Jedro

Odločitev o prekinitvi postopka do odločitve pristojnega organa o predhodnem vprašanju je pomembna procesna odločitev.

Gre za tako procesno odločitev, o kateri se ima stranka pravico izreči pred njenim sprejemom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek P 19/2022 do pravnomočne rešitve pravdne zadeve, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju I Pg 496/2021. Iz obrazložitve izhaja, da se bo sodišče moralo v okviru predhodnega vprašanja opredeliti tudi do vprašanja o obstoju toženčevega pravnega temelja za posest na sporni nepremičnini, in ker se slednje že rešuje pred Okrožnim sodiščem v Celju v zadevi pod I Pg 496/2021, kjer je vložen zahtevek za prodajo nepremičnine tožencu, je sodišče v skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdalo predmetni sklep.

2. Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v obravnavani zadevi prekinitev postopka ni dopustna, saj jo sodišče prve stopnje utemeljuje na pravnem razmerju, ki še ne obstaja. V pravdni zadevi I Pg 496/2021, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju, tožbeni zahtevek glasi na sklenitev prodajne pogodbe, na podlagi katere bi lastništvo predmetne nepremičnine prešlo na toženo stranko v tem postopku. Jasno je, da tožena stranka v postopku I Pg 496/2021 vtožuje izvedeno pridobitev lastninske pravice, ki kot taka učinkuje za naprej od dne pravnomočnosti in izvršljivosti morebitne ugodilne sodbe v zadevi I Pg 496/2021. V času izdaje izpodbijanega sklepa tožena stranka tako ni imela nikakršne pravice do posesti na predmetni nepremičnini. Glede na navedeno je jasno, da v času izdaje izpodbijanega sklepa tožena stranka ni imela in še vedno nima nikakršne pravice do posesti, kar pomeni, da v zadevi pravica tožene stranke do posesti ne more biti sporna, saj niti ne obstaja, niti je tožena stranka ne zatrjuje, zatrjuje kvečjemu njen nastanek za primer ugodilne sodbe v zadevi I Pg 496/2021. V dokaz tožeča stranka prilaga tožbo in odgovor na tožbo v zadevi Okrožnega sodišča v Celju, saj ju brez svoje krivde ni mogla predložiti prej. Sodišče prve stopnje namreč pred izdajo izpodbijanega sklepa tožeči stranki ni dalo možnosti do izjasnitve o v predlogu podanih navedb tožene stranke ter do predložitve dokazov, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem pa je tožeči stranki kršilo pravico do izjave. Povrhu je sodišče prve stopnje nekritično in arbitrarno sledilo navedbam tožene stranke, ne da bi sploh ugotavljalo relevantno dejansko stanje, ki je tako ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Tudi ni zanemarljivo, da tožena stranka svojemu predlogu za prekinitev postopka ni predložila niti kopije vložene tožbe v zadevi I Pg 496/2021, da bi se sodišče lahko prepričalo o vsebini in kompleksnosti navedenega pravdnega postopka. Zaradi tega ker je izostala tudi ustrezna obrazložitev o odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako da izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti.

V pritožbi tožeča stranka še opozarja na enotno in utrjeno stališče sodne prakse, po katerem mora sodišče, ko odloča o tem, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje ali postopek prekinilo do rešitve na matičnem področju, ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter nujno upoštevati pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. V primeru, da je matični postopek kompleksen, oziroma je pričakovati njegovo dolgotrajnost, je treba dati prednost pravici stranke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (tako VSL sklep II Cp 426/2018 z dne 27. 6. 2018, VSL sklep I Cp 1198/2016 z dne 7. 9. 2016, VSL sklep II Cp 137/2015 z dne 6. 5. 2015 in VSK sklep I Cp 360/2016). V obravnavani zadevi je pravdni postopek I Pg 496/2021 v povsem začetni fazi, in sicer v fazi izmenjavanja začetnih vlog (tožba, odgovor na tožbo), kar pomeni, da postopek še nekaj časa ne bo rešen. Zato je treba dati prednost pravici tožeče stranke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in je izpodbijani sklep nepravilen ter nezakonit tudi iz tega razloga. S predmetnim sklepom je tako sodišče prve stopnje tožnici protipravno odreklo pravico do sodnega varstva v razumnem roku, saj je v zadevi nesporno, da je tožeča stranka absolutna in neomejena lastnica predmetne nepremičnine, posledično pa je kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS), kakor tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS).

Tožeča stranka tako pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter toženi stranki naloži plačilo nastalih pritožbenih stroškov s pripadki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da je tožeča stranka kršila predhodno sklenjen dogovor med njima in je sama kupila sporno nepremičnino od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, sedaj pa toženo stranko izsiljuje s plačilom visoke uporabnine oziroma najemnine. Nadalje sodišče lahko samostojno odloči, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo, temveč da bo počakalo na odločitev v pravdnem postopku, v katerem bo to predhodno vprašanje rešeno z učinkom pravnomočnosti, zaradi česar niti ni potreben predlog pravdnih strank, ter tako uveljavljana procesna kršitev pravice do izjave ni podana. Razen tega za ta procesni sklep ne obstajajo tako stroge zahteve, kot to velja za meritorne odločitve. Izpodbijani sklep se sicer zdi na prvi pogled vsebinsko podhranjen, vendar ga je treba razumeti, kot da sodišče v celoti sledi razlogom za prekinitev, kot izhajajo iz toženkinega odgovora na tožbo. Tako sodišče ni izdalo sklepa brez navedbe razlogov, temveč je smiselno navedlo tako, da je pritrdilo toženi stranki. Razen tega ima tožeča stranka dolžnost skleniti prodajno pogodbo, s katero bo toženi stranki prodala sporno parcelo, z izpolnitvijo te obveznosti pa je tudi v zamudi. Tožeča stranka namreč s tem, ko prostovoljno ne sklene pogodbe, navkljub dejstvu, da je bila k temu s strani tožene stranke pozvana, eklatantno krši svoje pogodbene obveznosti. Če bi tožeča stranka svojo pogodbeno dolžnost pravilno, v celoti in pravočasno izpolnila, bi bila tožeča stranka tudi stvarnopravno gledano že upravičena do posesti sporne nepremičnine in ji tožeča stranka le tega ne bi mogla neupravičeno oporekati. Iz vseh navedenih razlogov je zato izpodbijani sklep pravilno izdan.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni obrazložena in je posledično ni mogoče preizkusiti, s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Tožeča stranka navedeno kršitev uveljavlja iz razloga, češ da je v celoti izostala obrazložitev o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na navedbe tožene stranke iz predloga za prekinitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da se bo moralo v okviru predhodnega vprašanja opredeliti tudi do vprašanja o obstoju toženčevega pravnega temelja za posest na sporni nepremičnini, to vprašanje pa se že rešuje pred Okrožnim sodiščem v Celju v zadevi I Pg 496/2021. Takšni zaključki prve stopnje so sicer skopi, vendar še omogočajo preizkus, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ni podana.

6. Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Slednja določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP, po katerem mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Sicer je načelo kontradiktornosti del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu URS.1 Le ta omogoča stranki med drugim tudi pravico do informacije v postopku, pri čemer je najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave, vročanje.2 Kadar gre za pravno odločilna dejstva, pa mora poleg vročitve vlog, sodišče prve stopnje stranki dodeliti tudi ustrezen rok, da se lahko le ta o za postopek pomembnih dejstvih izjavi.

7. Odločitev o prekinitvi postopka do odločitve pristojnega organa o predhodnem vprašanju je pomembna procesna odločitev. Posledica take odločitve je odložitev do končne odločitve sodišča o zahtevku, ki ne le za tožečo stranko, ampak tudi za toženo stranko podaljšuje obdobje negotovosti v spornem pravnem razmerju. Pri odločanju o predlogu za prekinitev postopka sodišče prve stopnje ni povsem vezano, ampak ima določeno polje presoje, ki ga pritožbeno sodišče ne more nadomestiti z lastno presojo o tem, da je drugačna odločitev primernejša. Odločitev za ali proti prekinitvi postopka v primeru, ko o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim organom, namreč ni odvisna le od presoje v kakšni meri je to vprašanje pomembno za odločitev v zadevi, ampak tudi od tega, v kakšni fazi je vsak od postopkov, kakšne so možnosti strank, da v primeru drugačne odločitve o predhodnem vprašanju na matičnem področju dosežejo spremembo odločitve v drugem postopku itd. Navedeno utemeljuje sklep, da gre za tako procesno odločitev, o kateri se ima stranka pravico izreči pred njenim sprejemom.3

8. Kot izhaja iz podatkov predmetnega spisa, je tožena stranka predlog za prekinitev postopka podala v odgovoru na tožbo, ki ga je vložila priporočeno po pošti dne 9. 6. 2022. Navedeno vlogo je sodišče prve stopnje sicer pred izdajo izpodbijanega sklepa vročilo tožeči stranki, in sicer dne 17. 6. 2022 (vročilnica pripeta k list. št. 25), vendar je izpodbijani sklep izdalo že dne 20. 6. 2022 (čez 3 dni), pred tem pa tožeči stranki ni dalo ustreznega roka, da se izjavi o vloženem predlogu za prekinitev postopka. Zaradi navedenega, in ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo zgolj na predlog in trditve tožene stranke iz predloga za prekinitev postopka, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP in tako kršilo tožeči stranki pravico do izjave.4

9. Nadalje tožeča stranka utemeljeno opozarja, da mora sodišče kadar odloča o predlogu za prekinitev postopka, ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja nasprotne stranke. Ker se sodišče prve stopnje z razlogi o tem ali je smotrno in ekonomično predmetni pravdni postopek prekiniti, ni ukvarjalo, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se opredelilo do teh okoliščin, ki so med drugim bistvene za odločitev o predlagani prekinitvi, je tožečo stranko znova prikrajšalo v pravici do izjave.5

10. Po obrazloženem je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je sodišče prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj navedeno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP tako, da bo pri odločitvi upoštevalo pritožbene navedbe tožeče stranke, saj se je slednja lahko šele v pritožbi izjavila o navedbah tožene stranke v zvezi s predlagano prekinitvijo postopka. Nato se bo moralo ob ponovni proučitvi predloga za prekinitev postopka opredeliti tudi do s strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva v pritožbi, ali je predhodno vprašanje sploh sporno ali ne, in če bo štelo da je, tudi do trditev, ali je v obravnavani zadevi smotrno in ekonomično čakati na odločitev o predhodnem vprašanju v zadevi Okrožnega sodišča v Celju ter pri tem ustrezno upoštevati tudi pravico tožeče stranke do sodnega varstva.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

1 URS v 22. členu določa, da je vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 2 Tako odločba USRS U-I 279/08 z dne 9. 7. 2009, točka 9 obrazložitve. 3 Tako sklep VSL I Cp 469/2013 z dne 13. 3. 2013. 4 Smiselno tako tudi sklepi VSK I Cp 360/2016 z dne 21. 9. 2016, I Cp 3098/2016 z dne 14. 12. 2016, VSL II Cp 920/2013 z dne 15. 5. 2013 in I Cp 469/2013 z dne 13. 3. 2013. 5 Tako sklepi VSK I Cp 360/2016 z dne 21. 9. 2016, II Cp 920/2013 z dne 15. 5. 2013 in VSL II Cp 2510/2017 z dne 14. 3. 2018.