Up-192/01

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča v Ljubljani št. II Ips 343/2000 z dne 15. 3. 2001 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 464/99 z dne 8. 3. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 623/95 z dne 10. 9. 1998 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom št. II Cp 464/99 z dne 8. 3. 2000 potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 623/95 z dne 10. 9. 1999, s katerim je to zavrglo tožbo pritožnika zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 15. 1. 1969 v delu, ki se nanaša na prenos tožnikove parcele, in ni dopustilo spremembe tožbe. Revizijo pritožnika je Vrhovno sodišče s sklepom št. II Ips 343/2000 z dne 15. 3. 2001 zavrglo z obrazložitvijo, da se spor o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe po svoji naravi uvršča med premoženjske spore, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, pritožnik kot tožeča stranka pa je opustil navedbo vrednosti spora in si tako ni zagotovil pravice do revizije. Sodišče je še ugotovilo, da niti tožena stranka niti sodišče na prvi stopnji nista na to opozorila oziroma nista preverila, ali je v tožbi vrednost spornega predmeta navedena.

2.Zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča je pritožnik vložili ustavno pritožbo, vendar iz navedb v njej smiselno izhaja, da izpodbija tudi citirani sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani. Očita jima, da mu nista nudila pravnega varstva pred nasilnim posegom v ustavno varovano lastnino, ker naj bi on sporno nepremičnino od Občine Ljubljana Šiška dobil že pred sklenitvijo pogodbe med toženimi strankami. S tem naj bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave in pravica iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pa naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter pravice iz 6. in 13. člena EKČP, ker Vrhovno sodišče zadeve ni vzelo v obravnavo in ugotovilo kršitev materialnega prava nižjih sodišč, saj je bila vrednost tožbenega zahtevka objektivno določljiva in je presegala 80 000 tolarjev.

B.

3.V postopku z ustavno pritožbo lahko Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS).

Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru pravdnega postopka, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Pri odločanju o ustavni pritožbi se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno oziroma samovoljno.

4.Odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije temelji na ugotovitvah, da spor o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe spada med premoženjske spore, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, da mora v takem primeru tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pritožnik ni storil, da na to pomanjkljivost nasprotna stranka ni opozorila in da niti sodišče ni preverilo, ali je v tožbi vrednost spornega predmeta navedena. Zato je pritožnikovo revizijo zavrglo.

Navedenim razlogom, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ni mogoče očitati nerazumnosti. Odločitev je tudi v skladu s sodno prakso. V zvezi z zavrženjem revizije tako kršitev pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP ni mogoče ugotoviti.

5.V zvezi s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave kot dela pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico iz 13. člena EKČP pa je Ustavno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tudi v obravnavanem postopku je bila pravica do pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem dvakratnega preizkusa pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in 13. člena EKČP ni zajeta. Preko te ustavne določbe jo omogoča šele zakon, zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki pa ne posega v ustavno pravico do pravnega sredstva.

6.Ker z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo.

7.Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija tudi v izreku navedena sklepa Okrajnega in Višjega sodišča. V skladu z 52. členom ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega se vlaga. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila revizija pritožnic zoper izpodbijano sodbo zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev Ustavne pritožbe začel teči z vročitvijo sodbe Višjega sodišča pritožniku. Iz opravilne številke sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 343/2000 je razvidno, da je bila revizija zoper izpodbijano sodbo vložena v letu 2000. Glede na to, da je morala biti pritožniku izpodbijana sodba vročena pred vložitvijo revizije (torej v letu 2000) in da je ustavno pritožbo vložil dne 11. 5. 2001, je nedvomno, da se je šestdesetdnevni rok za njeno vložitev že iztekel. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo v tem delu zavrglo kot prepozno.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Lojze Ude