Jedro

Neutemeljena in nepravilna je tudi splošna revizijska trditev, da je ZDMV kot tak neskladen s predpisi EU in da tudi zato ne bi smel biti uporabljen. Iz več sodb SEU, med drugim tudi iz sodbe C-98/05 z dne 1. 6. 2006 namreč izhaja, da so države članice pri izvrševanju davčnih pristojnosti na področju obdavčitve motornih vozil svobodne, če pri tem spoštujejo pravo Skupnosti. Iz tega po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da tudi po stališču SEU predpisi EU ne izključujejo možnosti nacionalne obdavčitve motornih vozil kot takšne.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada z dne 23. 10. 2007, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 15. 11. 2009. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo plačanega davka na motorna vozila za vozilo Ferrari ... v višini 17.574,54 EUR. Ministrstvo za finance je revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko davčno odločbo zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrdi odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene razloge še dodaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo vozilo že registrirano v Republiki Sloveniji, tudi po mnenju sodišča prve stopnje pa iz 11. člena tedaj veljavnega Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) ne izhaja, da bi razlikoval med registracijo kot takšno in med začasno registracijo vozila. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na kasnejše sprejete spremembe ZDMV (ZDMV-C).

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s pogojem iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavanem upravnem sporu gre za vprašanje, ali je revident upravičen do vračila plačanega davka na motorna vozila, glede na to, da je bilo predmetno vozilo registrirano v Republiki Sloveniji samo začasno. Po presoji Vrhovnega sodišča je vprašanje pomembno, ker gre za razlago določbe drugega odstavka 11. člena ZDMV v besedilu, kakršno je veljalo v času obravnavane transakcije, v zvezi s 33. členom Šeste direktive in s sodbo Sodišča Evropske skupnosti C-475/03 z dne 3. oktobra 2006. 7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katerega je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revident nabavil predmetno vozilo od družbe Ferrari Spa, Modena, Italija, po računu z dne 9. 3. 2007, in da ob pridobitvi vozila iz Italije ni plačal davka na motorna vozila. Dne 11. 4. 2007 je bilo vozilo v Republiki Sloveniji začasno registrirano (na osebo s stalnim prebivališčem v Zagrebu), in sicer za čas od 11. 4. do 11. 5. 2007, ki je bil kasneje podaljšan do 8. 7. 2007. Dne 8. 6. 2007 je bilo vozilo izvoženo na Hrvaško, dne 14. 6. 2007 pa je bilo v nespremenjenem stanju kot novo osebno vozilo ponovno uvoženo v Slovenijo. Ob uvozu je revident plačal davek na motorna vozila. Dne 28. 6. 2007 je bilo vozilo prodano kupcu v Avstrijo, dne 13. 7. 2007 pa je revident vložil zahtevek za vračilo plačanega davka na motorno vozilo na podlagi 11. člena ZDMV (Ur. l. RS, št. 72/2006, ZDMV-UPB2). Ker je davčni organ ugotovil, da je bilo vozilo v Republiki Sloveniji (že) registrirano, je revidentovo zahtevo zavrnil. 8. Drugi odstavek 11. člena v času odločanja davčnega organa prve stopnje veljavnega ZDMV je določal, da ima davčni zavezanec, ki pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico Evropske Unije, pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico Evropske Unije. Enajsti člen navedenega zakona je bil v celoti spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV-C), ki je začel veljati 24. 2. 2010, tako, da ima upravičenec pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka na motorna vozila, če je vozilo izvozil, dobavil oziroma zaradi selitve prenesel v drugo državo članico Evropske Unije in ga nato odjavil iz evidence registriranih vozil v Republiki Sloveniji. Četrti odstavek spremenjenega 11. člena določa, da je znesek vračila enak znesku dejansko plačanega davka, če je bilo motorno vozilo izvoženo ali dobavljeno v drugo državo članico Evropske Unije, preden je bilo registrirano v Republiki Sloveniji ali če je bilo začasno registrirano z namenom izvoza ali dobave v drugo članico Evropske Unije in je bilo registrirano največ 30 dni. Na podlagi teh dejstev revident ugovarja, da je bil preje veljavni drugi odstavek 11. člena ZDMV v nasprotju z predpisi Evropske skupnosti, konkretno z določbo 33. člena Šeste direktive, ter da spremenjeni 11. člen pomeni uskladitev zakona s temi predpisi oziroma z Direktivo 2006/112/ES, ki je sledila Šesti direktivi. Zato meni, da bi bilo treba drugi odstavek 11. člena ZDMV razlagati tako, da je z vozili, ki so bila izvožena pred prvo registracijo, treba izenačiti vozila, ki so bila v Republiki Sloveniji samo začasno registrirana v smislu 201. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), kajti le takšna razlaga oziroma uporaba zakona bi bila skladna s predpisi Evropske skupnosti.

9. Člen 33 (1) Šeste direktive, na katerega se sklicuje revizija, je določal: „Brez vpliva na druge določbe skupnosti, zlasti tiste iz veljavnih predpisov skupnosti glede splošne ureditve razpolaganja, pretoka in spremljanja trošarinskih izdelkov, ta direktiva ne preprečuje, da država članica ohrani ali uvede davke na zavarovalne pogodbe, davke na stave in igre na srečo, trošarine, kolke in, bolj splošno, vse davke, dajatve ali bremenitve, ki jih ni mogoče označiti kot prometne davke, vendar s pogojem, da ti davki dajatve in bremenitve v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.“ Enako besedilo vsebuje člen 401 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva Sveta 2006/112/ES). Revizija uveljavlja, da je določba drugega odstavka 11. člena ZDMV, ki je bila uporabljena v prvostopenjski davčni odločbi, neskladna s tem predpisom, zaradi česar je davčna organa in sodišče prve stopnje ne bi smeli uporabiti. Pri tem se sklicuje na sodbo sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-475/03 (Banca popolare di Cremona) z dne 3. oktobra 2006, v kateri je SEU odločalo o predhodnem vprašanju skladnosti ureditve regionalnega davka na proizvodne dejavnosti, ki je bil v Republiki Italiji uveden z zakonsko uredbo iz leta 1997 z navedeno določbo Šeste direktive.

10. SEU v navedeni sodbi povzema (točka 28 obrazložitve), katere značilnosti davka na dodatno vrednost (v nadaljevanju DDV) so bile v dotedanjih odločbah sodišča v zvezi s Šesto direktivo določene kot bistvene. Te značilnosti so štiri: davek na splošno velja za blagovne ali storitvene transakcije; znesek je določen sorazmerno s ceno, ki jo davčni zavezanec zaračuna za dobavljeno blago in opravljene storitve; pobiranje davka v vseh fazah proizvodnega in distribucijskega procesa, vključno v fazi maloprodaje, ne glede na število prej opravljenih transakcij; davčni zavezanec od dolgovanega davka odbije zneske, plačane v prejšnjih fazah procesa, tako da se davek v dani fazi nanaša le na v njej dodatno vrednost in je končna obremenitev davka na koncu prenesena na potrošnika. (Pri tem se sklicuje zlasti na sodbo Pelzl in drugi – združene zadeve C-338/97, C-344/97 in C-390/97). Po primerjavi navedenega italijanskega davka na proizvodne dejavnosti s temi značilnostmi DDV je SEU razsodilo: Člen 33 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 (...), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 91/680/EGS z dne 16. decembra 1991, je treba razlagati tako, da ne preprečuje, da bi se ohranila davčna ureditev, ki ima takšne značilnosti kot davek, ki se obravnava v postopku o glavni stvari.

11. Vrhovno sodišče ob upoštevanju značilnih okoliščin DDV, kot jih povzema iz sodbe C-475/03, meni, da ni nobenega dvoma, da je treba tudi davčno ureditev po ZDMV obravnavati z vidika določb Šeste direktive oziroma Direktive 2006/112/ES enako, kot je bil obravnavan navedeni italijanski davek, saj davek na motorna vozila po ZDMV nima nobene od bistvenih značilnosti DDV, kot jih je v svoji sodni praksi določilo SEU. Revizijska trditev, da je bil uporabljeni ZDMV (11. člen) neskladen z določbo člena 33 Šeste direktive (oziroma s kasnejšo enako določbo člena 401 Direktive 2006/112/ES), zato po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljena.

12. Neutemeljena in nepravilna je tudi splošna revizijska trditev, da je ZDMV kot tak neskladen s predpisi EU in da tudi zato ne bi smel biti uporabljen. Iz več sodb SEU, med drugim tudi iz sodbe C-98/05 z dne 1. 6. 2006 namreč izhaja, da so države članice pri izvrševanju davčnih pristojnosti na področju obdavčitve motornih vozil svobodne, če pri tem spoštujejo pravo Skupnosti. Iz tega po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da tudi po stališču SEU predpisi EU ne izključujejo možnosti nacionalne obdavčitve motornih vozil kot takšne.

13. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da niti iz določbe člena 33 Šeste direktive niti iz sodbe SEU C-475/03, na kateri se sklicuje revizija, ne izhaja, da drugega odstavka 11. člena ZDMV davčni organi zaradi predpisov EU v obravnavanem primeru ne bi smeli uporabiti.

14. Iz določb 190. člena ZVCP-1 je razvidno, da je registracija motornega vozila pogoj za to, da sme biti vozilo v cestnem prometu. (Splošna) registracija vozil (192. člen) se od začasne registracije (201. člen ZVCP-1) vsebinsko razlikuje samo po možni dolžini njenega trajanja (ta je vedno omejena na določen čas). Po presoji Vrhovnega sodišča ta razlika sama po sebi še ne pomeni, da bi morali davčni organi oziroma sodišče prve stopnje glede na določbo drugega odstavka 11. člena ZDMV začasno registracijo davčno obravnavati drugače kot splošno registracijo. To je bilo mogoče šele na podlagi spremembe 11. člena ZDMV, uveljavljene z ZDMV-C, za katero pa ZDMV-C ni določil, da se uporablja za nazaj.

15. Glede na navedeno je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča uporabljeno pravilno.

16. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

18. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).