Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 174. člena DZ lahko ukrep odvzema otroka staršem in namestitev otroka v rejniško družino traja največ tri leta. Zmotno je stališče, da bo takšen ukrep dejansko trajal več kot tri leta, saj je k dobi trajanja potrebno prišteti tudi čas trajanja začasne odredbe o odvzemu otroka. V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da se čas trajanja izdane začasne odredbe ne všteje v čas trajanja ukrepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je rok trajanja ukrepa neposredno povezan s cilji (nameni) takšnega ukrepa trajnejšega značaja. S tem so varovane tako koristi otroka kot pravice staršev. Zakonodajalec je predvidel za izrek takšnega ukrepa samostojen rok trajanja, v katerem bi se lahko namen in cilji takšnega ukrepa tudi izpolnili, v predvidljivih okoliščinah, ko je dokončno jasna izbira ukrepa in ne le začasna rešitev.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Udeleženca A. A. in B. A. sta nekdanja zakonca, ki imata skupnega otroka mld. C. A., rojeno ... 2012. Udeleženca sta se ob razvezi zakonske zveze leta 2016 sporazumno dogovorila, da se mld. C. A. zaupa v varstvo in vzgojo materi, oče pa ima z njo stike. Oče je kasneje vložil predlog za razširitev stikov in predlog, da se mld. C. A. dodeli v vzgojo in varstvo njemu, mati pa je vložila predlog za ukinitev stikov z očetom. Sodišče prve stopnje je v združenem postopku z začasno odredbo mld. C. A. začasno zaupalo v varstvo in vzgojo očetu in odločilo o stikih matere. Ker je oče v času začasne odredbe mld. C. A. pripeljal nazaj k materi, je Center za socialno delo, enota ... (CSD), predlagal izdajo ukrepa trajnejšega značaja za odvzem otroka in namestitev otroka v rejništvo ali k drugi osebi. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo mld. C. A. začasno odvzelo staršema ter je namestilo k rejniški družini.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sledilo predlogu CSD in odločilo, da se mld. C. A. odvzame materi A. A. in očetu B. A. ter se namesti v rejniško družino D. D. (I. točka izreka), da stiki med mld. C. A. in A. A. potekajo na vsakih 14 dni na način, da rejnica D. D. poskrbi, da bo na stiku prisotna rejnica sama ali njen mož E. D., vsak drugi stik bo potekal na domu matere, vmes pa na javnem kraju (II. točka izreka), da stiki med mld. C. A. in očetom B. A. potekajo ob sobotah vsakih 14 dni (III. točka izreka), da ukrep traja tri leta od izdaje sklepa (IV. točka izreka), ustavilo je postopek zaradi spremembe odločbe o zaupanju mld. C. A. v varstvo in vzgojo očetu, določitve stikov in preživnine ter postopek zaradi razširitve stikov z očetom ter zavrnilo predlog matere zaradi ukinitve stikov mld. C. A. z očetom (V. točka izreka) ter odločilo da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

3.Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje nasprotna udeleženka.

4.V pritožbi vloženi 8. 9. 2023 navaja, da mora biti starš ustrezno obveščen o postopkih v zvezi z namestitvijo otroka v rejništvo in drugih ukrepih. Izpodbijani sklep nima zadostnih in jasnih razlogov o odločilnih dejstvih. Izvedenska mnenja niso strokovna. Mama ni pregledovala dekličinega splovila po vsakem stiku. Ni jasno, katera vprašanja postavlja deklici, ki naj bi jo psihično obremenjevala. Vsebina vprašanj, kako so preživeli konec tedna, so bili na morju, ni sporna in ni povezana z domnevno spolno zlorabo. Problem izvira iz nezaupanja mld. C. A. do mame v njenem odnosu do očeta. Nasprotna udeleženka se je ustrezno odzvala na zapis, ki ga je našla v dnevniku mld. C. A., utemeljeno jo je skrbelo za hčerko. Psihiater F. F. ni potrdil zaključkov sodišča prve stopnje o bolezenskem stanju nasprotne udeleženke. Do zadnjega njegovega mnenja se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Psihiater obravnava pritožnico že od 19. 8. 2021 dalje in jo najbolje pozna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb psihiatra, da je deklici učni uspeh padel, da ponavlja razred in da rejniška družina ni najbolj primerna za razvoj mld. C. A. Izvedenka psihiatrične stroke G. G. pritožnice več let ni obravnavala, zadnjo diagnozo ji je postavila na glavni obravnavi. Ni bila nepristranska, saj je sodelovala tudi v kazenski zadevi. Država je zavezana izbrati najmilejši ukrep za omejitev starševske skrbi. Mld. C. A. je bila z začasno odredbo odvzeta materi in dodeljena očetu. Napačna je bila odločitev o tem, da se mld. C. A. dodeli v vzgojo in varstvo očetu. V konkretnem primeru je CSD ogrozil deklico. Dvom v nepristranskost organa pa vzbuja tudi dejstvo, da je oče tam zaposlen. Ukrep se bo dejansko izvrševal več kot 3 leta, saj je bil izrečen že na podlagi predhodnega sklepa z dne 3. 10. 2022. Izostali so razlogi o potrebni dobi trajanja ukrepa. Sodišče mora navesti, kaj se od staršev pričakuje, da bodo v času trajanja ukrepa spremenili, ter pravne posledice, ki lahko nastopijo ob koncu ukrepa. Vsak povprečen človek bi se podobno odzval ob krivični izgubi družinskega člana. Izrečen bi bil lahko milejši ukrep. Do odvzema ne bi prišlo, če bi ukrepe ustrezno stopnjevali. Iz poročil CSD izhaja, da so stiki dobro potekali. Pritožnica normalno funkcionira na vseh področjih življenja. Deklico je peljala na pregled le petkrat v osmih letih. Njena skrb o spolnih zlorabah hčerke je bila utemeljena na več različnih dejstvih. Mld. C. A. pri njej ni ogrožena, kar je potrdil tudi oče, ki je izpovedal, da samo on ne sme biti zraven, pa je vse vredu. Pritožnica se je primerno odzvala na sum spolne zlorabe. Mnenje MTD z dne 13. 9. 2022 ni bilo ustrezno upoštevano. Stiki s pritožnico so omejeni, z očetom pa podaljšani na šest ur brez nadzora. Četudi sum spolne zlorabe ni bil potrjen, bi moralo sodišče oceniti ravnanja pritožnice kot utemeljena. Domneva nedolžnosti ne more biti ovira za uporabo načela varovanja otrokovih koristi. Skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) mora država storiti več za posebej ranljive skupine, kot so invalidi. Odvzem otroka je skrajen ukrep. Morda je bilo ravnanje pritožnice neprimerno, vendar je hotela zaščititi otroka. Sodišče je sledilo predlogom CSD, ni pa upoštevalo učnih težav mld. C. A. Mld. C. A. manipulira z odnosi in njenega mnenja sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati v takšni meri. Sodišče prve stopnje ni v enaki meri ovrednotilo priče F. F., kot preostalih izvedenskih mnenj. Priča je s pritožnico v neposrednem stiku. Dve od treh sodnih izvedenk sta mnenji izdelali, ne da bi nasprotno udeleženko sploh pregledali, tretja izvedenka pa je intervju z njo opravila pred več kot letom dni. Izvedenka G. G. ni opravila razgovora, kot ji je naložilo sodišče ter je radikalno spremenila strokovno oceno o zdravstvenem stanju pritožnice. Na njeno mnenje je oprla mnenje izvedenka H. H., ki ni pojasnila vsebine samih neprimernih vprašanj. Po spremenjeni odločitvi je mld. C. A. ogrožena tudi pri očetu. Mnenje F. F. nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje. Postopanje sodišča in CSD ni potekalo skladno z načelom najmilejšega ukrepa. Odločitev, da se deklica dodeli očetu, je bila očitno napačna. Ukrep je pretiran in časovno predolg. Naloge staršev niso opredeljene. Ker je pritožnica na stike prihajala dobro pripravljena, bi se lahko izrekel milejši ukrep, kot je nadzor CSD nad izvajanjem starševske skrbi, pomoč na domu, svetovanje ipd. Pritožnica je osebnostno urejena in skrbna. Normalno funkcionira na vseh življenjskih področjih. Stiki pod nadzorom negativno vplivajo na odnos mld. C. A. in pritožnice. Tudi ni mogoče vzpostaviti zaupnega in ljubečega odnosa. Stiki enkrat na dva tedna niso dovolj. Država mora storiti vse, da se redni stiki čim prej vzpostavijo, da ne pride do odtujevanja otroka zgolj zaradi poteka časa in da stori vse, da se družina v čim krajšem času ponovno združi.

5.V pritožbi z dne 12. 9. 2024 predlaga, da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo, podredno, brez razpisane obravnave spremeni odločbo tako, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne mld. C. A. v varstvo in vzgojo materi in določi način izvajanja stikov z očetom, podredno spremeni VI. točko izreka, da skrajša trajanje ukrepa namestitve otroka v rejniško družino s 3 let na 6 mesecev do 1 leta, II. točko izreka pa spremeni tako, da stiki ne bi bili več omejeni na javni kraj in bi potekali brez nadzora, podredno, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče mora odločitev za izrek ukrepa ustrezno obrazložiti in starše obvestiti o poteku postopka in sprejetih ukrepih in kdaj lahko ponovno pričakujejo združitev družine. Dokazna ocena je pomanjkljiva. Pritožnica je redno zaposlena, ima stanovanje ter aktivno in socialno življenje. Deklico je peljala na pregled le petkrat v osmih letih. Njena skrb o spolnih zlorabah hčerke je bila utemeljena na več različnih dejstvih. Mld. C. A. pri njej ni ogrožena, kar je potrdil tudi oče, ki je izpovedal, da samo on ne sme biti zraven, pa je vse vredu. Pritožnica se je primerno odzvala na sum spolne zlorabe. Mnenje MTD z dne 13. 9. 2022 ni bilo ustrezno upoštevano. Stiki s pritožnico so omejeni, z očetom pa podaljšani na šest ur brez nadzora. Četudi sum spolne zlorabe ni bil potrjen, bi moralo sodišče oceniti ravnanja pritožnice kot utemeljena. Domneva nedolžnosti ne more biti ovira za uporabo načela varovanja otrokovih koristi. Skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) mora država storiti več za posebej ranljive skupine, kot so invalidi. Odvzem otroka je skrajen ukrep. Morda je bilo ravnanje pritožnice neprimerno, vendar je hotela zaščititi otroka. Sodišče je sledilo predlogom CSD, ni pa upoštevalo učnih težav mld. C. A. Mld. C. A. manipulira z odnosi in njenega mnenja sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati v takšni meri. Sodišče prve stopnje ni v enaki meri ovrednotilo priče F. F., kot preostalih izvedenskih mnenj. Priča je s pritožnico v neposrednem stiku. Dve od treh sodnih izvedenk sta mnenji izdelali, ne da bi nasprotno udeleženko sploh pregledali, tretja izvedenka pa je intervju z njo opravila pred več kot letom dni. Izvedenka G. G. ni opravila razgovora, kot ji je naložilo sodišče ter je radikalno spremenila strokovno oceno o zdravstvenem stanju pritožnice. Na njeno mnenje je oprla mnenje izvedenka H. H., ki ni pojasnila vsebine samih neprimernih vprašanj. Po spremenjeni odločitvi je mld. C. A. ogrožena tudi pri očetu. Mnenje F. F. nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje. Postopanje sodišča in CSD ni potekalo skladno z načelom najmilejšega ukrepa. Odločitev, da se deklica dodeli očetu, je bila očitno napačna. Ukrep je pretiran in časovno predolg. Naloge staršev niso opredeljene. Ker je pritožnica na stike prihajala dobro pripravljena, bi se lahko izrekel milejši ukrep, kot je nadzor CSD nad izvajanjem starševske skrbi, pomoč na domu, svetovanje ipd. Pritožnica je osebnostno urejena in skrbna. Normalno funkcionira na vseh življenjskih področjih. Stiki pod nadzorom negativno vplivajo na odnos mld. C. A. in pritožnice. Tudi ni mogoče vzpostaviti zaupnega in ljubečega odnosa. Stiki enkrat na dva tedna niso dovolj. Država mora storiti vse, da se redni stiki čim prej vzpostavijo, da ne pride do odtujevanja otroka zgolj zaradi poteka časa in da stori vse, da se družina v čim krajšem času ponovno združi.

6.V laični pritožbi z dne 8. 9. 2023 nasprotna udeleženka navaja in predlaga bistveno enako kot v pritožbi z dne 12. 9. 2024.

7.Kolizijska skrbnica mld.C. A. odvetnica I. I. je odgovorila na pritožbe nasprotne udeleženke. Prereka pritožbene navedbe in navaja, da nasprotna udeleženka še vedno ni kritična do lastnih ravnanj in največje koristi otroka ne postavlja na prvo mesto. Nekatere pritožbene navedbe so izvzete iz konteksta. Učne težave pri mld. C. A. so se pojavile že prej, v letu 2021. Mld. C. A. je kolizijski skrbnici sama povedala, da se boji vprašanj mame. Potrebno je upoštevati mnenje mld. C. A. Ukrepi so bili ustrezno izbrani. Predlaga zavrnitev pritožbe.

8.Pritožbe niso utemeljene.

9.Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile ustrezno upoštevane pravice udeležencev v postopku do sodelovanja, obveščenosti in izjavljanja. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu so prepričljivo in zadostno pojasnjeni. Dokazna ocena sledi metodološkemu napotku. Izvedenska mnenja so bila izdelana strokovno in nepristransko.

10.Sodišče prve stopnje je odločalo o predlogu CSD, da se mld. C. A. odvzame staršem in namesti v rejniško družino ali k drugi osebi. Tekom postopka je sodišče prve stopnje s pomočjo več izvedencev ugotovilo, da je mld. C. A. ogrožena pri obeh starših, ki nimata ustreznih starševskih kapacitet, ne zmoreta poskrbeti za otroka na način, da bi ravnala v njegovo največjo korist, prepoznala potrebe mld. C. A. in ji zagotovila zdrav psihosocialni razvoj. Izrečen ukrep odvzema otroka staršem je utemeljen.

11.Bistvo pravice do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) je vzajemno spoštovanje in skupno uživanje družinskega življenja med starši in otroki. ESČP podarja, da je enotnost družine in njena ponovna združitev v primeru ločitve, neločljivo povezana s pravico do spoštovanja družinskega življenja.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Pozitivna obveznost države je, da sprejme ustrezne ukrepe, da v primeru ločitve otroka od staršev, pomaga pri njihovi čimprejšnji združitvi. Vezi otroka s starši se morajo ohranjati, razen v izjemnih primerih, ko se družina pokaže kot neprimerna za bivanje otroka. Proti volji staršev se otrok lahko odvzame le v primeru sodne odločitve, na podlagi zakona, ki določa, da je takšen odvzem nujen za koristi otroka. Takšen ukrep mora biti začasen, s ciljem, da se otrok čim prej vrne k staršem oziroma ponovne združitve družine.

12.Na podlagi 174. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen s strani obeh staršev in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi, hkrati pa okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. Sodišče imenuje rejnika oziroma zavod. Z odvzemom ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče omeji starševsko skrb (v skladu s 171. členom DZ). Ob odvzemu otroka se lahko enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov z otrokom (v skladu s 173. členom DZ). Ukrep traja največ tri leta, razen če ga sodišče podaljša (tretji odstavek 160. člena DZ). Ob izreku ukrepa sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti staršev.

13.Kljub obširnim pritožbenim očitkom, ni dvoma, da so bili izpolnjeni vsi potrebni pogoji za izrek ukrepa odvzema otroka staršema in namestitev v rejniško družino. Sodišče prve stopnje je po obširnem dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, da nobeden izmed staršev ni primeren in ne zmore ustrezno poskrbeti za mld. C. A. Več izvedencev je medsebojno skladno in prepričljivo potrdilo, da nasprotna udeleženka ogroža telesni in duševni razvoj otroka. Kot bistveno sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima nasprotna udeleženka blodnjavo izolirano motnjo, ki se nanaša na zgrešeno miselno konstrukcijo o spolni zlorabi hčerke, deklico psihično obremenjuje z neprimernimi vprašanji, lastnimi strahovi in vedenjem, nezmožnostjo kontrole in kritičnega odnosa do lastnih dejanj. Da pritožnica trpi za resno duševno motnjo izolirane blodnjavosti, je ugotovila izvedenka psihiatrične stroke, ki je kvalificirana za postavitev diagnoze na področju duševnega zdravja. Njenemu mnenju sta pritrdili tudi izvedenki psihološke stroke, ki sta z lastnimi opažanji z njunega strokovnega področja potrdili, da je takšna diagnoza skladna z ravnanji pritožnice.

14.Izvedenska mnenja so temeljila na opravljenih pogovorih z nasprotno udeleženko. Datume opravljenih razgovorov povzema že pritožba. Ni nujno, da bi za vsako dopolnitev izvedenskega mnenja bil opravljen nov razgovor. Če izvedenec oceni, da na strokovna vprašanja lahko odgovori že na podlagi uporabe drugih znanstvenih metod in podatkov spisa, ponovni razgovor ni potreben. Na vročeno izvedensko mnenje pa ima udeleženec možnost podati pripombe in se do navedb opredeliti. Pritožbeno sodišče zato ne vidi kršitve v tem, da izvedenka psihiatrične stroke s pritožnico ni opravila ponovnega pogovora.

15.Tudi spremenjeno mnenje izvedenke psihiatrične stroke v konkretnih okoliščinah ne vzbuja dvoma v strokovnost in prepričljivost njenega izvida in mnenja. Izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke z dne 13. 1. 2022 (C33), je bilo izdelano dve leti in pol po prvotnem mnenju (z dne 6. 4. 2019, list. št. spisa 39). Gre za obdobje, ki ne pomeni nenadne spremembe bolezenskega stanja. Izvedenka je pojasnila, da se pri nasprotni udeleženki že vrsto let razvija blodnja o spolni zlorabi njene hčerke s strani bivšega moža. Njeno bolezensko stanje se je torej razvijalo nekaj let, ki očitno ob prvi izdelavi izvedenskega mnenja ni bilo zaznavno, ampak šele kasneje. To je potrdila tudi izvedenka na zaslišanju na naroku 26. 1. 2023, da ob prvem srečanju bolezni ni zaznala, kasneje pa vedno, tudi ob srečanjih na sodišču. Vzroke za drugačen izvid in mnenje je torej iskati ravno v aktualnih dejanjih pritožnice, pred in v času izdelave "novega" izvedenskega mnenja.

16.Izvedenka psihiatrične stroke je tudi podrobno in prepričljivo pojasnila, da izolirana blodnjava motnja pomeni, da nasprotna udeleženka na ostalih življenjskih področjih lahko povsem normalno funkcionira, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Pritožbena graja, da je nasprotna udeleženka urejena in aktivna oseba na več različnih področjih življenja, redno zaposlena in socialna, zato ne izpodbija dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

17.Četudi je nasprotna udeleženka zaradi določenih okoliščin (risbe, dnevnik, izpoved deklice ipd.), imela sum o spolni zlorabi hčerke s strani očeta, je bil njen odziv neustrezen. Dokazni postopek je prepričljivo pokazal, da je ravnanje nasprotne udeleženke v odnosu do hčerke neprimerno in ogroža njen zdrav telesni in duševni razvoj. O tem je sodišče prve stopnje v 14. do 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa napravilo podrobno in prepričljivo dokazno oceno, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Drži, da je kljub domnevi nedolžnosti, nasprotna udeleženka lahko imela lastno mnenje in upravičen sum za sporna ravnanja. Vendar to ne opravičuje spornih ravnanj, ki so ogrožala psihosocialni razvoj otroka. Njen odziv ni bil primeren.

18.Nasprotna udeleženka ne zanika, da bi mld. C. A. večkrat pregledovala splovilo, ga slikala in peljala hčerko na zdravniške preglede. Ne strinja se zgolj, da bi se to zgodilo vsakokrat po stiku z očetom. Natančno število dogodkov niti ni bistveno, ampak dejstvo, da je več izvedencev ugotovilo, da takšno ravnanje nasprotne udeleženke (pregledovanje in slikanje splovila) predstavlja fizično in čustveno zlorabo otroka ter da se je to zgodilo večkrat in obstaja tudi realna ponovitvena možnost.

19.Hkrati je bilo ugotovljeno, da je zdrav telesni in duševni razvoj mld. C. A. ogrožen tudi zaradi negativnega odnosa matere do očeta in negativnega slikanja očeta pred hčerko, brez možnosti, distancirati se do takšnih negativnih prepričanj o očetu, psihičnega obremenjevanja hčerke z lastnimi strahovi, obremenjevanja z neprijetnimi vprašanji, pritiska, čustvene neuravnovešenosti ter nekritičnosti do svojih blodnjavih prepričanj. Zatrjevana materinska skrb s tem ni bila ustrezno izražena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da sporna ravnanja predstavljajo resno grožnjo osebnostnemu razvoju otroka.

20.Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da nasprotna udeleženka mld. C. A. na stikih postavljala neprijetna in neprimerna vprašanja, ki hčerko psihično obremenjujejo. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve tudi konkretiziralo na podlagi izvedenskega mnenja klinične psihologinje, da gre za vprašanja o tem, kam gresta z očetom, kaj sta se pogovarjala. Nanjo psihično pritiska, da bi se vrnila domov. Tudi mld. C. A. je sama izrazila mnenje, da z materjo ne želi biti sama zaradi neprijetnih vprašanj. Da jo motijo kakšna mamina vprašanja glede tega, kaj dela z očetom, je potrdila tudi sodna izvedenka za pedopsihiatrijo v izvedenskem mnenju z dne 6. 7. 2023 (spis na list. št. 1287).

21.Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo tudi do mnenja multidisciplinarnega tima (MTD) z dne 13. 9. 2022, ki ugotavlja, da nasprotna udeleženka ni (več) pregledovala intimnih predelov hčerke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vseeno obstaja realna možnost, da bo nasprotna udeleženka nadaljevala s telesnim pregledovanjem in fotografiranjem hčerke. Takšen zaključek je sprejelo na podlagi navedb nasprotne udeleženke, ki je izrazila strah, kaj se bo dogajalo v primeru stikov mld. C. A. z očetom in mnenjem sodne izvedenke za klinično psihologijo. Obstoj ponovitvene nevarnosti pa potrjujeta tudi sodna izvedenka za psihologijo in psihiatrično stroko, ki ugotavljata, da se nasprotna udeleženka ne zaveda bolezenskega stanja in ni kritična do lastnih dejanj ter bo tako v primeru izpostavljenosti materinim blodnjavam, ogrožen nadaljnji psihološki razvoj mld. C. A.

22.Nasprotna udeleženka je imela pravico in dolžnost zaščitit mld. C. A. pred morebitnimi spolnimi zlorabami, vendar na ustrezen način. Takšen, ki ne bi ogrožal psihosocialnega razvoja otroka. Imela je tudi pravico do lastnega mnenja o morebitni storitvi kaznivega dejanja s strani očeta. Pri izražanju suma pa bi morala ravnati skrbno, tako da ne bi bil prizadet telesni in duševni razvoj mld. C. A. Že iz izvedenskega mnenja pedopsihiatrinje z dne 10. 9. 2019 (spis na list. št. 286) jasno izhaja, da izvedenka ni odkrila znakov ali vedenja, ki bi nakazovali, da bi bila deklica spolno zlorabljena. Tudi izvedensko mnenje ginekologinje materinih prepričanj ni potrdilo. Da mld. C. A. znakov, ki bi kazali na spolno zlorabo ne kaže, je potrdila pedopsihiatrinja ponovno ob zadnjem pogovoru z mld. C. A. dne 19. 6. 2023, tik pred izdajo sodne odločbe. Posebej potem, ko nobena strokovna institucija ni potrdila njenih sumov, da bi bila deklica spolno zlorabljena, bi nasprotna udeleženka svoj sum morala posebej skrbno izražati, tako da koristi otroka ne bi bile ogrožene.

23.Nejasne so pritožbene navedbe o posebej ranljivih skupinah ljudi, kot so invalidi ali ranljivi starši. Nasprotna udeleženka ne konkretizira, kaj več bi še morala država storiti, da bi izpolnila svoje pozitivne obligacije po 8. členu EKČP.

24.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da mld. C. A. ni zmožna ustrezno izraziti svojega mnenja in z njim manipulira, ker naj bi bilo pri rejniški družini ugodnejše življenje. Ob koncu postopka na prvi stopnji in zadnji dopolnitvi izvedenskega mnenja klinične psihologinje je bila mld. C. A. stara 11 let in pol. Pri takšni starosti so otroci običajno dovolj zreli, da lahko izrazijo svoje mnenje, ki ga mora sodišče upoštevati (prvi odstavek 158. člena DZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mld. C. A. sposobna razumeti pomen in posledice izraženega mnenja in je bilo tako izraženo mnenje pristno in rezultat njene volje. Mld. C. A. je izrazila svoje mnenje po kolizijski skrbnici, izvedenki za pedopsihiatrijo in izvedenki za klinično psihologijo. O izraženem mnenju je izpovedala tudi priča rejnica D. D. Vse so bile medsebojno skladne o mnenju mld. C. A. glede stikov in namestitve v rejniško družino. Izvedenka za klinično psihologijo je tudi izrecno ocenila, da je mld. C. A. dovolj zrela in je pristno izrazila svoje mnenje.

25.Sodišče prve stopnje je podrobno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče F. F. (lečeči psihiater nasprotne udeleženke), ampak mnenju sodne izvedenke za psihiatrično stroko, da je pri nasprotni udeleženki izkazana duševna motnja iz kroga psihoz. Izvedenka je pred izdelavo izvedenskega mnenja dne 13. 1. 2022 (C33) opravila razgovor z nasprotno udeleženko in se v mnenju opredelila tudi do zdravstvene dokumentacije F. F., pri katerem je nasprotna udeleženka začela z obravnavo dne 19. 8.2021, torej le malo pred izdelavo mnenja. Da bi priča F. F. nasprotno udeleženko obravnaval že vrsto let in jo veliko bolje poznal kot izvedenci v tem postopku, kar poskuša prikazati pritožba, ne drži.

26.Nadalje je sodišče prve stopnje zaslišalo izvedenko psihiatrične stroke na naroku za glavno obravnavo dne 20. 10. 2022 in 26. 1. 2023, ko se je opredelila tudi do nasprotnega mnenja priče F. F. o obstoju duševne motnje. O tem je izvedenka izdelala še pisno dopolnitev izvedenskega mnenja dne 26. 4. 2023. Izvedenskemu mnenju sta z vidika njunega strokovnega področja pritrdili tudi izvedenki za psihologijo in klinično psihologijo. Podali sta mnenje, ki je bilo skladno z ugotovitvami izvedenke psihiatrične stroke. V 17. točki obrazložitve pa se je opredelilo tudi do drugih razlogov, zakaj ni sledilo mnenju priče psihiatra F. F., ki pri nasprotni udeleženki psihoze ali blodnje ni ugotovil.

27.Nasprotna udeleženka ne navede nobene tehtne okoliščine, zakaj bi bilo izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke pridobljeno iz kazenskega postopka pristransko. Prav tako ni izkazano, da bi bil nasprotni udeleženec zaposlen na CSD, ki je obravnaval družino.

28.Izvedenka psihiatrične stroke je v mnenju pojasnila, da bi nasprotna udeleženka svojo duševno motnjo lahko zdravila zgolj s psihiatričnim zdravljenjem, z zdravili in terapijo. V pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja je ugotovila (čemur nasprotna udeleženka niti ne nasprotuje), da se nasprotna udeleženka ustreznega zdravljenja ni udeležila, iz njenih navedb pa izhaja, da je nekritična in neomajna v svojih blodnjavih prepričanjih. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je strokovno in prepričljivo pojasnila, zakaj meni, da nasprotna udeleženka še vedno trpi zaradi duševne motnje, brez potrebe, da bi za takšen zaključek z njo opravila ponovni razgovor. Mnenju je zato sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

29.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izbrani ukrep ni primeren, na kar naj bi kazalo dejstvo, da je mld. C. A. padel učni uspeh v šoli in ponavljala 5. razred. Učne težave pri mld. C. A. so bile izkazane že prej. To izhaja tudi iz pritožbenih navedb, da je bila mld. C. A. zaradi specifičnih učnih težav pri SCOMS obravnavana že 9. 12. 2021. Iz pridobljenih izvedenskih mnenj, poročil CSD in poročila kolizijske skrbnice enotno izhaja, da ima mld. C. A. težave v šoli. S težavami sta bila seznanjena tudi rejnika. Izvedenka za klinično psihologijo je na zadnjem naroku za glavno obravnavo izpovedala, da so v šoli obravnavali učne težave mld. C. A., kjer sta v timskem sestanku sodelovala tudi rejnika in je bilo predlagano, da bi mld. C. A. ponavljala 5. razred. Izpodbijani sklep je bil izdan še pred koncem šolskega leta, torej ponavljanje razreda še ni bilo gotovo in se sodišče prve stopnje do tega logično tudi ni opredelilo. Je pa v dokazni oceni pravilno povzelo ugotovitve CSD, kolizijske skrbnice in izvedenke za klinično psihologijo, da je rejniška družina ustrezna in mld. C. A. nudi ustrezno podporo, tudi glede šolskih obveznosti. Takšnim ugotovitvam pritrjuje izvedenka za pediopsihiatrijo. CSD učne težave naslavlja tudi v načrtu za pomoč družini. Ni izkazano, da bi bila rejniška družina vzrok za učne težave mld. C. A.

30.V konkretnem primeru je bilo upoštevano tudi načelo sprejema najmilejšega ukrepa. Pritožbeno sodišče je seznanjeno s sodno prakso ESČP, ki državam pogodbenicam nalaga, da sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi bili otroci in starši čim prej ponovno združeni. Ukrepe je potrebno sprejemati postopoma, ločitev otroka od staršev pa je skrajni ukrep, ki naj ga država sprejme le takrat, ko sta ogrožena telesni in duševni razvoj otroka.

31.156. člen DZ določa, da je pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka treba upoštevati dve omejitvi; izreče naj se ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka in predvsem naj se izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka. Ob izbiri ukrepa je bistveno tudi, da je izrečeni ukrep primeren stopnji ogroženosti otroka oziroma da je ukrep zadosten, da se z njim zavarujejo koristi otroka. V primerih, ko se družina izkaže kot neprimerna za bivanje otroka, je nujen sprejem ustreznih ukrepov.

32.Tekom postopka sta bila udeleženca udeležena več svetovalnih razgovorov pri CSD (200. in 203. člen DZ). Sodišče prve stopnje je ogrožajoče stanje za otroka poskušalo reševati z začasno odredbo o predodelitvi vzgoje in varstva drugemu staršu in izvajanju stikov pod nadzorom. Nasprotna udeleženka se je tudi udeležila psihiatrične obravnave v Zavodu X. in Y., vendar ni presegla vzorcev vedenja. Tekom postopka se je ugotovilo, da sprejeta začasna ukrepa nista zadostna, da bi zavarovala koristi otroka, zato je sodišče prve stopnje z začasno odredbo začasno odvzelo mld. C. A. staršema in jo namestilo k rejniški družini in začasno prepovedalo stike nasprotni udeleženki ter nato določilo stike pod nadzorom. Ker se je izkazalo, da nasprotna udeleženca v tem času nista izboljšala starševskih kapacitet in bi se z dolgotrajnejšim ukrepom lahko ustrezno zavarovale koristi mld. C. A., se je sodišče prve stopnje odločilo za izrek ukrepa odvzema otroka staršem in namestitev v rejniško družino. Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo torej postopno in skladno z načelom izbire najmilejšega ukrepa ter stopnjo ogroženosti otroka. Ukrep je tudi časovno omejen, tako da se lahko ohranijo družinske vezi in bo družini omogočena ponovna združitev.

33.Na podlagi četrtega odstavka 174. člena DZ lahko ukrep odvzema otroka staršem in namestitev otroka v rejniško družino traja največ tri leta. Zmotno je stališče, da bo takšen ukrep dejansko trajal več kot tri leta, saj je k dobi trajanja potrebno prišteti tudi čas trajanja začasne odredbe o odvzemu otroka. V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da se čas trajanja izdane začasne odredbe ne všteje v čas trajanja ukrepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je rok trajanja ukrepa neposredno povezan s cilji (nameni) takšnega ukrepa trajnejšega značaja. S tem so varovane tako koristi otroka kot pravice staršev. Zakonodajalec je predvidel za izrek takšnega ukrepa samostojen rok trajanja, v katerem bi se lahko namen in cilji takšnega ukrepa tudi izpolnili, v predvidljivih okoliščinah, ko je dokončno jasna izbira ukrepa in ne le začasna rešitev.

34.Odločitev o dolžini ukrepa v trajanju treh let temelji predvsem na ugotovitvah, da mld. C. A. potrebuje stabilno in varno okolje, kjer bodo njene koristi zavarovane na primeren način. Mld. C. A. potrebuje podporno okolje in čas, da se bo lahko razbremenila obremenjenosti z družinsko situacijo. Izvedenka za klinično psihologijo je v mnenju govorila o potrebi sprejeti dolgoročne ukrepe, da se poskrbi za mld. C. A. na način, da se jo namesti izven družine. Na drugi strani pa gre za potreben čas, da bi starša izboljšala starševske kapacitet, odpravila vzroke, ki so pripeljali do ogroženosti otroka. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da je bila mld. C. A. že od zgodnjega otroštva dalje priča konfliktnim odnosom med staršema, večkratnim selitvam od enega k drugemu, menjavam šole in okolja, zaradi sodnih postopkov večkrat udeležena na pogovorih ali pregledih, zato je sedaj stabilno in varno okolje še posebnega pomena za njen zdrav telesni in duševni razvoj in vsekakor utemeljuje izrek ukrepa v najdaljšem obsegu trajanja.

35.Utemeljena je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se stiki z nasprotno udeleženko izvajajo pod nadzorom, v takšnem obsegu kot do sedaj. Sodišče mora pri določitvi stikov upoštevati tudi mnenje otroka, razen če koristi otroka prevladajo nad otrokovimi željami. Mld. C. A. je po kolizijski skrbnici jasno izrazila željo, da bi stiki potekali v takšnem obsegu kot so bili določeni in si stikov ne želi širiti po obsegu. Izraženo mnenje mld. C. A. o obsegu stikov pa je tudi v njeno največjo korist. Tako so izvedenka psihiatrične stroke, kot psihološke stroke in klinične psihologije potrdile, da so stiki pod nadzorom potrebni zaradi zavarovanja koristi mld. C. A. Enotne so bile, da bi bila mld. C. A. na stikih sama z materjo lahko izpostavljena neprimernim komentarjem in vprašanjem. Da širjenje obsega stikov ne bi bilo v korist otroka, je potrdila sodna izvedenka za klinično psihologijo. Sodišče prve stopnje je tako uravnoteženo tehtalo med otrokovimi željami in koristmi ter pravico staršev do stikov. Na drugi strani sodišče prve stopnje utemeljeno ni našlo razlogov, da bi stike z očetom omejilo z nadzorom. Z izpodbijanim sklepom določen režim stikov je kot ustrezen potrdila tudi pedopsihiatrinja, ki je navedla, da se mld. C. A. stikov z očetom veseli, stikom z mamo na samem pa se izogiba ter da je stike potrebno skrbno negovati, njihovo število pa sčasoma povečati.

36.V tej fazi postopka zato širitev stikov z nasprotno udeleženko ni v korist mld. C. A. Osmi odstavek 141. člena DZ pa določa, da sodišče izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

37.Iz izpodbijanega sklepa in načrta pomoči družini tudi jasno izhajajo obveznosti nasprotne udeleženke za ponovno združitev z otrokom. Sodišče prve stopnje je v 19. in 35. točki navedlo, da mati zaradi slabših starševskih kapacitet in neprimernih ravnanj močno ogroža otrokov psihosocialni razvoj, zato je CSD v okviru načrta pomoči družini z dne 21. 6. 2023 (sprejet pred izdajo odločbe) predlagal, da se nasprotna udeleženka vključi v intenzivno medikamentozno zdravljenje in psihoterapevtsko obravnavo. Sodišče prve stopnje je izrecno opredelilo, da se od nasprotne udeleženke pričakuje pozitivno spremembo v smislu izboljšanja zdravstvenega stanja in starševskih kapacitet do te mere, da v bodoče ne bo več ogrožala mld. C. A. Z očetom naj čas izkoristita za povečanje truda za izboljšanje starševskih veščin in v zvezi z njunimi osebnimi težavami.

38.Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da bi lahko starša po izteku ukrepa samostojno izvajala starševsko skrb in imata možnosti za izboljšanje starševskih veščin, se ni odločilo za strožji ukrep odvzema starševske skrbi. Čeprav sodišče prve stopnje pri tem ni citiralo zakonskih predpisov, pa je iz obrazložitve razvidno, kakšne pravne posledice lahko starša pričakujeta po koncu trajanja ukrepa. V primeru izboljšanja starševskih kapacitet ponovno samostojno izvajanje starševske skrbi in združitev družine, v nasprotnem primeru pa trajni odvzem starševske skrbi.

39.Pritožbene navedbe se izkažejo kot neutemeljene. Ker drugih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, ni našlo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbe nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Udeleženci pritožbenih stroškov niso priglasili.

-------------------------------

1Zadeva R. M. v. LATVIA z dne 4. 4. 2022 (no. 53487/13).

2Zadeva STRAND LOBBEN AND OTHERS v. NORWAY z dne 10. 9. 2019 (no. 37283/13).

3Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje sicer prejelo po koncu glavne obravnave dne 6. 7. 2023. Ker je bilo udeležencem izvedensko mnenje vročeno in so se lahko do njega opredelili v pritožbenem postopku, ga je pritožbeno sodišče upoštevalo. Posebej glede na konkretne okoliščine, ko iz mnenja ne izhajajo nove ali drugačne ugotovitve, kot je bilo že ugotovljeno tekom dokaznega postopka. V pritožbenem postopku zoper odločbo o varstvu koristi otroka namreč ne velja načelo prekluzije (34. člen Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1) ter je uveljavljeno preiskovalno načelo (7. člen ZNP-1).

4Prim. zadeva S. S. V. SLOVENIA z dne 30. 1. 2019 (no. 40938/16), zadeva V. D. AND OTHERS v. RUSSIA z dne 9. 9. 2019 (72931/10).

5Prim. Sklep VSK IV Cp 233/2022 z dne 10. 5. 2022, sklep VSL IV Cp 663/2020 z dne 23. 4. 2020, M. Čujovič, komentar k 174. členu DZ v: B. Novak in drugi, Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 580 - 582.