Jedro

Če obramba zaradi možnosti vložitve zahteve za izločitev predlaga, da se pritožbena seja opravi v navzočnosti strank, mora sodišče druge stopnje presoditi utemeljenost predloga in tudi možnosti obrambe, da izve za poimensko sestavo senata (ob upoštevanju določb 1. in 3. alinee 18. člena Sodnega reda).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 34/2006 z dne 15.10.2008 obsojenega M.P. spoznalo za krivega kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena in razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ ter mu določilo posamezne denarne kazni od 500,00 do 2.000,00 EUR, nato pa mu po 4. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen 4.000,00 EUR, ki jo mora plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 500,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je zasebnega tožilca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 386/2008 z dne 17.12.2008 deloma ugodilo pritožbi zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu M.P. določene posamezne in izrečeno enotno denarno kazen znižalo, in sicer za kazniva dejanja pod točko I izreka na 1.500,00 EUR, točko II izreka na 400,00 EUR, točko III izreka na 800,00 EUR, točko IV izreka na 800,00 EUR in izrečeno enotno kazen na 3.000,00 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve 23., 25. ter 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi ter izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da uveljavljane kršitve zakona niso podane.

4. Odgovor vrhovnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja: - kršitev 23. člena URS in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ker obsojencu ni bila zagotovljena pravica, da mu sodi nepristransko sodišče; - kršitev 25. in 29. člena URS ter d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico obrambe; - bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o tem, kateri dokazi obrambe so bili zavrnjeni in zakaj, v zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo zavrnitve dokazov pa tudi kršitev obsojenčeve pravice iz 25. člena URS, ki je storjena v sodbah obeh nižjih sodišč in ker prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, na podlagi česa sodišče sklepa, da so bile inkriminirane besede izrečene z namenom zaničevanja (kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe), med tem ko je drugostopenjsko sodišče ta očitek zavrnilo z neargumentirano obrazložitvijo; - bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi o direktnem naklepu nejasni in nerazumljivi in - kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 97. členom ZKP, ker obsojenec ni dolžan nositi bremena nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca zasebnega tožilca.

6. Pravico vsakogar do nepristranskega in neodvisnega sodišča zagotavljajo določbe 23. člena URS, ki so po vsebini primerljive z določbami prvega odstavka 6. člena EKČP. V kazenskem postopku je pravica do nepristranskega sodišča oziroma sodnika urejena v določbah 39. do 43. člena ZKP. Razloge za izločitev sodnikov vsebujejo določbe 39. člena tega zakona, med ostalim tudi izločitveni razlog iz 6. točke, po katerem sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Sodnik, ki misli, da je med drugim podan razlog za njegovo izločitev iz 6. točke 39. člena ZKP, mora prenehati z vsakim delom v tej zadevi in sporočiti predsedniku sodišča, da odloči o izločitvi (prvi odstavek 40. člena ZKP). Po določbi prvega odstavka 41. člena ZKP smejo predlagati sodnikovo odločitev tudi stranke. V nadaljnjih določbah je predpisan tudi postopek izločanja. Tako je v tretjem odstavku 41. člena ZKP predpisano, da lahko izločitev sodnika višjega sodišča zahteva stranka le do začetka seje senata. V zadevi I Ips 255/2000 z dne 7.11.2002 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, ko stranka ob vložitvi pritožbe ali odgovora na pritožbo ne ve za poimensko sestavo senata sodišča druge stopnje, ki bo odločal o pritožbi, ji je treba dopustiti izločanje višjega sodnika tudi kasneje, to je do odločitve sodišča druge stopnje, vendar takoj, ko izve ali bi lahko izvedela za poimensko sestavo senata (seja sodišča druge stopnje). V isti sodbi je tudi poudarjeno, da se sme vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitev zakona iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je bila storjena v pritožbenem postopku, če na kršitev ni mogel opozoriti zakonskem roku, ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Enako stališče je Vrhovno sodišče ponovilo v sodbi I Ips 267/2008 z dne 11.9.2008. 7. V pritožbenem predlogu je zagovornik navedel, da z obsojencem na podlagi 378. člena ZKP zahtevata, da ju višje sodišče obvesti in povabi na sejo senata, pred njo pa pravočasno obvesti o sestavi pritožbenega senata tako, da bo lahko pritožnik, če bodo podani razlogi, uveljavljal pravico iz 39. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo na seji senata 17.12.2008. Iz podatkov spisa ni razvidno, da je obsojenca in zagovornika obvestilo o seji pritožbenega senata in da ju je pred odločanjem seznanilo z njegovo sestavo. V sodbi tudi ni obrazložilo, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogu oziroma zahtevi obsojenca in zagovornika.

8. Sodbo sodišča prve stopnje je izreklo okrajno sodišče. Zato se za obveščanje o seji pritožbenega senata uporabljajo določbe 445. člena ZKP. V prvem odstavku tega člena je predpisano, da v primerih, v katerih odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ta določba ne omejuje strank, da ne bi smele tudi v skrajšanem postopku predlagati, da se jih obvesti o pritožbeni seji, vendar pritožbeno sodišče tega ne stori, če glede na stanje stvari presodi, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi zadeve (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 132/98 in I Ips 409/2007).

9. Takšne postopkovne določbe sicer ne obvezujejo sodišča druge stopnje, da stranko, ki uveljavlja pravico do navzočnosti, vselej obvesti o seji senata, vendar pa zahtevajo presojo, ali je z vidika dodatnih oziroma potrebnih pojasnil pritožbenih stališč ali stališč iz odgovora na pritožbo nasprotne stranke, njena navzočnost koristna za razjasnitev stvari ali pa ni potrebna. Odločitev, s katero zavrne zahtevo stranke, je dolžno v sodbi tudi obrazložiti.

10. V obravnavani zadevi sta, kot je že obrazloženo, obsojenec in zagovornik predlagala, da ju pritožbeno sodišče obvesti o seji senata in o njegovi sestavi zaradi možnosti vložitve zahteve za izločitev. Obveznost, da pritožbeno sodišče obvešča stranke o sestavi senata, v postopkovnem zakonu ni predpisana. Toda nastali procesni položaj, ko je obramba predlagala, da se opravi seja v navzočnosti strank, je od sodišča druge stopnje zahteval presojo utemeljenosti takega predloga in tudi presojo, ali je obramba imela ob upoštevanju določb 1. in 3. alinee 18. člena Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 17/95 in spremembe) možnost izvedeti za poimensko sestavo senata. Glede na odsotnost razlogov v sodbi ni mogoče sklepati, da je sodišče druge stopnje upoštevalo določbo prvega odstavka 445. člena ZKP. V tej zadevi je ocena navedenih okoliščin povezana z možnostjo obrambe zahtevati izločitev sodnika pritožbenega senata. Zato gre ob upoštevanju vsebine navedb zahteve za varstvo zakonitosti po presoji Vrhovnega sodišča za postopkovno kršitev, ki je vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje.

11. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi zagovornika obsojenega M.P. in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem pritožbenem postopku bo sodišče ob vnovičnem reševanju pritožbe odpravilo navedeno pomanjkljivost in o zadevi ponovno odločilo. Glede na sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanimi kršitvami.