Jedro

Ugotovljena poškodba novorojenčka je posledica zapleta, povezanega s porodom, ne pa nestrokovnega dela zdravstvenega osebja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka prve tožnice in drugega tožnika, naj jima tožena stranka plača za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi povzročene invalidnosti sina, vsakemu 10.000,00 EUR ter tožbeni zahtevek tretjega tožnika za plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR (10.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter nadaljnjih 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti), kot tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tretjemu tožniku od vložitve tožbe dalje izplačevati rento v višini 400,00 EUR mesečno. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da za poškodbo brahialnega pleteža mladoletnega C.G., čeprav je ta nastala ob porodu, ni odgovorna tožena stranka.

Proti taki odločitvi se pritožujejo tožniki po pooblaščencu. Pritožba sodišču očita, da je sledilo izključno navedbam in dokazom tožene stranke, saj nobenega njenega dokaznega predloga ni zavrnilo, medtem ko je zavrnilo večino dokaznih predlogov tožnikov. Pritožba meni, da je sodišče odločitev sprejelo na podlagi enostranske ocene dokazov in v korist tožene stranke. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je osebje bolnišnice ravnalo kot dober strokovnjak in kot povprečen zdravnik svoje stroke. To utemeljuje pritožba z dejstvom, da pri samem porodu zdravnica ni bila navzoča. Pri zaslišanju dne 18.5.2012 je povedala, da porodnice ni poznala niti prej niti pozneje ter da za problem s pretrganjem brahialnega pleteža ob porodu ni vedela. Bila je sicer na porodnem oddelku, a je porod vodila babica. V času poroda prve tožnice se je zdravnica ukvarjala z dvema zahtevnima porodoma, torej zanjo porod, pri katerem pride do pretrganja brahialnega pleteža s parezo novorojenčka ne pomeni, da gre za zahteven porod, saj sta očitno zanjo bila pomembnejša druga dva poroda, ki sta potekala istočasno in kjer ni prišlo do nikakršnih zapletov. Ta ključna priča je v postopku izpovedovala izključno na osnovi pisnih zapiskov in osebne post festum rekonstrukcije dogodkov, sodišče pa je kljub temu njenim navedbam in njeni oceni v celoti sledilo. Napako je storilo tudi s tem, da po prejemu izvedeniškega mnenja tožnikom ni dopustilo dokaza z dodatnim zaslišanjem zdravnice. Tožniki so si veliko obetali od strokovnega mnenja sodne izvedenke medicinske stroke, ta pa je svoje delo opravila površno in svojo strokovno oceno utemeljila izključno z delnim pregledom dokumentacije in ginekološkim pregledom prve tožnice, ki ga je opravila pet let po porodu. Posledic porodnega pretrganja brahialnega pleteža pri novorojenčku si sploh ni ogledala. Predvsem zato so tožniki z večkratnimi dokaznimi predlogi od sodišča zahtevali ponovno zaslišanje zdravnice. Pritožniki navajajo še, da je sodišče nedopustno zavrnilo njihov dokazni predlog za imenovanje drugega sodnega izvedenca ustrezne medicinske stroke. Ta predlog je bil utemeljen, ker sodna izvedenka tudi pri zaslišanju dne 13.6.2014 o pravilnem vodenju poroda in o dejanskih in medicinskih vzrokih za pretrganje brahialnega pleteža pri konkretnem porodu ni povedala ničesar. Vse njeno mnenje je vsebovalo le sklepanje iz podatkov, ki so bili v sodnem spisu in ki jih je tožena stranka pripravila naknadno. Sodišče se je zadovoljijo z mnenjem, ki vsebuje le splošno znana dejstva in nikakršne strokovne analize dogodkov med potekom pozno (v 41. tednu nosečnosti) rojenega otroka. Tožniki predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, in sicer pred drugim sodnikom.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem ocenjuje pritožbo kot neutemeljeno in pritrjuje dejanskim in materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da poškodba brahialnega pleteža, do katere je prišlo pri porodu tretjega tožnika, ni posledica strokovne napake, temveč gre za zaplet, ki nastane pri porodu in na katerega medicinsko osebje tožene stranke ni moglo vplivati. Tega zaključka, ki ima zanesljivo podlago v izvedeniškem mnenju sodne izvedenke medicinske stroke (za ginekologijo in porodništvo) K.G. z dne 29.3.2013, v dopolnitvah njenega mnenja z dne 19.6.2013 in 4.4.2014 ter v njenih ustnih pojasnilih, podanih na naroku dne 13.6.2014, pritožba ni uspela izpodbiti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je vzrok za poškodbo brahialnega pleteža pritisk ali neteg živčnih korenin pri upogibu plodove glave vstran (lateralna fleksija) med drugo porodno dobo pri rojevanju sprednje in zadnje rame. Lateralna fleksija je ravnanje, ki je s strokovnega vidika sprejemljivo, oziroma je sestavni del vodenja poroda, poškodba brahialnega pleteža novorojenčka pa je zaplet, povezan s porodom. Mehanizem nastanka poškodbe je izvedenka podrobneje opisala pri zaslišanju na naroku dne 13.6.2014 in (tudi pisno) podala mnenje, da so delavci bolnišnice storili vse, kar so morali storiti, da do poškodbe ne bi prišlo. Zakaj naj bi bilo delo izvedenke površno, pritožba ne pove. Če ima pri tem v mislih nadaljnji očitek, da naj bi namreč strokovna ocena izvedenke temeljila izključno na delnem pregledu dokumentacije v spisu in ginekološkem pregledu prve tožnice, nima prav. Kot izhaja iz podatkov spisa je namreč izvedenka za potrebe priprave izvedenskega mnenja zaprosila predstojnika oddelka za ginekologijo in porodništvo bolnišnice za fotokopije dela medicinske dokumentacije, povezane z obravnavanim porodom. In kot izhaja iz njenih ugotovitev, je imela na razpolago tudi porodni zapisnik, saj se je nanj večkrat sklicevala. Njen dopis na listovni št. 177, da s porodnim zapisnikom ne razpolaga (očitno, ker je imela le fotokopijo) je bil podan kot odgovor na zahtevo tožeče stranke, naslovljeno na sodišče, naj izvedenko pozove k predložitvi porodnega zapisnika, češ da se ta v sodnem spisu ne nahaja.

Na očitek pritožnikov, da si izvedenka posledic porodnega pretrganja brahialnega pleteža ni ogledala, ni mogoče odgovoriti, saj pritožba ne pove, kako bi ta pregled (če sploh) lahko vplival na ugotovitev poteka poroda in na oceno strokovnosti ravnanja delavcev tožene stranke.

Pred prvostopenjskim sodiščem je tožeča stranka predlagala določitev drugega izvedenca medicinske stroke (listovna št. 210 in 239 spisa). Prvič je svoj predlog utemeljevala s tem, da naj bi iz pojasnila izvedenke z dne 19.6.2013 izhajalo, da je mnenje podala brez vpogleda v temeljni zapis o poteku poroda, kar pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ne drži. Drugi razlog so bili različni statistični podatki o pogostosti obravnavane obporodne poškodbe novorojenčkov, kar je izvedenka podrobneje pojasnila v nadaljevanju postopka pri ustni podaji mnenja na naroku. Ponoven dokazni predlog v tej smeri, podan 23.6.2014, je tožeča stranka utemeljevala s trditvijo, da izvedeniško mnenje ne ustreza strokovnim standardom. Tak očitek izvedenki je bil pavšalen in tudi pritožbena trditev, da sodna izvedenka pri zaslišanju glede pravilnega vodenja poroda in o dejanskih in medicinskih vzrokih za pretrganje brahialnega pleteža pri konkretnem porodu ni povedala ničesar, je neutemeljen. Na vprašanje tožeče stranke, ali je bil vlek glavice v konkretnem primeru prevelik, je bilo nemogoče decidirano odgovoriti. O absolutni sili vleka se, kot je izvedenka pojasnila, ne govori, saj so posledice odvisne od različne vezivne kolagenske strukture, glede morebitnega vleka glavice v napačno smer pa je pojasnila, da je to glede na fiziološki položaj porodnice nemogoče. Izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec, če pa so v njegovem mnenju pomanjkljivosti ali nejasnosti, je potrebno dokazni postopek dopolniti z njegovim zaslišanjem. Tega se je sodišče držalo, saj je izvedenka potem, ko sta obe stranki terjali odgovore še na dodatna vprašanja, svoje mnenje dvakrat pisno dopolnila in zatem na naroku dne 13.6.2014 še ustno odgovarjala na vprašanja strank. Le v primeru, če nejasnosti, pomanjkljivosti ali nasprotij ni mogoče odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, sodišče določi drugega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP), kar pomeni, da ni mogoče zahtevati ponavljanje dokazovanja z novim izvedencem le zato, ker stranka (neargumentirano) dvomi v pravilnost mnenja. V konkretnem primeru je bilo izvedeniško mnenje tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno, konsistentno in je dalo odgovor na vprašanja tako sodišča kot obeh pravdnih strank in ne drži, da bi bilo podano le na podlagi podatkov, ki so bili v sodnem spisu.

Izpoved zdravnice - specialistke ginekologije in porodništva, ki je bila tistega dne odgovorna za delo na ginekološkem oddelku in v porodnišnici, pritožba prikazuje s selektivnim povzemanjem delov njene izjave. To, da porodnice ni poznala, je razumljivo, saj ni bila njena pacientka, to, da za pretrganje brahialnega pleteža ob porodu ni vedela, pa je razumno utemeljila s tem, da otroka po porodu takoj prevzame pediater. Tudi ne drži, da bi bilo mogoče iz izpovedi zdravnice ugotoviti, da se je ukvarjala le z drugima dvema porodoma ter da v primeru tožnice ni štela, da gre za zahteven porod. Ravno nasprotno. Iz njenega opisa poteka poroda in odrejenih ukrepov v zvezi z epiduralno anestezijo izhaja, da je tudi prvo tožnico ves čas od nastopa dežurne službe, to je od 15.00 ure dalje vseskozi spremljala. Na podlagi svojih zapiskov o poteku poroda je ta potek pri zaslišanju podrobno opisala. Glede na to, da je bila zaslišana leta 2012, do obravnavanega poroda pa je prišlo leta 2008, je povsem logično, da se podrobnosti poteka posameznega poroda ne more spomniti, njeno opiranje na zapiske pa kaže kvečjemu na zanesljivost izpovedi. Tudi ne drži, da naj bi zdravnica povedala, da se je ukvarjala (le) z drugima dvema porodoma To po eni strani negira že podroben opis njenih ukrepov, odrejenih pri vodenju tožničinega poroda, poleg tega pa je povedala, da je bila „skozi v porodni, ker je poleg te gospe (tožnice) imela še dva zelo zahtevna poroda v treh urah, štirih, tako da je bila skozi zraven“. Iz tega ni mogoče sklepati na to, kar insinuira pritožba, da namreč tožničinemu porodu ne bi namenjala ustrezne pozornosti.

Tudi na pritožbeni očitek, da naj bi sodišče „storilo usodno napako“ s tem, ker ni dopustilo dokaza z dodatnim zaslišanjem zdravnice, ni mogoče odgovoriti, saj pritožba ne pove, katera ključna dejstva so tista, za ugotovitev katerih bi bilo to dodatno zaslišanje nujno.

Pritožba tožeče stranke se je torej izkazala za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da jih vsaka stranka nosi svoje. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker njene navedbe v odgovoru na pritožbo po vsebini niso bile takšne, da bi jih bilo mogoče oceniti kot potrebne ali koristne za pritožbeni postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).