tožeča stranka ni zagrešila.

Sodišče je tudi spregledalo navedbe tožeče stranke in v spis vloženi dokaz s strani tožeče stranke, da je šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, dne 26. 8. 2013, tožena stranka vsem zaposlenim poslala elektronsko sporočilo z opozorilom, da so dejanski naslov, od koder se večino dni v tednu vozijo na delo, kot tudi ostale spremembe podatkov, dolžni sporočiti najkasneje v 8 dneh po nastali spremembi. Pred tem za to ni bilo nobenega roka, običajno pa je bilo, da so delavci sporočali spremembo (stalnega ali začasnega) prebivališča, kot je to vedno storila tudi tožeča stranka, ki je v času zaposlitve bivala in se na delo vozila iz H., I., A. in B.. Drži, da 36. člen ZDR-1 določa, da mora delavec delodajalca obveščati o vseh bistvenih okoliščinah in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, vendar pa ta določba relevantnih podatkov ne opredeli po vrsti, ne določa načina, ne roka, v katerem je delavec to dolžan storiti. Tožena stranka se je sicer sklicevala na pravilnike, vendar pa takega pravilnika, ki bi določal rok za obveščanje delodajalca, v času odpovedi tožeči stranki pri toženi sploh ni bilo. Delavce je tožena stranka o roku, v katerem morajo sporočiti podatke (in katere), obvestila šele z elektronskim sporočilom z dne 26. 8. 2013. Zato tožeči stranki ni moč očitati niti takih kršitev, ki bi utemeljevale izdajo pisnega opozorila.

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da poštenost tožeče stranke izhaja že iz njenega pisnega zagovora. Po resnici je (preden je videla kakršnokoli poročilo detektivov) povedala, katere dni na delo ni prišla iz A. (tečaj za voditelja čolna in izpit ter dva zdravniška pregleda) in toženi stranki za te dni takoj ponudila, da vrne preveč izplačane stroške. Poleg tega pa je navedla, da je bila vseskozi lojalna toženi stranki. Tudi to so pomembne okoliščine, ki utemeljujejo, da je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama nemogoče. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno, ker naj bi bilo „vprašljivo“, kako bi delovno okolje odreagiralo, če bi se tožnik po podani izredni odpovedi ponovno zaposlil pri toženi stranki. Taka izpoved direktorja na naroku dne 1. 10. 2014 je bila zgolj odziv na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, zato ni podlage za zaključek sodišča, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ker je reakcija delovnega okolja „vprašljiva“. Direktor tožene stranke poimensko tudi ni omenil nobenih sodelavcev, za katere se boji „kako bi odreagirali“, povedal je, da s tožečo stranko ni delal oziroma ji ni bil nikoli neposredno nadrejen, zato sploh ni gotovo, da pozna njene (neposredne) sodelavce in njihove reakcije. Sodišče je povsem nekritično sledilo tej izpovedi direktorja, ni pa se opredelilo do konkretnih navedb tožeče stranke o tem, da se je z vsemi sodelavci v vseh oddelkih dobro razumela in da se je ponudila, da dodatno prevzame delo francoske sodelavke v letu 2012, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. in 15. točki II. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prav tako ni ustrezno pretehtalo pomena, da je tožena stranka bila ocenjena z oceno 4 in ob koncu leta nagrajena z dodatnim bonusom s strani njenega šefa J.J.. Tudi v tem delu je (delno) sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, da ga dobijo vsi zaposleni in da to ne predstavlja neke ugodnosti, vendar pa je spregledalo, da je direktor izpovedal tudi, da je ocena stvar tožnikovega nadrejenega in tudi, da je ocenjevanje od 1 do 5 in če imaš oceno 1, bonusa ne dobiš, če imaš oceno 2 dobiš neki del izplačila. Ocena 4 je druga najboljša ocena in dobiš skoraj celotni bonus, ki ga - tudi glede na izpoved direktorja - očitno ne dobijo vsi zaposleni, vsaj ne v istem deležu. Sodišče je v obrazložitvi sodbe na strani 13 zapisalo še, da je direktor izpovedal, da pri toženi stranki nimajo prostega delovnega mesta, na katerega bi lahko zaposlili tožnika. Teh navedb tožena stranka v postopku ni podala. Navajala je le, da osebe, ki daje lažne podatke za prihod na delo, pod nobenim pogojem ne namerava zaposliti nazaj in da je v prodaji bistveno zaupanje. Tožeča stranka je izpovedala, da pri svojem delu operira s cenami in popusti, ki so v sistemu in jih sama ne more določati, poleg tega pa sta nad njo še dve osebi, ki kontrolirata pravilnost vnesenih podatkov, nenazadnje pa to naredi referent, ki izda fakturo, saj komercialisti v letu 2012 niso več samostojno izstavljali faktur. V izvedenem dokaznem postopku ni bilo govora o kakršnikoli kršitvi, ki bi jo tožeča stranka zagrešila pri delu, pri vnašanju podatkov ali izdaji kakšnih faktur ali dobavnic, tožeča stranka pa toženi tudi ni posredovala lažnih podatkov o tem, kje biva oziroma od kod prihaja na delo večino dni v tednu, zato so vse navedbe tožene stranke v tej smeri neutemeljene. Da tožena stranka nima prostega delovnega mesta, pa tudi ni izkazala, sploh pa je javno znano dejstvo, da tožena stranka zaposluje in tudi, da gradi oziroma je zgradila nov obrat v K., ki bo dodatno odprl kar nekaj prostih delovnih mest. Tožeča stranka vztraja pri reintegraciji tudi iz razloga, ker je sedaj, po prijateljskih zvezah in s pomočjo subvencioniranja ZRSZ, zgolj za določen čas 12 mesecev, natančneje še za čas slabih deset mesecev, do dne 14. 10. 2014 zaposlena pri L. d.o.o., potem pa bo ponovno brezposelna. Tožeča stranka si je zaposlitev iskala več kot leto dni, poslala preko sto pisnih prošenj, uporabila vse prijateljske in sorodniške zveze, vendar zaposlitve ni. Tožeča stranka vztraja pri zahtevku za reintegracijo, saj ima še vedno interes nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženi stranki, pa čeprav morda šele od 15. 10. 2015 dalje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopenjsko sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba.

6. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter v pretežnem delu sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, deloma pa je sprejeta odločitev napačna zaradi deloma zmotne pravne presoje.

7. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zaključki sodišča prve stopnje pa tudi niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, tako da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V okviru tega pritožbenega razloga tožeča stranka v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje zlasti glede zavrnitve reintegracijskega zahtevka in odločitvijo o sodni razvezi, torej druge pritožbene razloge, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožeča stranka prav tako neutemeljeno uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, zlasti v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) ter zavrnitvijo reintegracijskega in delno tudi reparacijskega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je tožeča stranka vztrajala pri zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, tožena stranka pa je izpostavila, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, ker je zaupanje med njima porušeno, ugotavljalo, ali so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 118. člena ZDR-1 in pogoji za plačilo denarnega povračila tožeči stranki. ZDR v 118. členu vsebuje določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. V 1. odstavku tega člena je določeno, da lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi delodajalca nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in s tem odločitev, da so podani zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je pravilna. Razlogi za takšno odločitev pa so prepričljivi in logični. Sodišče prve stopnje je prišlo do takšnega zaključka ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, na podlagi katerih je utemeljeno presodilo, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev tožeče stranke na delo k toženi stranki in odločilo, da je tožeči stranki delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) prenehalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z dnem 14. 10. 2014, ker se je tožnik tedaj zaposlil pri drugem delodajalcu. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca je nedvomno povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno presojalo ravnanja tožeče stranke, ki so bila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in upoštevalo, da tožniku sicer niso dokazane očitane hujše kršitve in da odpovedni razlog ni bil utemeljen, da pa je tožnik kljub temu v manjši meri kršil pogodbene in druge obveznosti, ker ni dosledno spoštoval pravil v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov za prihod na delo in z dela (z občasno vožnjo na delo iz B. in ne iz bolj oddaljenega kraja, to je iz A., tako da mu je tožena stranka izplačevala višje potne stroške od pripadajočih). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem, ki jih izvedeni dokazi, tako listinski kot tudi izpovedi zaslišanih prič, ne nazadnje pa tudi tožeče stranke same, potrjujejo. Ni mogoče pritrditi pritožbi v delu, v katerem postavlja pod vprašaj dokazno oceno sodišča prve stopnje in sodišču očita, da je nekritično sledilo zlasti pisnim izjavam in izpovedbam detektivom, ki naj svojega dela, za katerega so prejeli plačilo s strani tožene stranke, ne bi opravili ustrezno. Zlasti nesprejemljivo pa je stališče pritožbe, da naj bi bili ti podatki in izpovedi neverodostojni, ker so izjave (podatke) prilagodili in jih uskladili z urami, za katere so prejeli plačilo, kar naj bi bilo povezano z mnenjem tožeče stranke, da detektiv mora kriti sebe in delo, za katerega je prejel plačilo, ki ga sicer ni opravil. Sodišče prve stopnje je zelo natančno in podrobno analiziralo poročila detektivom in njihove izpovedi, svojo dokazno oceno, ki je prepričljiva in pravilna, pa zelo podrobno obrazložilo, zato je pritožba s tem v zvezi popolnoma neutemeljena. Tudi stališču pritožbe, da naj bi uporaba 118. člena ZDR-1 na predlog delodajalca v primerih, kot je obravnavani, dejansko pomenila obid vseh kogentnih zakonskih določb glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede prenehanja delovnega razmerja. V posameznih primerih je takšna ocena sicer možna, za obravnavano zadevo pa ne drži, saj je imela tožena stranka ustrezno podlago za preverjanje, iz katerega kraja se tožnik vozi na delo in z dela in za kateri kraj se glede na njegovo izjavo plačuje povračilo stroškov, vendar se je v sodnem sporu izkazalo, da odpovedni razlog ni bil utemeljen, kljub temu pa je sodišče ugotovilo manjše nedoslednosti in kršitve v zvezi z uveljavljanjem potnih stroškov na strani tožnika, ki bi ne glede na to, da v splošnih aktih tožene stranke ni bil določen rok, v katerem mora delodajalca obvestiti o spremembah kraja, moral sam poskrbeti za to, da se mu ne bi obračunavali in neupravičeno izplačevali previsoki potni stroški. Neutemeljene pa so tudi druge pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da naj bi jo bila tožena stranka dolžna vrniti nazaj na delo in da ni utemeljenih razlogov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, tudi v delu, v katerem se je oprlo zlasti na izpoved direktorja tožene stranke v zvezi z izgubo zaupanja v delo tožnika. Utemeljeno ni pripisovalo večje teže tožnikovi izpovedi v zvezi z očitno dobrim odnosom tožnika do neposrednih sodelavcev, dejstvu, da je bil nagrajen z dodatnim bonusom zaradi razmeroma visoke ocene (4) s strani neposredno nadrejenega in podobno. Če je zaupanje do delavca porušeno, v obravnavanem primeru pa je do tega, kot potrjuje zlasti izpoved direktorja, prišlo, tudi ni odločilnega pomena dejstvo, da naj tožena stranka ne bi izkazala, da nima prostega delovnega mesta za tožnika.

Ocena prvostopenjskega sodišča, da so izpolnjeni pogoji za sodno razvezo v tožnikovem primeru, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, saj jo izvedeni dokazi – ne glede na nasprotno mnenje tožeče stranke – potrjujejo. Zato je pritožba tožnika v zvezi s tem neutemeljena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev tožeče stranke na delo ter pravilno in zakonito odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi s pravico do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 10. Tožeča stranka v pritožbi sicer ne oporeka odločitvi sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine zaradi sodne razveze, ki je bila določena ob upoštevanju vseh relevantnih kriterijev in predstavlja ustrezno in pravično odmeno za reintegracijo oziroma za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca. Upoštevajoč vse okoliščine primera in višino denarnih povračil, ki se v sodni praksi odmerjajo v primerih sodne razveze, je po oceni pritožbenega sodišča prisojeno povračilo v višini petih povprečnih plač primerno in pravično, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine zaradi sodne razveze pravilno upoštevalo vse kriterije, določene v zakonu, kar je ustrezno obrazložilo zlasti v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).