Jedro

Dvoma v objektivno nepristranskost sodišča ni mogoče pravno upoštevno utemeljevati (in s tem objektivizirati) s pavšalno trditvijo o morebitnih poznanstvih tožničine matere kot okrožne državne tožilke s sodniki z istega sodnega območja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Okrožnim sodiščem v A. je med pravdnima strankama v teku pravdni postopek IV P 131/2018 zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine. Med istima strankama je pred istim sodiščem v teku tudi nepravdni postopek II N 41/2019 zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine.1 Sodišče je v pravdni zadevi 11. 2. 2020 izdalo sklep, s katerim je spremenilo začasno sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili v okviru nepravdnega postopka glede toženčevega predloga za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper ta sklep je tožnica 26. 2. 2020 podala ugovor in hkrati predlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. V predlogu navaja, da je njena mati po poklicu državna tožilka in je zaposlena na Okrožnem državnem tožilstvu v A. Glede na to, da je toženec zoper njeno mamo podal kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, v kateri ji očita izkoriščanje tožilske funkcije, tožnica Vrhovnemu sodišču v izogib vsem nadaljnjim očitkom predlaga, da na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz drugih tehtnih razlogov pristojnost za obravnavanje predmetne zadeve prenese na „stvarno pristojno sodišče v Celju“. Tako bi se tožečo stranko razbremenilo vseh očitkov, vezanih na morebitna poznanstva med njeno mamo in zaposlenimi na Okrožnem sodišču v A., ter razblinil vsakršen dvom o morebitni nepristranskosti razpravljajoče sodnice in tudi sodišča. Kot dodaten razlog za prenos pristojnosti tožnica še navaja, da Okrožno državno tožilstvo v Celju obravnava kazensko ovadbo, ki jo je tožnica vložila zoper toženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini in kaznivega dejanja surovega ravnanja in zanemarjanja mladoletne osebe. Zadeva pa je bila z Okrožnega državnega tožilstva v A. tja odstopljena ravno iz razloga, ker je na Okrožnem državnem tožilstvu v A. kot tožilka zaposlena mati tožnice.

3. Okrožno sodišče v A. v dopisu, s katerim je tožničin predlog za prenos pristojnosti predložilo v reševanje Vrhovnemu sodišču, navaja, da naj Vrhovno sodišče pri odločitvi o predlogu še upošteva, da se je tožnica skupaj z mladoletno hčerko tekom postopka iz B. preselila v C., kjer mladoletna hčerka tudi obiskuje osnovno šolo.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen ZPP). Delegacijo je torej mogoče dopustiti predvsem takrat, kadar bi bila določitev drugega pristojnega sodišča smotrna zaradi razlogov ekonomičnosti ter v tistih primerih, ko je objektivno gledano lahko omajano zaupanje strank ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov pristojnega sodišča. 6. Tožničina prizadevanja, da bi se odstranil vsakršen morebiten dvom o nepristranskosti krajevno in stvarno pristojnega sodišča in s tem povezani morebitni očitki, je glede na okoliščine konkretne zadeve, zlasti njenega napetega odnosa s tožencem, z občečloveškega vidika sicer mogoče razumeti, vendar okoliščine, ki jih navaja, po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomenijo tehtnega razloga za prenos pristojnosti v smislu 67. člena ZPP. Dvoma v objektivno nepristranskost sodišča, ki se izraža zlasti v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije in ki se kot eden od postulatov poštenega sojenja domneva, namreč ni mogoče pravno upoštevno utemeljevati (in s tem objektivizirati) zgolj s pavšalizirano trditvijo o „morebitnih poznanstvih“ tožničine matere kot okrožne državne tožilke, zaposlene na Okrožnem državnem tožilstvu v A., s sodniki z istega sodnega območja.

7. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi iz Zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 14. 1. 2020 (priloga A34, B8), na katerega se v predlogu sklicuje tožnica, ne izhaja, da bi bila za toženca sporna morebitna poznanstva tožničine matere s sodniki Okrožnega sodišča v A., temveč njena vloga na tožilstvu. Toženec je namreč izrecno zahteval, da se kazenska zadeva preda na nevtralno tožilstvo, ker tožničina mati podaja krive izjave svoji nadrejeni in se lažno izjavlja v pisnih izjavah, da je bil nasilen do tožnice, da je kršil nedotakljivost njenega stanovanja in jo žalil. Iz navedenega zapisnika torej ne izhajajo nobeni konkretizirani očitki o ravnanju tožničine matere, ki bi kazali na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti celotnega krajevno in stvarno pristojnega sodišča. 8. Glede na naravo in fazo postopka2 ter razloga ekonomičnosti pa prenosa pristojnosti ne moreta utemeljevati niti okoliščina o spremenjenem bivališču tožnice in njene hčerke ter dejstvo, da se kazenska ovadba, ki jo je tožnica vložila zoper toženca, obravnava pred Okrožnim državnim tožilstvom v Celju.

9. Vrhovno sodišče je zato predlog tožnice za prenos pristojnosti zavrnilo.

1 Ker je bila nasprotna tožba v pravdni zadevi vložena po začetku veljavnosti Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), jo je sodišče štelo za predlog po 102. členu ZNP-1. 2 Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi IV P 131/2018, II N 41/2019 z dne 3. 10. 2019 (list. št. 160), je sodišče tega dne sprejelo dokazni sklep, da se dokazovanje zaključi, glavna obravnava sklene, sodba in sklep pa izideta pisno po prejemu izjasnitve pravdnih strank na pridobljene uradne poizvedbe v roku 15 dni. Narok, razpisan za 11. 10. 2019, je sodišče preklicalo, saj bo odločilo izven naroka.