Jedro

Investitorju, ki gradi brez predpisanega lokacijskega dovoljenja, se lahko izreče inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje tudi, če so dela že zaključena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni inšpekcijski organ je tožnikoma kot investitorjema z odločbo z dne 3.2.1993 naložil ustavitev gradnje polnostenske medposestne ograje skupne dolžine cca 31 m in višine od 1,3 do 1,5 m z vmesnimi stebri višine 1,2 m na zemljišču parc. št.48/1, 446/2 in 446/3, k.o. Č., dokler si ne pridobita lokacijskega dovoljenja ter jima hkrati naložil, da morata za to lokacijsko dovoljenje zaprositi pri pristojnem upravnem organu v roku enega meseca.

Z odločbo navedeno v uvodu te sodbe (izpodbijana odločba) je tožena stranka spremenila citirano odločbo prvostopnega organa tako, da se (med navedenimi parcelami) izbriše parc. št.48/1, sicer pa je pritožbo tožnikov zavrnila. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ z odločbo z dne 15.8.1990 tožnikoma naložil, da morata ustaviti gradnjo ograje in zunanje ureditve na parc.št.46/1, 48/1 in 48/2 in zaprositi za lokacijsko dovoljenje. V nadaljevanju svojega postopka pa je prvostopni inšpekcijski organ ugotovil, da predmetna ograja stoji tudi na parc. št. 446/2 in 446/3. Ker tožnika nimata lokacijskega dovoljenja za gradnjo te ograje je urbanistični inšpektor-razen v delu na parc. št. 48/1- utemeljeno izdal novo odločbo dne 3.2.1993. Izrečen ukrep ima podlago v določbi 1. in 2. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Ukrep ustavitve gradnje po 1. odstavku 74. člena citiranega zakona se po mnenju tožene stranke lahko izreče tudi, če so dela že zaključena. Tožnika v tožbi ponavljata pritožbene navedbe, da sta že po prejemu odločbe prvostopnega organa v letu 1990 ustavila vsa dela in da je bila gradnja sporne medposestne ograje že takrat zaključena. Ograjo sta postavila znotraj parcelnih meja in to na temeljih bivšega dotrajanega mejnega zida. Parceli št.446/2 in 446/3 sta pripravljena odkupiti, sicer pa gre za zemljišče, ki je bilo leta 1947 nacionalizirano ter odvzeto od zemljišča, na katerem imata tožnika stanovanjsko hišo in, ki predstavlja funkcionalno zemlijšče k njuni hiši. Na občini Kranj je v teku postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja tudi za del ograje, ki poteka po spornem delu parcel. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v njeni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe in zakonitosti inšpekcijskega ukrepa izrečenega na podlagi takrat veljavne določbe 1. in 2.odstavka 74. člena zakona o urajanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št.26/90 in 18/93 - ZUN) so vse tožbene navedbe neutemeljene oziroma pravno neupoštevne. Sodišče namreč soglaša z razlogi izpodbijane odločbe in zato teh razlogov ne ponavlja. Sodišče meni, da tudi če drži tožbeni ugovor, da sta tožnika gradnjo sporne ograje končala že leta 1990, izrečeni ukrep ustavitve gradnje nima za tožečo stranko nobenih škodljivih posledic; seveda pa sta bila tožnika dolžna v predpisanem roku zaprositi za lokacijsko dovoljenje. Zakonski pogoj za izrek takega ukrepa je, da gre za gradnjo brez lokacijskega dovoljenja. V obravnavani zadevi tudi po tožbenih navedbah ni sporna ugotovitev inšpekcijskega organa, da sta tožnika ograjo zgradila brez lokacijskega dovoljenja, čeprav gre za takšen poseg v prostor, za katerega je potrebno lokacijsko dovoljenje. Dejstvo, da bi naj ograjo zgradila na obstoječih temeljih prejšnje ograje tudi ni pomembno, saj se tudi nadomestna gradnja šteje za novogradnjo. Zato so brezpredmetne tudi tožbene navedbe, da je ograja zgrajena znotraj parcelnih meja. Sicer pa iz podatkov upravnih spisov in zemljiškoknjižnega izpiska z dne 18.1.1993, ki sta ga tožnika priložila tožbi, izhaja, da sta parc. št.446/2 in 446/3 še vedno družbena lastnina, čeprav sta po namembnosti dvorišče. Glede na navedeno izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita. Zato je sodišče moralo na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena zakona o upravnh sporih tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Ta zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).