Jedro

Dolžnik svojih ugovornih navedb o domnevnem plačevanju dobavljene kave upniku z gotovino ter o domnevnem poplačilu svojih dolgov ob zaprtju lokala ni podkrepil s predložitvijo nikakršnih dokazov, zato je njegov ugovor šteti za neutemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika zaradi izterjave terjatve v znesku 106.776,00 SIT.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in ugovarjal, da je bilo dogovorjeno, da upnik ne bo izročal novih pošiljk kave, dokler prejšnja pošiljka ne bo plačana, zato so bili delavci dolžnika pooblaščeni, da upnikovemu dostavljalcu ob vsaki dobavi z gotovino plačajo za prejšnjo pošiljko, na podlagi izstavljenega računa. Ob zaključku poslovanja lokala je po upnikovem predhodnem opozorilu poravnal vse svoje dolgove.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega v skladu z 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ugovor obravnavalo kot pritožbo in ugotovilo, da dolžnikova pritožba zoper sklep o izvršbi ni utemeljena. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako navedena dejstva. V kolikor dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljenega. Pritožbeno sodišče omenjeno določbo razlaga tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik svojih navedb o plačevanju dobavljene kave z gotovino ni podprl z nobenimi dokazi. Dolžnik ni predložil nobenih računov ali potrdil, ki naj bi mu jih upnik izstavljal ob dobavah, niti ni navedel imen oseb, ki naj bi upniku plačevale z gotovino, niti ponudil kakršnih koli drugih dokazov v tej smeri. Enako velja za navedbe o domnevnem poplačilu upnika ob zaprtju lokala. Tudi teh navedb dolžnik, kot vseh ostalih, ni podkrepil s predložitvijo nikakršnih dokazov, čeprav je bil v pravnem pouku na sklepu o izvršbi na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ izrecno opozorjen.

Zato sodišče ugotavlja, da dolžnik ugovora ni obrazložil v skladu z 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Ker drugostopno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ in 2. odst. 55. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je pritožbo (ugovor) na podlagi 2.točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.