Jedro

Tožnikove pritožbe, kljub naknadni vlogi o tem, da naj bi šlo dejansko za revizijo zoper del sodbe, ni mogoče šteti za revizijo. O pomoti pri poimenovanju vloge bi lahko sklepali le, če bi tudi iz vsebine vloge z dne 29.3.2007 izhajalo, da ta vloga predstavlja revizijo zoper del odločitve sodišča druge stopnje v sodbi. To iz vsebine vloge – pritožbe z dne 29.3.2007 - ni razvidno. Poleg tega je bil „predlog“ za spremembo poimenovanja pritožbe podan že po poteku roka za vložitev revizije.

Tožnik se pritožuje zoper sklep sodišča druge stopnje o nedovoljeni reviziji, ki ga sodišče druge stopnje v zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo pogodbene kazni sploh ni izdalo. Takšna pritožba, kot pritožba zoper neobstoječ sklep, je nesmiselna.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrže. Pritožba tožene stranke se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrglo del tožbe v zvezi z zahtevkom tožnika na razveljavitev odločbe predsednika uprave tožene stranke z dne 5.3.2002 o začasni odstranitvi z delovnega mesta. Razveljavilo je ugotovitveni sklep predsednika uprave tožene stranke z dne 4.9.2002 ter v zvezi s tem sklep komisije za pritožbe z dne 18.10.2002 glede ugotovitve, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31.8.2002. Razveljavilo je odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 13.8.2002 in v zvezi s to odločbo tudi sklep komisije za pritožbe z dne 18.10.2002. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1.9.2002 do 18.12.2002 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo, prisodilo tožniku nadomestilo plače (z obračunom davkov in prispevkov) in izplačilo neto razlik v obdobju od marca 2002 do decembra 2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v posameznih zneskih in datumih zapadlosti, kot izhaja iz sodbe) ter višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek za plačilo pogodbene kazni v znesku 1.075.222 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, naložilo toženi stranki, da tožniku plača stroške disciplinskega postopka pri delodajalcu v znesku 133.200 tolarjev, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Tožniku je prisodilo tudi odpravnino ob upokojitvi v znesku 716.815 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povračilo stroškov sodnega postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnika v disciplinskem postopku zastopal pooblaščenec in da je tožena stranka odločbo disciplinske komisije z dne 13.8.2002 vročila pooblaščencu dne 20.8.2002, že pred tem (dne 16.8.2002) pa tudi tožniku. Rok za vložitev ugovora je štelo od dneva vročitve odločbe pooblaščencu. Pri tem se je oprlo na določbo sedmega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), v zvezi s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 – 71/93). Ugovor zoper to odločbo je bil pravočasen, to pa je imelo za posledico razveljavitev odločbe tožene stranke o zavrženju ugovora z dne 18.10.2002. Zaradi pravočasnega ugovora tožnika je sodišče ugotovilo tudi zastaranje vodenja disciplinskega postopka v skladu z določbo 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis). Nadalje je ugotovilo nezakonitost ugotovitvenih odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 4.9.2002 in 18.10.2002. Tožniku je prisodilo razlike v plači za čas suspenza od 5.3.2002 do 31.8.2002 in nato do 18.12.2002 nadomestilo plače, kot bi jo prejel, če bi delal. To odločitev je za čas suspenza oprlo na 98. člen ZDR, glede višine prisojenih zneskov nadomestila plače pa je upoštevalo izvedensko mnenje. Zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je glede na določbo 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Uradni list RS, št. 40/97 in nadalj.) zavrnilo kot preuranjen.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo v 7. točki izreka spremenilo tako, da mu je prisodilo višji znesek stroškov disciplinskega postopka (187.300 tolarjev). V ostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka. Revizije zoper sodbo - glede odločitve o zahtevku za povračilo stroškov disciplinskega postopka (7. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter za plačilo odpravnine ob upokojitvi (8. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ni dopustilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti revizijo zoper sodbo glede odločitve o zahtevku za plačilo odpravnine ob upokojitvi (v točki 6). Navaja, da je sodišče druge stopnje s sklepom odločilo, da nekatere terjatve, ki so navedene v izreku, ne presegajo revizijskega minimuma v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločiti tudi o dopustitvi revizije. Tožnik je vložil tudi tožbo za plačilo pogodbene kazni v višini 1.075.222,50 tolarjev, vendar je bil njegov zahtevek zavrnjen, takšno odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. To terjatev je uveljavljal kot samostojni oziroma glavni zahtevek, kar pomeni, da je v tem primeru revizija dovoljena že na podlagi 1. točke 31. člena ZDSS-1. Ni mogoče uporabiti določbe 5. točke istega člena.

Že po poteku 30-dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča druge stopnje pooblaščencu tožnika in s tem po poteku roka za pritožbo oziroma revizijo je tožnik v vlogi z dne 24.4.2007 (ki jo je naslovil kot predlog) navedel, da je prejšnjo vlogo napačno označil kot pritožbo zoper sklep, „smatral pa jo je kot revizijo zoper sodbo“. Šteje, da le poimenovanje te vloge ne bi smelo imeti drugačnih posledic kot je bilo mišljeno s to vlogo.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo in obenem pritožbo zoper sklep o nedopuščeni reviziji. V pritožbi nasprotuje stališču sodišča glede roka za plačilo odpravnine tožniku zaradi prenehanja delovnega razmerja ob upokojitvi. Sklicuje se na določbo SKPgd, po kateri lahko delavcu odpravnino ob upokojitvi izplača v roku enega meseca od dneva upokojitve. Zato z izplačilom odpravnine ni bila v zamudi, sodišče pa bi lahko tožniku prisodilo obresti šele od 19.1.2003 dalje. Tožnik sicer do odpravnine ni upravičen, ker ob invalidski upokojitvi ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika predlagala zavrnitev pritožbe, saj iz odločitve sodišča druge stopnje jasno izhaja, v katerem delu revizije ni dopustilo.

Pritožba tožnika ni dovoljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožnika: Tožnikove pritožbe, kljub naknadni vlogi o tem, da naj bi šlo dejansko za revizijo zoper del sodbe, ni mogoče šteti za revizijo. Ni namreč podlage za zaključek, da naj bi šlo le za pomoto pri poimenovanju pravnega sredstva z dne 29.3.2007. O pomoti pri poimenovanju vloge bi lahko sklepali le v primeru, če bi tudi iz vsebine vloge z dne 29.3.2007 izhajalo, da ta vloga predstavlja revizijo zoper del odločitve sodišča druge stopnje v sodbi. To iz vsebine vloge – pritožbe z dne 29.3.2007 ni razvidno. V njej tožnik (po pooblaščencu – odvetniku) izrecno nasprotuje sklepu sodišča druge stopnje o nedopuščeni reviziji in ne sodbi (!), pritožbo pa utemeljuje izključno z razlogi napačnega sklepa sodišča druge stopnje o nedopuščeni reviziji. Res je sicer, da tožnik tudi svoje pritožbene navedbe gradi na zmotnem prepričanju, da je sodišče druge stopnje s sklepom odločilo o tem, da ne dopusti revizije tudi v zvezi z odločitvijo o njegovem zahtevku za plačilo pogodbene kazni (ki presega revizijski minimum iz drugega odstavka 367. člena ZPP), vendar tudi to zmotno prepričanje ne vpliva na ugotovitev, da po vsebini nasprotuje in prereka le odločitev sodišča druge stopnje v sklepu o nedopuščeni reviziji. Odločitev sodišča druge stopnje o tem, v katerem delu se revizija ne dopusti je popolnoma jasna in ustrezno obrazložena.

Glede na to in dejstvo, da je podal „predlog“ za spremembo poimenovanja pritožbe že po poteku roka za vložitev revizije, revizijsko sodišče tega ni moglo upoštevati in je obravnavalo njegovo vlogo z dne 29.3.2007 tako kot je naslovljena.

To nadalje pomeni, da se tožnik pritožuje zoper sklep sodišča druge stopnje o nedovoljeni reviziji, ki ga sodišče druge stopnje v zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo pogodbene kazni sploh ni izdalo. Takšna pritožba, kot pritožba zoper neobstoječ sklep, je seveda nesmiselna. Sodišče ob obravnavanju in odločanju o pritožbi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti neobstoječega sklepa. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 1. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

K pritožbi tožene stranke: ZDSS-1 v 1. do 4. točki 31. člena določa, kdaj je revizija dovoljena, v 5. točki istega člena pa omogoča revizijo, če jo dopusti sodišče. Razlogi za dopustitev revizije so navedeni v prvem odstavku 32. člena ZDSS-1, in sicer če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba le iz razloga po 2. alineji prvega odstavka tega člena.

Glede na ta zakonski okvir je očitno, da presoja pritožbe ne pomeni vsebinske presoje zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje, saj bi bila ta lahko le predmet revizijske presoje ob predpostavki njene dopustitve. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino odločitve v zvezi z odpravnino ob upokojitvi in začetkom teka zamudnih obresti od te odpravnine.

Vrhovno sodišče je že v večjem številu sklepov zavzelo stališče, da mora pritožnik navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, s katerimi dokazuje svoje trditve o odstopu od sodne prakse oziroma o neenotni sodni praksi. Tožena stranka tej zahtevi že formalno ni zadostila, saj se ne sklicuje na nobeno od konkretnih odločb, s katerimi bi dokazovala neenotno sodno prakso o istem pravnem vprašanju.

Zato je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k odločitvi, je Vrhovno sodišče sklenilo tudi, da tožena stranka sama krije stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).