Jedro

Ni podlage za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vrnitev v last in posest, če je nepremičnina še pred izdajo odločbe prve stopnje postala del stečajne mase.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu izpostave Upravne enote z dne 10.10.1995, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičnino in oddajanja v najem ali adaptacijo, parc. št. 21/2, vl. št. 326. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je zoper zavezanca A. bil uveden stečaj s sklepom sodišča 21.4.1993, kar predstavlja oviro za vrnitev nepremičnine v naravi in tudi za zavarovanje takšnega denacionalizacijskega zahtevka, zato predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati po 12. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) in ne po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93). Po določbi 1. odstavka 18. člena ZDen namreč nepremičnine ni mogoče vrniti, če so podane ovire, ki jih določa ta zakon ali kakšen drug zakon. V tem primeru je to zakon o prisilni poravnavi in stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89), po katerem je z dnem začetka stečaja sporna nepremičnina postala del stečajne mase, v katero gre vse premoženje stečajnega dolžnika, zato po začetku stečaja s tem premoženjem ni več dopustno prosto razpolaganje.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da imata lastninska pravica in zahtevek za denacionalizacijo prednost pred stečajem, kolikor je bil stečaj uveden po uveljavitvi ZDen. Takšno stališče je bilo sprejeto tudi v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 12/95. ZDen je bil uveljavljen "v novembru 1991" (pravilno 7.12.1991), zahtevek za denacionalizacijo skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe pa je bil vložen 5.3.1993, medtem ko je bil stečaj zavezanca uveden 21.4.1993, torej skoraj dva meseca po vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Oba organa sta obravnavala samo predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen 5.11.1993, zato je prišlo "do napačnega stališča v zvezi z dokumentacijo v spisu," v resnici je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen že 5.3.1993. Zato je napačno sprejeto pravno stališče. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Zavezanec kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da se z dnem začetka stečajnega postopka oblikuje stečajna masa, v katero gre vse dolžnikovo premoženje in z njim ni več dopustno razpolaganje. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporna ugotovitev tožene stranke, da je zoper zavezanca bil 21.4.1993 začet stečajni postopek. Začetek stečajnega postopka ima po zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, dalje: ZPPSL), ki je veljal v času izdaje prvostopnega upravnega akta (10.10.1995), določene pravne posledice z dnem začetka stečajnega postopka, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Oba organa glede tega sicer nepravilno navajata kot pravno podlago Zakon o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89), ki se je prenehal uporabljati z uveljavitvijo ZPPSL t.j. 1.1.1994. Vendar po mnenju sodišča napačno citiranje pravne podlage ni vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe, ker sedaj veljavni ZPPSL enako ureja pravne posledice začetka stečajnega postopka kot prej veljavni zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Z dnem začetka stečajnega postopka zavezanca se namreč oblikuje stečajna masa, v katero gre vse dolžnikovo premoženje, če z zakonom ni drugače določeno (1. in 2. odstavek 6. člena cit. zakona). Zakon pa glede denacionalizacijskih zahtevkov ne določa drugače. Ena izmed pravnih posledic začetka stečajnega postopka je ta, da nepremičnina, ki je še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase, ne more biti predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu (pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. in 19.6.1996, gl. Pravna mnenja I/96). Po 18. členu ZDen nepremičnin namreč ni mogoče vrniti v naravi, če so podane ovire, ki jih določa ZDen ali kakšen drug zakon. V tem primeru tako predstavlja oviro za vrnitev nepremičnine v last denacionalizacijskemu upravičencu uvedba stečajnega postopka in v zvezi s tem nastale pravne posledice. Zato je pravilen sklep tožene stranke, da iz tega razloga tudi ni podlage za predlagano zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka. Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, da ima že sam denacionalizacijski zahtevek na vrnitev nepremičnine v last in posest prednost pred stečajem, če je bil stečaj uveden po uveljavitvi ZDen. Pravice denacionalizacijskih upravičencev namreč nastanejo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, če zakon za določene učinke ne določa drugače. Drugače določa v 88. členu, v katerem je prepovedano razpolaganje s premoženjem od uveljavitve ZDen dalje, vendar je prepovedano le pravno poslovno razpolaganje in ne tudi prisilni ukrepi določeni na podlagi zakona, med katere sodi tudi stečaj.

Takšno je tudi stališče v sklepu naslovnega sodišča II Ips 12/95, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ki očitno napačno razlaga navedeni sklep.

Ugovor, da sta oba organa obravnavala samo predlog na izdajo začasne odrebe, ki je bil vložen 5.11.1993, predstavlja tožbeno novoto in že iz tega razloga tega ugovora tožnica ne more uspešno uveljavijati, saj sodišče v upravnem sporu praviloma odloči o zadevi na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS). Toda ne glede na to ta tožbena trditev tudi nima podlage v poslanih upravnih spisih, saj je iz odločbe prve stopnje razvidno, da sta bila obravnavana oba vložena predloga za izdajo začasne odredbe in ne samo predlog z dne 5.11.1993. Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).