Jedro

Za ugotovitev, ali sta tožnika lahko stranska udeleženca v zadevnem postopku, ni relevantna ocena, ali bo hrup dopustno vplival nanju ali ne (pri tem gre za vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom), ampak ocena, ali je objekt tožnikov znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, ki pa mora biti obrazložena tako, da jo tožnika lahko preizkusita ter izpodbijata s konkretnimi nasprotnimi navedbami in dokazi.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Občinske uprave Občine Sežana, št. 354-70/2015-6 z dne 4. 11. 2015, se odpravi in se zadeva istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. 354-70/2015-6 z dne 4. 11. 2015 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je Občinska uprava Občine Sežana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v zvezi z zahtevo tožnikov za vstop v postopek v upravni zadevi izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za prireditev Martinovanje 2015 sklenila, da se tožnikoma ne prizna lastnosti stranke in s tem pravice sodelovanja kot stranka v postopku (1. točka izreka), da se zahteva tožnikov za vročitev navedenega dovoljenja zavrže (2. točka izreka) in da v tem postopku stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnika na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vložila zahtevo za vstop v zgoraj navedeni postopek; zahtevala sta tudi vročitev dovoljenja, če je že izdano. Prvostopenjski organ citira prvi del določbe prvega odstavka 142. člena ZUP in se nato sklicuje na določbe 43. člena tega zakona, iz katerih izhaja, da mora med stranskim udeležencem in konkretno upravno zadevo obstajati določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo, slednje torej določa, kdo in v katerih primerih ima pravno korist. Iz vloge tožnikov izhaja, da se bo prireditev odvila na parkirišču pri starem gasilskem domu, ki je od vseh stavb najbližje prireditvi, ni v zvočni senci drugih stavb in je torej najbolj izpostavljen hrupu zaradi uporabe zvočnih naprav. Tožnika, ki imata v omenjeni stavbi na naslovu ... stanovanje, sta sodelovanje v postopku zahtevala zaradi varstva svojih pravnih koristi iz Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (v nadaljevanju Uredba). Prvostopenjski organ citira prvi odstavek 5. člena Uredbe ter navaja, da je v Poročilu o emisiji hrupa (zvoka iz zvočnikov) iz septembra 2015, ki ga je izdelalo podjetje ... d.o.o. iz Celja (v nadaljevanju Poročilo), ocenjena izpostavljenost hrupu za stavbe z naslovom ... 4a, 1b in 5. Iz Poročila izhaja, da območje kritičnih vrednosti za III. območje varstva pred hrupom ne bo doseglo najbližjih stavb. Vrednosti hrupa ne bodo presegle prireditvenega prostora. Iz tega sledi, da se stavba tožnikov ne nahaja znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve okolja s hrupom. Prvostopenjski organ navede še, da je Odlok o urbanistični zasnovi mesta Sežana (v nadaljevanju Odlok) območje starega gasilskega doma določil kot območje za rekreacijo (R), kamor se bodo usmerjale dejavnosti športa in rekreacije ter dejavnosti prostega časa, gostinstvo in trgovina pa za potrebe dejavnosti območja urejanja. Skladno z določbami Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba o mejnih vrednostih) se lokacija prireditve nahaja v III. območju varstva pred hrupom za površine podrobnejše namenske rabe prostora, na katerih je dopusten poseg v okolje, ki je manj moteč zaradi povzročanja hrupa, to je na posebnem območju - športni centri. Zaradi navedenega tožnika nista stranska udeleženca, saj nimata pravne koristi. Ker nista izkazala pravnega interesa, da bi kot stranska udeleženca sodelovala v postopku, tudi nimata pravnega interesa, da bi lahko zahtevala vročitev dovoljenja, zaradi česar je prvostopenjski organ to zahtevo zavrgel. 3. Pritožbo tožnikov zoper prvostopenjski sklep je župan Občine Sežana (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe je navedel, da se stanovanje tožnikov nahaja v stavbi na naslovu ..., ki stoji na parceli št. 6871 k.o. .... Za območje mesta Sežana velja Odlok, ki določa osnovno namensko rabo, kjer se nahaja omenjena parcela, to je območje rekreacije (R), kjer se lahko opravljajo športne in rekreacijske dejavnosti ter dejavnosti prostega časa, gostinstvo in trgovina pa za potrebe dejavnosti v območju urejanja. Po mnenju drugostopenjskega organa navedbe tožnikov nimajo temelja v Uredbi. Pri tem se sklicuje na določbe prvega odstavka 5. člena in 9. točke 3. člena Uredbe ter na določbe 4. člena Uredbe o mejnih vrednostih, ki v točki c) prvega odstavka opredeljuje površine podrobnejše namenske rabe prostora, ki sodijo v III. območje varstva pred hrupom. Drugostopenjski organa navede, da se območje, kjer se nahaja parcela št. 6871 k.o. Sežana, ne nahaja na območju stanovanj, pa tudi če bi se, sodijo v III. območje varstva pred hrupom površine podeželskega naselja, ne pa stanovanjske površine v mestih. Nato navaja, da je v III. območju varstva pred hrupom dopusten poseg v okolje, ki je manj moteč zaradi povzročanja hrupa. Torej po uredbi območje rekreacije (posebno območje - športni centri) ne spada med varovane objekte, zato tudi stanovanje pritožnikov ne sodi med varovane objekte.

4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in sta zato vložila tožbo v upravnem sporu zoper prvostopenjski sklep. Tožita, ker v postopku izdaje sklepa na zakon oprti predpis ni bil oziroma ni bil pravilno uporabljen. Navajata, da se njuno stanovanje nahaja v stavbi z naslovom ..., ki stoji na parceli št. 6871 k.o. ..., katere dejanska raba je pozidano zemljišče, v njej pa so poleg stanovanja še osnovnošolske učilnice in pisarne. Parcelo Odlok uvršča v območja za rekreacijo (R). Ker parcela spada med površine podrobnejše namenske rabe: posebna območja - športni center, spada po Uredbi o mejnih vrednostih v III. območje varstva pred hrupom, kjer je dopusten poseg v okolje, ki je manj moteč zaradi hrupa. Vendar pa toženka zmotno sklepa, da zaradi tega, ker za objekt velja manjša stopnja varovanja, ta ne sodi med varovane objekte. Pri tem se tožnika sklicujeta na določbe 9. točke 3. člena Uredbe in 10. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe o mejnih vrednostih, ki definirajo pojem varovanega prostora in po katerih so stanovanjski prostori varovani prostori. Predlagata, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

5. Toženka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče najprej pojasnjuje, da je, kot v primerljivih zadevah III U 78/2015 in III U 119/2015, čeprav je bila prireditev ob vložitvi tožbe že zaključena, tožnikoma priznalo pravni interes za vložitev tožbe, v kateri predlagata odpravo izpodbijanega akta, ki se nanaša na udeležbo v upravnem postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, in vrnitev zadeve v ponovni postopek, glede na to, da je odločitev o tem lahko pomembna za morebitno presojo zakonitosti medtem izdanega dovoljenja. Sodišče je torej tožbo obravnavalo po vsebini, pri čemer se je, glede na izpodbijani akt, omejilo na presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve, da se tožnikoma ne dopusti sodelovanja v postopku izdaje zadevnega dovoljenja.

8. V skladu z določbami 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes (stranski udeleženec). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pri čemer je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. ZUP torej opredeljuje pojem stranskega udeleženca v procesnem smislu, medtem ko je materialni predpis tisti, ki določa, kdo ima kakšno pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi.

9. V obravnavanem primeru je materialnopravna podlaga za odločanje o zahtevi tožnikov za sodelovanje v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom Uredba. Kot izhaja iz vsebine 1. člena Uredbe, je njen namen zagotoviti, da hrup zaradi uporabe zvočnih naprav med shodom ali prireditvijo ne presega kritičnih obremenitev okolja. Cilj Uredbe je torej preprečiti, da bi obremenitev okolja s hrupom presegla mejo, ki je še sprejemljiva za zdravje ljudi in varnost premoženja. Tožnika sta se v postopku sklicevala prav na ta namen Uredbe in na njene nadaljnje določbe, pri čemer uveljavljata, da sodi njuno stanovanje med varovane prostore. Toženka je zavzela drugačno stališče in zato tožnikoma odrekla pravico do sodelovanja v postopku. Vendar pa sodišče takšne odločitve na podlagi razlogov, kot so navedeni v prvostopenjskem sklepu oziroma drugostopenjski odločbi, ne more potrditi kot pravilne in zakonite.

10. Uredba v 4. členu predpisuje kritične obremenitve okolja zaradi občasne emisije hrupa v okolje, ki ga na shodih in prireditvah povzroča uporaba zvočnih naprav, in sicer za vsako območje varstva pred hrupom posebej ter za obdobje dneva, večera in noči (preglednica v Prilogi 1, ki je sestavni del Uredbe). V skladu s 5. členom Uredbe se izpostavljenost hrupu, ki ga povzroča uporaba zvočne naprave, ocenjuje pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori; če ima stavba več nadstropij z varovanimi prostori, je treba izbrati mesto ocenjevanja pred najbolj izpostavljenim delom fasade vsakega nadstropja posebej. Kot izhaja iz 6. člena Uredbe, dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom izda pristojni organ (praviloma) na podlagi poročila o emisiji hrupa (v konkretni zadevi je bilo tako izdelano oziroma predloženo že omenjeno Poročilo), če so izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka tega člena Uredbe, s katerimi se med drugim zagotavlja, da zaradi uporabe zvočne naprave na fasadi nobene od stavb z varovanimi prostori ne bo presežena predpisana kritična obremenitev. V 8. točki 3. člena Uredba opredeljuje območje varstva pred hrupom, in sicer je to območje, določeno v skladu s predpisom, ki ureja mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju. V 9. točki 3. člena pa Uredba določa, da so varovani prostori tisti prostori, ki so kot varovani prostori v stavbah določeni v predpisu, ki ureja mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, v njih pa se v času shoda ali prireditve zadržujejo ljudje. Uredba torej napotuje na Uredbo o mejnih vrednostih. Ta v 10. točki prvega odstavka 3. člena določa, da so varovani prostori tisti prostori v stavbah, v katerih se izvajajo vzgojnovarstvene, izobraževalne ali zdravstvene dejavnosti, ter stanovanjski prostori. V 4. členu določa štiri stopnje varstva pred hrupom, oziroma štiri območja varstva pred hrupom, ki so določena za posamezne površine glede na občutljivost za škodljive učinke hrupa.

11. Razlogi, ki sta jih navedla prvo- in drugostopenjski organ, kažejo, da citiranih materialnopravnih določb pri presoji pravice tožnikov do sodelovanja v postopku izdaje zadevnega dovoljenja nista pravilno uporabila, ob tem pa sta tudi zbrane dokaze presodila napačno oziroma vsaj pomanjkljivo. Prvostopenjski organ se je pri odločitvi, da tožnikoma ne dopusti sodelovanja v postopku, skliceval na Poročilo, vendar je pri tem ostal na ravni (pre)splošnih navedb in pavšalnih zaključkov. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da je v Poročilu navedeno, da vsi stanovanjski objekti v okolici prireditve, skladno z Uredbo o mejnih vrednostih, spadajo v III. območje varstva pred hrupom, nadalje, da je najbližji stanovanjski objekt znotraj 45 kotnih stopinj od osi zvočnikov na naslovu Kosovelova 1b oziroma ..., kar je naslov prireditelja, vendar pa ima ta objekt tudi varovane prostore z drugimi prebivalci in ga je zato treba upoštevati pri izračunu emisije hrupa. Teh navedb v Poročilu, ki nakazujejo, da sodi stavba, v kateri se nahaja stanovanje tožnikov, med najbolj izpostavljene stavbe v smislu Uredbe, pri čemer gre, kot rečeno, za stavbo, v kateri so tudi stanovanjski prostori, prvostopenjski organ ni upošteval oziroma ni presodil njihovega pomena za odločitev. Sodišče poudarja, da za ugotovitev, ali sta tožnika lahko stranska udeleženca v zadevnem postopku, ni relevantna ocena, ali bo hrup dopustno vplival nanju ali ne (pri tem gre za vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja), ampak ocena, ali je objekt tožnikov znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, ki pa mora biti obrazložena tako, da jo tožnika lahko preizkusita ter izpodbijata s konkretnimi nasprotnimi navedbami in dokazi.

12. Razlogi, s katerimi je odločitev skušal dodatno utemeljiti drugostopenjski organ, so neskladni s predhodno predstavljenimi materialnopravnimi določbami, relevantnimi za to odločitev, zlasti določbami o tem, kateri prostori se štejejo za varovane prostore (glej predvsem 9. točko 3. člena Uredbe in 10. točko prvega odstavka 3. člena Uredbe o mejnih vrednostnih), kot tudi v nasprotju s podatki predloženih upravnih spisov, to je v predhodni točki te obrazložitve izpostavljeno vsebino Poročila, o kateri se tudi drugostopenjski organ ni opredelil. V tej zvezi pa tožnika tudi utemeljeno opozarjata na zmotnost stališča, da (že oziroma zgolj) zaradi tega, ker se objekt nahaja na območju z manjšo stopnjo varstva pred hrupom, pri (njunem) stanovanju ne gre za varovane prostore.

13. Po navedenem je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter odpravilo izpodbijani sklep v 1. točki izreka in ob uporabi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi akcesorni odločitvi iz 2. in 3. točke izreka sklepa ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

14. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ, ob upoštevanju stališč iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ponovno oceniti vse zbrane dokaze, zlasti Poročilo, in na tej podlagi ugotoviti, ali sodi stanovanje tožnikov med varovane objekte, ter odločiti, ali imata tožnika pravico do sodelovanja v postopku. Sodišče dodaja še, da bo moral prvostopenjski organ pri oblikovanju odločitve ustrezno upoštevati stanje konkretne zadeve, do katerega je prišlo, ker ni spoštoval določbe prvega odstavka 142. člena ZUP in je dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom izdal, še preden je odločil o (pred tem prejeti) vlogi tožnikov.