Jedro

Iz 16. člena individualne pogodbe izhaja, da sta stranki nameravali urediti dodatne pravice tožnika kot uslužbenca in dodatne obveznosti tožene stranke kot delodajalca za primer predčasnega odpoklica z delovnega mesta in istočasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (da mu zaradi odpoklica avtomatsko preneha tudi delovno razmerje) na pobudo družbe in temu javni uslužbenec ne nasprotuje in v tem primeru je upravičen do odpravnine v višini treh neto plač. Vsi ti pogoji morajo biti torej kumulativno izpolnjeni, da bi bil tožnik upravičen do posebnega denarnega nadomestila oziroma odpravnine. Ker v konkretnem primeru tožnik ni bil odpoklican z delovnega mesta, prav tako mu ni istočasno z dnem odpoklica prenehala pogodba o zaposlitvi, dejanski stan po spornem členu individualne pogodbe ni izpolnjen, zato tožnik ni upravičen do nadomestila oziroma odpravnine po tej določbi, kot je zmotno materialno pravno zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako: - da se v I. točki izreka zavrne zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati pogodbeno dogovorjeno nadomestilo ter po plačilu vseh pripadajočih prispevkov in davkov izplačati neto znesek v višini 8.984,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in - v točki III. izreka pa tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 250,00 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati pogodbeno dogovorjeno nadomestilo ter po plačilu vseh pripadajočih prispevkov in davkov izplačati neto znesek v višini 8.984,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo pa višji tožbeni zahtevek (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 877,73 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni navedene sodbe vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu je delovno razmerje prenehalo s potekom odpovednega roka, zaradi ukinitve delovnega mesta namestnik direktorice Sektorja A., skladno z izvedeno reorganizacijo. Na podlagi navedene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila podana pravna podlaga za izplačilo odpravnine po 108. členu ZDR-1 oziroma po 70. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije. Meni, da ni relevantno, ali gre v konkretnem primeru za individualno pogodbo ali za običajno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je prenehanje pogodbe na podlagi odpovedi iz poslovnega razloga v obeh primerih pripelje do izplačila odpravnine po enakem pravnem temelju. Zatrjuje, da pogodbeno določilo 16. člena ni nejasno. Iz njega izhaja, da je uslužbenec upravičen do odpravnine v višini treh neto plač zadnjega meseca zaposlitve pred prenehanjem delovnega razmerja, v primeru predčasnega odpoklica z delovnega mesta in prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem odpoklica, do katerega pride na pobudo družbe in uslužbenec, ki takemu prenehanju ne nasprotuje. Glede na to, da je bila tožniku podana redna odpoved iz poslovnega razloga z odpovednim rokom, je očitno, da tožnik ni bil odpoklican z delovnega mesta ter da pogodba in s tem delovno razmerje ni prenehalo z dnem odpovedi, pač pa je šlo za povsem drugačne okoliščine. Navaja, da je tožena stranka spoštovala določbe Kolektivne pogodbe, ki so bile za tožnika ugodnejše, s čimer je bil izpolnjen pravni standard v korist delavca. Res je sicer, da je pogodbo pripravila pravna prednica tožene stranke, ne drži pa, da tožnik ne bi mogel predlagati drugačnega zapisa pogodbe, v kolikor je menil, da je takšen neustrezen. Glede kumuliranja odpravnin in glede judikatov na katere se sklicuje sodba sodišča prve stopnje, tožena stranka poudarja, da gre v predstavljenih judikatih za povsem drugačne okoliščine kot v predmetni pravdi. Tožniku je bila pogodba odpovedana iz poslovnega razloga, zaradi reorganizacije in ukinitve delovnega mesta. Ker pogodba o zaposlitvi ni urejala odpravnine za primer redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga (z odpovednim rokom), je tožena stranka upoštevala 108. člen ZDR-1 oziroma 70. člen Kolektivne pogodbe in izplačala tožniku odpravnino v višini 18.797,80 EUR ter na ta način v celoti izpolnila svojo obveznost. Priglaša stroške sodne takse za pritožbo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetnem sporu je med strankama sporno pravno vprašanje ali tožniku poleg odpravnine po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih1 oziroma 70. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije2 pripada še nadomestilo oziroma odpravnina po 16. členu individualne pogodbe o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da sta stranki sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 11. 2012 za opravljanje del in nalog Vodje službe B., znotraj Sektorja C. ter da se sklepa pogodba o zaposlitvi za delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (A2); - da iz 16. člena individualne pogodbe izhaja, da v primeru predčasnega odpoklica z delovnega mesta in prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem odpoklica, do katerega pride na pobudo družbe, je uslužbenec, ki takemu prenehanju ne nasprotuje, upravičen do nadomestila oziroma odpravnine v višini treh neto plač zadnjega meseca zaposlitve pred prenehanjem delovnega razmerja (prvi odstavek) in da uslužbenec do nadomestila oziroma odpravnine ni upravičen, če je do predčasnega odpoklica v smislu prejšnjega odstavka prišlo iz krivdnih razlogov na njegovi strani (drugi odstavek); - da je tožena stranka podala tožniku redno odpoved iz poslovnega razloga z dnem 10. 6. 2015, zaradi ukinitve delovnega mesta tožnika izvedene z reorganizacijo; - da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s 46-dnevnim odpovednim rokom dne 11. 8. 2015; - da je bila tožniku skladno s 108. členom ZDR-1 in 70. členom Kolektivne pogodbe izplačana odpravnina v višini 18.797,80 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega dejanskega stanja zaključilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na pobudo tožene stranke iz objektivnega razloga in ne iz krivdnih razlogov na strani tožnika v smislu drugega odstavka 16. člena pogodbe. Ker tožnik prenehanju ni nasprotoval, je sodišče zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila posebnega nadomestila, ki sta ga pravdni stranki dogovorili v 16. členu pogodbe, poleg že izplačane zakonske odpravnine.

9. Določilo 16. člena individualne pogodbe je dovolj jasno, da omogoča preizkus. Iz 16. člena individualne pogodbe izhaja, da sta stranki nameravali urediti dodatne pravice tožnika kot uslužbenca in dodatne obveznosti tožene stranke kot delodajalca za primer predčasnega odpoklica z delovnega mesta in istočasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (da mu zaradi odpoklica avtomatsko preneha tudi delovno razmerje) na pobudo družbe in temu javni uslužbenec ne nasprotuje in v tem primeru je upravičen do odpravnine v višini treh neto plač. Vsi ti pogoji morajo biti torej kumulativno izpolnjeni, da bi bil tožnik upravičen do posebnega denarnega nadomestila oziroma odpravnine.

10. Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ukinitve njegovega delovnega mesta. To pomeni, da njegov položaj ni enak položaju, ki ga ureja prvi odstavek 16. člena individualne pogodbe, saj se ta nanaša le na primer (predčasnega) odpoklica z delovnega mesta brez razloga in istočasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem odpoklica, do katerega pride na pobudo družbe in uslužbenec takemu prenehanju ne nasprotuje. Bistveno v konkretnem primeru je, da pri tožniku ni prišlo do predčasnega odpoklica z delovnega mesta in istočasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem odpoklica. Tožniku je bila namreč podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2015, delovno razmerje pa mu je prenehalo s 46-dnevnim odpovednim rokom dne 11. 8. 2015, kar pravilno opozarja pritožba. Ker v konkretnem primeru tožnik ni bil odpoklican z delovnega mesta, prav tako mu ni istočasno z dnem odpoklica prenehala pogodba o zaposlitvi, dejanski stan po citiranem členu individualne pogodbe ni izpolnjen, zato tožnik tudi ni upravičen do nadomestila oziroma odpravnine po tej določbi, kot je zmotno materialno pravno zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Ker so podani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi določb prvega odstavka 351. člena in 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo v I. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odpravnine v višini 8.984,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, tako kot izhaja iz izreka.

12. Tožnik s tožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in bi moral v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, toženi stranki povrniti njene utemeljeno priglašene stroške postopka. Ker jih tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni priglasila, sodišče druge stopnje o teh stroških ni odločalo.

13. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh tožnik dolžan toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka. Tožena stranka jih je priglasila v višini sodne takse za pritožbo v znesku 250,00 EUR, kar je tožnik dolžan toženi stranki povrniti. Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (2. točka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1. 2 Ur. l. RS, št. 5/2011 in nadalj. - Kolektivna pogodba.