Jedro

OZ v 1013. členu določa, da poroštvena izjava zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. V pisni obliki mora biti podana izjava, da bo porok izpolnil obveznost glavnega dolžnika in identifikacija obveznosti glavnega dolžnika.

Poroštvena izjava mora vsebovati identifikacijo obveznosti glavnega dolžnika tudi če gre za bodoče in pogojne terjatve glavnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 298,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.913,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 709,30 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnica svoj zahtevek do toženca utemeljuje na podlagi poroštvene izjave toženca z dne 30. 6. 2010. Toženec je podpisal osebno menično izjavo, s katero se je zavezal, da kot porok in plačnik solidarno jamči za vse obveznosti do tožnice, ki so nastale na podlagi pogodbe o odstopu terjatev, sklenjene med družbami A., d. o. o., B., d. o. o., katerih zakoniti zastopnik je bil tedaj toženec, in tožnico. Osebna menična izjava toženca z dne 30. 6. 2010 ne vsebuje datuma in številke pogodbe o odstopu terjatev niti konkretnega zneska terjatve, ker je bila dana kot generalno zavarovanje za plačilo terjatev tožnice in ne samo za terjatve, ki so do dne 30. 6. 2010 že zapadle. Toženec se je s poroštvom in menico osebno zavezal tožnici poravnati njene terjatve, če jih ne bi poravnalo nobeno izmed podjetij. Poroštvena izjava je bila namenjena zavarovanju za že obstoječe in tudi za bodoče zapadle terjatve. Sodišče tem navedbam tožnice ni sledilo, zaradi česar je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Dejstvo je, da poroštvena izjava ne vsebuje nobenih natančnih podatkov o že zapadlih terjatvah, kljub temu pa jo je toženec podpisal in s tem prevzel poroštvo obveznosti svojih dveh podjetij do tožnice. To je dokaz, da je bilo poroštvo s strani toženca dano kot generalno zavarovanje terjatev za čas trajanja poslovnega razmerja med družbami A., d. o. o. in B., d. o. o. kot dolžnikoma in tožnico kot upnico, in sicer za že zapadle in za bodoče terjatve. Pogodba o odstopu terjatev, ki je navedena v poroštveni izjavi, ob podpisu poroštva ni bila bistvena sestavina poroštvene izjave, sicer je toženec ne bi podpisal. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da so obveznosti, ki jih je tožnica vtoževala v postopku Pg 300/2014 pri Okrožnem sodišču v Novem mestu, nastale šele po 30. 6. 2010. Iz pregleda stanja kupcev za družbo A., d. o.o., na dan 4. 6. 2014 je res pri znesku 2.134,26 EUR zapisan datum 30. 9. 2012, vendar pri tem ne gre za terjatve, ki so takrat nastale ali zapadle, temveč gre za seštevek več starih obveznosti, ki jih družba A., d. o. o,. nikoli ni poravnala tožnici in so bile predmet postopka I Pg 126/2012, ki se je zaključil z dogovorom o poravnavi dolga, kar izhaja iz podatkov spisa I Pg 126/2012 in Pg 300/2014, v katere je sodišče sicer vpogledalo, vendar jih ni upoštevalo, zaradi česar je bilo dejansko stanje v sodbi zmotno ugotovljeno. OZ v 1016. členu določa, da je poroštvo mogoče prevzeti tudi za pogojno in bodočo obveznost, za kar je šlo v obravnavanem primeru. Poroštvo bi moralo biti veljavno, saj je bil toženec zakoniti zastopnik družbe, s katerim je bila tožnica v poslovnem razmerju, tudi če je prevzeto brez navedbe konkretnih zneskov in datumov zapadlosti. Ker je sodišče presodilo drugače, je zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica od toženca, ki je bil zakoniti zastopnik družb A., d. o. o. in B., d. o. o., vtožuje plačilo terjatve, ki temelji na pravnomočni sodbi na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 300/2014 z dne 10. 3. 2015, na podlagi katere je družba A., d. o. o., dolžna tožnici plačati znesek 3.503,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (A2). Tožnica svoj zahtevek utemeljuje na poroštveni izjavi toženca z dne 30. 6. 2010 (A4). Toženec tožbenemu zahtevku nasprotuje, uveljavlja ugovor pasivne legitimacije in navaja, da nikoli ni prevzel poroštva za vtoževano terjatev, poleg tega pa je bilo jamstvo dano za terjatve iz pogodbe o odstopu terjatev, predvsem za terjatve, ki so nastale do 30. 6. 2010 in nikakor ni bilo dano za bodoče terjatve. Prav tako toženec uveljavlja ugovor zastaranja.

6. Obligacijski zakonik (OZ ) v 1013. členu določa, da poroštvena izjava zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. V pisni obliki mora biti podana izjava, da bo porok izpolnil obveznost glavnega dolžnika in identifikacija1 obveznosti glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi poroštvene izjave toženca z dne 30. 6. 2010 (A4) pravilno ugotovilo, da iz poroštvene izjave identifikacija obveznosti glavnega dolžnika ni razvidna, saj nobena izmed pravdnih strank ni predložila Pogodbe o odstopu terjatev, iz katere bi bila razvidna prevzeta obveznost, ki v poroštveni izjavi ni opredeljena. Glede na to, da poroštvena izjava identifikacije obveznosti glavnega dolžnika ne vsebuje, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženca kot poroka. Poroštvena izjava mora vsebovati identifikacijo obveznosti glavnega dolžnika tudi če gre za bodoče in pogojne terjatve glavnega dolžnika. Ker obravnavana poroštvena izjava tega ne vsebuje, so neutemeljene pritožbene navedbe, da se toženčeva poroštvena izjava nanaša na bodoče in pogojne terjatve in predstavlja generalno zavarovanje za terjatve glavnega dolžnika. Zgolj okoliščina, da je takšno pomanjkljivo poroštveno izjavo toženec podpisal, ne dokazuje trditev tožnika, da se poroštvena izjava nanaša na vtoževano terjatev. Ker terjatve, na katere naj bi se nanašala poroštvena izjava, v izjavi niso določno opisane, so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da se terjatev v višini 2.134,26 EUR nanaša na seštevek več starih terjatev, nastalih pred letom 2010. Ker je sodišče na podlagi vpogleda v izvršilni predlog spisa I Pg 300/2014 ugotovilo, da je terjatev v znesku 2.134,26 EUR v plačilo zapadla šele 30. 9. 2012, navedbe pritožbe, da je terjatev nastala pred letom 2010, tudi sicer niso utemeljene.

7. Drži, kot navaja pritožba, da je poroštvo v skladu z določilom 1016. člena OZ možno prevzeti tudi za pogojno in bodočo obveznost, vendar mora biti ta za veljavnost poroštvene izjave za bodočo ali pogojno obveznost glavnega dolžnika določena2, sicer predmet poroštva ni določen.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela. Tožencu so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 400 točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 8 točk, skupaj stroški v višini 408 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 244,80 EUR, povečano za 22 % DDV pa 298,66 EUR. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 298,66 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 V. Kranjc, Obligacijski zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV, LJ, 2004, stran 1035. 2 V. Kranjc, Obligacijski zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV, LJ, 2004, stran 1040.