Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba in sklep I Cp 2794/2013

ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.2794.2013 Civilni oddelek

priposestvovanje stvarne služnosti dejansko izvrševanje služnosti nasprotovanje lastnika gospodujočega zemljišča vznemirjanje prekarna dogovor priposestvovalna doba obseg izvrševanja služnosti posredni motilec zloraba zaupanja
Višje sodišče v Ljubljani
14. maj 2014

Povzetek

Sodba obravnava vprašanje pridobitve služnosti z uporabo tujega zemljišča in pravnega interesa tožnic za ugotovitev obstoja služnosti. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni opustiti posege v lastninsko pravico tožnic, vendar je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje, ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožba je bila delno utemeljena, kar je vplivalo na odločitev o stroških pritožbenega postopka.
  • Pridobitev služnosti z uporabo tujega zemljišča.Ali je bila služnost pridobljena z priposestvovanjem in ali je lastnik gospodujočega zemljišča nasprotoval njeni uporabi?
  • Obstožnost pravnega interesa za ugotovitev služnosti.Ali imata tožnici pravni interes za ugotovitev obstoja služnosti hoje in vožnje na nepremičnini?
  • Utemeljenost zahtevka za opustitev posegov.Ali je tožnica upravičena do zahtevka za opustitev posegov v lastninsko pravico na nepremičnini?
  • Odločitev o stroških pritožbenega postopka.Kako se odločiti o stroških pritožbenega postopka ob razveljavitvi dela sodbe?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Na podlagi priposestvovanja se služnost pridobi z uporabo tujega zemljišča v prepričanju osebe, da ji pravica gre, ker lastnik temu ne nasprotuje. Število nasprotovanj ni pomembno. Zadošča eno samo, če je to jasno in nedvoumno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v točkah I.1. in I.3. razveljavi, razen kolikor se nanašata na dolžnost opustitve in prepoved ustavljanja in parkiranja vsakršnih vozil na nepremičnini ID znak 000, - v točki I.2. razveljavi, razen kolikor se nanaša na dolžnost onemogočiti svojim obiskovalcem ter najemnikom nepremičnine ID znak 001 ustavljanje in parkiranje vsakršnih vozil na nepremičnini ID znak 000, - v točkah I.4., II. in III. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, - da sta toženki dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnic na nepremičnini ID znak 000, zlasti hojo ter vožnjo, ustavljanje in parkiranje vozil na tej parceli (točka I.1. izreka), - da sta toženki dolžni onemogočiti svojim obiskovalcem in najemnikom nepremičnine ID znak 001 hojo ter vožnjo, ustavljanje in parkiranje vozil na nepremičnini ID znak 000, in da se jima prepoveduje vsakršna uporaba te nepremičnine za dovoz do nepremičnine (točki I.2. in I.3. izreka), - da sta toženki dolžni tožnicama plačati 2.200,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33,58 EUR od vsakega prvega v mesecu, začenši s 1. 2. 2008 in zaključujoč 1. 6. 2013 (točka I.4. izreka), - da se, kar zahtevata tožnici več, zavrne (točka I.5. izreka), - da se zavrne zahtevek (po nasprotni tožbi) za ugotovitev, da za potrebe gospodujočega zemljišča ID znak 001 obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica poti, ki obsega peš hojo in vožnjo z vsemi vozili in za vse potrebe, tudi za potrebe obrti, po obstoječi poti za dostop na javno cesto, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak 000, in za vknjižbo te služnostne pravice v zemljiški knjigi (II. točka izreka), - da sta toženki dolžni tožnicama povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženki v pritožbi zoper sodbo (razen zoper I.5. točko izreka) uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbene zahtevke zavrne, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Stališče izpodbijane sodbe, da toženki nimata pravnega interesa za odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, je napačno. Poleg tega bi morala biti v takem primeru tožba zavržena in ne tožbeni zahtevek zavrnjen. Zmotno je stališče sodbe, da služnost ni bila priposestvovana, ker ni potekla ustrezna doba in ker zaradi prekarnega razmerja ni bilo dobre vere. V podatkih spisa ni podlage za ugotovitev, da je bil zapis "pokritega zemljišča" v dogovoru iz leta 1977 uporabljen zato, ker ga je pozidal Z. P., poleg tega pa je že v sodbi na drugem mestu ugotovljeno, da je šlo za travnik, na katerem je stal le lesen nadstrešek, umaknjen v notranjost parcele, P. pa je po nakupu sezidal oziroma dozidal delavnico. Navedeno nasprotje predstavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pokrito zemljišče je bilo očitno sestavni del P. gospodarskega poslopja, ki ga je nato obzidal ali dozidal in uredil v ključavničarsko delavnico z glavnim vhodom s parc. št. 377/1. V delavnico je resda mogoče vstopiti tudi s parc. št. 378/1, vendar ne direktno, ampak – kot je bilo razvidno tudi iz ogleda – le skozi troje vrat in prek parc. št. 377/2, prehod pa je ozek in dvakrat zavit. Ugotovitev, da je bil prehod iz parc. št. 378/1 na parc. št. 377/4 precej založen, ni pomembna. Zaključek sodbe, da je stanje prilagojeno potrebam te pravde, je le eden od mnogih, ki jasno kažejo na preferiranje nasprotne stranke. Kako je P. do leta 1977 v podrobnostih izvrševal služnost, ni pomembno. Dogovorjena je bila služnost poti za vse potrebe obrti in za vsakokratnega lastnika nepremičnine, tako tudi sedaj oddeljene parc. št. 377/4. Ob takem stanju je za vsakega običajnega človeka jasno, da je tudi P. pošteno mislil, da mu gre vse tisto, kar je po pogodbi šlo P. Razlaga sodbe, da služnost ustavljanja ni bila dogovorjena in da gre zato za nepošteno ravnanje, je neživljenjska in izrazito v prid tožnic. Kot so izpovedale priče, ki jim sodišče verjame, velja to tako za potrebe uporabe delavnice na parc. št. 377/4 kot za skladiščenje materiala v skladišču, ki ni na tej parceli. Služnost je bila zato priposestvovana že 1992, brez dobe P. pa 1997. Ugotovitev sodbe, da povprečno skrben človek ne more biti v dobri veri, če je služnost nekoristna, je v nasprotju z izpovedbami prič, ki jim sodišče verjame, da se je za potrebe delavnice od leta 1977 vedno uporabljala sporna pot, in to tako za vožnje kot za ustavljanje. Ni pomembno, na katerem delu kupljene nepremičnine je imel P. parkirišče in da za potrebe njegove delavnice ni bilo treba ustavljati. Služnost je bila dogovorjena v korist odsvojenega zemljišča, ne da bi bil izvzet tisti del, ki je bil pokrit in sestavni del že obstoječega objekta, ki ga je kasneje P. usposobil za delavnico. Razmislek sodbe, da je postavitev delavnice na mejo predstavljala začetek tihih nesoglasij med sorodniki, ki so se dobro razumeli, nima podlage v spisu. Za zaključek, da so se vožnje z ustavljanji za daljši čas po izgradnji P. delavnice vršile z zlorabo zaupanja, ni podlage v tožbenih trditvah. Ni jasno, kako gre lahko pri prekariju za zlorabo zaupanja. Služnostna pot se je v miru in razumevanju izvrševala vse do smrti F. R. in še kasneje. Morebitna nejevolja prvotoženke zaradi delavnice in voženj, ki ni bila navzven opazna in ker ni bila lastnica parc. št. 377/1, ni pomembna. Pritožnici imata občutek, da je sodišče izrazito naklonjeno tožnicama in išče samo okoliščine, ki so v njuno korist, čeprav za odločitev niso pomembne. Nobenih podatkov ni, da je bila R. podaritev zemljišča za delavnico svoji sestri, P. ženi, izraz velikega zaupanja obema, ki ga je pričakoval tudi v obratni smeri. Prav tako gre le za predvidevanje sodišča, da je usposobitev delavnice do meje parc. št. 377/1 pomenila začetek tleče nejevolje in zapletov ter verbalnih konfliktov. Sodišče tudi ne pove, kdaj naj bi bil domnevni prekarij preklican. Obe stranki postopka sta namreč po svojih posestnih prednikih sprejemali dejstvo, da se za parc. št. 377/4 uporablja obstoječa pot po parc. št. 377/1. Po edinem opisanem dogodku v letu 1994, ko naj bi R. zaradi ovire na sporni poti ne mogel nemoteno domov, je bilo nesoglasje odpravljeno in je P. v notranjost svoje parcele umaknil ograjo, da je lahko tisti, ki je na sporno pot zavil z L. ulice, parkiral na parc. št. 378/1 v lasti P. Napačen je zaključek, da je bil umik ograje posledica zahteve za prenehanje vožnje. Posledica umika ograje je bilo izboljšanje stanja glede časa ustavljanja na sporni poti. Stališče sodbe, da bi P. tedaj zahteval vknjižbo pravice, če bi menil, da mu gre, negira institut izvrševanja služnosti civiliter uti. Iz izpovedbe same tožnice izhaja, da je P. do meje gradil v soglasju s F. R. Neupoštevanje tega dejstva pomeni bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za enako kršitev gre, ker v sodbi ni opredeljeno časovno obdobje prekarija in ni naveden noben primer, ko naj bi R. dal dovoljenje za uporabo poti. R. tudi ni nikoli jasno in nedvoumno ne z besedami in ne z dejanji dal vedeti, da voženj in ustavljanja na njegovi poti P. ne dovoljuje. Zapis sodbe, da je bil prekarij končan v letu 1990, leta 1994 pa izrecno preklican, nima podlage v spisu. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek, da želita toženki zanikati oziroma utišati sporočilo tožnic, da vožnje in ustavljanje niso bili tolerirani zaradi služnosti, ampak ker je šlo za mešanico vzajemne koristi, sodelovanja in dobrih medsosedskih oziroma sorodstvenih odnosov. Sodba pretirava v zvezi s fatalnostjo oviranja dostopa, saj nobena stvar ni večna in tudi služnost ne.

Sodišče ne bi smelo ugoditi zahtevku za prepoved onemogočenja in uporabe obiskovalcem in najemnikom toženk. Toženki tega ne moreta zagotoviti. Sklicevanje na sodbo II Cp 154/2011 je napačno. Tam je šlo za prepoved parkiranja in posege tretjih na zemljišče v lasti toženca, v obravnavanem primeru pa gre za prepoved posegov v zemljišče tožnic.

V sodbi niso ugotovljene okoliščine o obsegu uporabe niti s strani toženk niti s strani služnostnega upravičenca, niti o posledični prizadetosti tožnic, niti o upravičenosti uporabe s strani toženk. Sodba se ni opredelila do tehtnih pripomb toženk na izvedensko mnenje. Ni podana aktivna legitimacija druge tožnice za obdobje do vključno maja 2013. Znesek 33,58 EUR mesečno je previsok za souporabo poti v obsegu 110 m2. Dejstvo je, da so potrebe toženk po občasni uporabi poti neprimerno manjše od potreb večstanovanjske hiše in podjetja S. Tega izvedenec ni upošteval, iz sodbe pa tudi ne izhaja. Nesprejemljivo je stališče izvedenca, da se tožnic kot lastnic ne upošteva. Sodba je nekritično sledila izvedencu, ki je upošteval obrestno mero 5,3 %. Zmotna je tudi odločitev o pričetku teka zamudnih obresti. Do vložitve tožbe toženki nista bili pozvani k plačilu uporabnine. O nepoštenosti toženk ni mogoče govoriti. Napačna je tudi odločitev o solidarni terjatvi tožnic. Tožnici bi lahko zahtevali le vsaka svoj del uporabnine. Ker iz izreka ni jasno razvidno, katera izmed strank kaj zahteva in koliko ji je vsaka od toženk dolžna plačati, je podana tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker so odločitve o zahtevkih napačne, je napačna tudi odločitev o stroških.

3. Tožnici v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve o opustitvenem zahtevku

5. Zatrjevane kršitve iz 14. in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Že iz pritožbenih navedb, s katerimi toženki utemeljujeta obstoj teh kršitev, izhaja njuno nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa obstoj pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe, niti obstoj razhajanj med vsebino dokazov, povzeto v sodbi, in njihovo dejansko vsebino.

6. Tožnici sta s tožbo uveljavljali zahtevek za opustitev posegov v njuno nepremičnino parc. št. 377/1, k. o. X., ID znak 000 (v nadaljevanju parc. št. 377/1), zlasti hoje ter vožnje, ustavljanja in parkiranja vozil, toženki pa sta se branili z ugovorom obstoja služnosti hoje in vožnje v korist parc. št. 377/4, k. o. X., ID znak 001 (v nadaljevanju parc. št. 377/4) in postavili nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje, pridobljene s priposestvovanjem.

7. Po prvem odstavku 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lahko lastnik v primeru, ko kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje. Za priposestvovanje stvarne služnosti je bila v obdobju, relevantnem v obravnavani zadevi, zahtevana izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let (1), in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (paragraf 1460 - 1464 in 1479 Občega državljanskega zakonika – v nadaljevanju ODZ; prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR). Za priposestvovanje ni bilo potrebno, da se opira na pravni naslov za pridobitev služnosti (2). Po drugem odstavku 54. člena ZTLR stvarne služnosti ni bilo mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (drugi odstavek 54. člena ZTLR).

8. Odločitev o utemeljenosti zahtevka po tožbi in o neutemeljenosti nasprotnega tožbenega zahtevka temelji na naslednjih ugotovitvah: - tožnici sta solastnici nepremičnine parc. št. 377/1, - toženki po svojih ljudeh, tj. najemniku J. G. od leta 2008 uporabljata navedeno nepremičnino za vožnje in za peš hojo, predvsem pa za ustavljanje tudi za daljši čas (pol ure in več), vožnje pa so se vršile tudi pred letom 2008, - do leta 1972 je bil lastnik celotne, tedaj nerazdeljene nepremičnine parc. št. 377 F. R., pokojni mož prve tožnice in oče druge tožnice, - F. R. je z E. P. in M. P. sklenil kupoprodajno pogodbo glede dela svojega gospodarskega poslopja z delom dvorišča pred njim; s pogodbo je bilo tudi dogovorjeno, da imata kupca in vsakokratni lastnik prodane nepremičnine služnostno pravico poti, ki obsega peš hojo in vožnjo z vsemi vozili in za vse potrebe kupljene nepremičnine, tudi za obrtne, prek ostalega dela nepremičnine parc. št. 377, računano od prodane nepremičnine na vzhodno stran, za dostop do javne ceste; na istem mestu se sedaj nahaja S., d.o.o., ki ima dogovorjeno služnost glede poti na parc. št. 377/1, - E. P. je na kupljeni nepremičnini opravljal mizarsko obrt; pred delavnico je bilo prostorno dvorišče za več avtomobilov in dostavnih vozil, za ustavljanje in parkiranje vozil na parc. št. 377/1 ni bilo potrebe, - dne 8. 11. 1977 je bil sklenjen dogovor med E. P. kot prodajalcem in Z. P. kot kupcem za prodajo 65 m2 pokritega zemljišča; pred sklenitvijo tega dogovora na parc. št. 377/4 ni stalo zidano poslopje; šlo je za travnik, na katerem je bil postavljen le lesen nadstrešek, - Z. P. je na parceli sezidal oz. dozidal ključavničarsko delavnico, ki je imela vhod oz. vrata z dveh strani: prvi vhod je bil z dvorišča parc. št. 378/1, ki je sedaj last njegove pravne naslednice K. P., drugi vhod predstavljajo širša vrata, ki mejijo oziroma so vzporedna s parc. št. 377/1, - Z. P. je imel pred razširitvijo delavnico na parc. št. 377/2, ki jo je njegovi sestri podaril F. R.; po pogodbi iz leta 1977 je P. delavnico razširil in se je tako nahajala na treh parcelah (377/2, 377/4 in 378/1); obrt je opravljal v vseh prostorih, naslov je bil enoten; v teh prostorih je izdeloval dvoranske stole, tribune, šolsko opremo; potrebovali so 4 do 6 m dolge cevi, ki jih v delavnico ni bilo mogoče dostaviti drugače kot po sporni poti 377/1; material je bil večinoma skladiščen v prostoru, ki je na parc. št. 378/1, - Z. P. in F. R. sta določen čas poslovno sodelovala, tako da so v delavnici P. naredili izdelke, ki so jih skozi vrata delavnice na parc. št. 377/4 po sporni poti na parc. št. 377/1 odnesli v delavnico R., jih tam prebarvali in odnesli nazaj, - po zaključku sodelovanja je F. R. pri vračanju z dela dostikrat naletel na zaprto pot do svoje hiše; v letu 1994 je zaradi tega prišlo do prepira, P. pa je zatem ograjo umaknil v notranjost svoje parcele, tako da je tisti, ki je na sporno pot zavil z L. ulice, lahko parkiral na njegovem zemljišču parc. št. 378/1, - Z. P. je z opravljanjem dejavnosti prenehal okrog leta 2000; delavnica na parc. št. 377/4 je bila skupaj s skladiščnim prostorom in WC-jem na parc. št. 378/1 zatem dana v najem.

9. Na podlagi navedenih ugotovitev izpodbijana sodba zavzema stališče, (1) da služnost poti, dogovorjena v korist nepremičnine, ki sta jo kupila E. P. in M. P., s prodajo dela te nepremičnine Z. P. ni bila prenesena tudi na ta del premičnine (sedaj parc. št. 377/4), (2) da priposestvovalna doba ni začela teči, ker uporaba poti s strani toženk oziroma njunega pravnega prednika ni temeljila na prepričanju, da imajo pravico uporabljati pot za vožnjo in za ustavljanje vozil, ampak je uporaba temeljila na prekarnem dogovoru, in (3) da Z. P. niti ni izvrševal služnosti v z zakonom zahtevani priposestvovalni dobi, ne da lastnik služeče nepremičnine temu ne bi nasprotoval. 10. Zaključek, da se služnost, dogovorjena v korist nepremičnine v lasti P., ni prenesla na nepremičnino parc. št. 377/4, je pravilen. Za obstoj služnosti sta bila po pravilih ODZ poleg pravnega naslova potrebna vknjižba v zemljiško knjigo, bodisi so morali biti izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Glede na to, da je bila pogodba med F. R. in P. sklenjena 1972, pogodba med E. P. in Z. P. pa 1977, priposestvovalna doba še ni mogla izteči, dogovorjena služnost na podlagi pogodbe s P. pa po neprerekanih trditvah tudi ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. Pravilen je tudi zaključek, da je uporaba sporne poti za ustavljanje in parkiranje temeljila na prekarnem dogovoru. Pritožba pa vzpostavlja dvom v pravilnost zaključkov, da je tudi uporaba poti za peš hojo in vožnjo temeljila na prekarnem dogovoru in da služnost v obsegu, v katerem se zahteva z nasprotno tožbo, ni bila izvrševana v dobi, potrebni za priposestvovanje.

11. V skladu s pravili iz § 844 ODZ zemljiške služnosti ostanejo, če ni dogovora, dalje v prid vsem delom, vendar pa se služnost s tem ne sme razširiti ali postati za služno zemljišče nadležnejša. Ako je izvrševanje služnosti le posameznim delom v korist, ugasne pravica glede ostalih delov. Pritožbene navedbe o nepomembnosti obsega izvrševanja služnosti, dogovorjene s pogodbo, sklenjeno med prednikom tožnic in P., niso utemeljene. S pogodbo je bila dogovorjena služnost peš hoje in vožnje, iz ugotovitev sodbe pa izhaja, da je bila dogovorjena služnost v obsegu dostopne poti do nepremičnine P. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodbe, da ustavljanje vozil zaradi razkladanja in nakladanja, ki se je vršilo za potrebe parc. št. 377/4, pomeni razširitev obsega uporabe, ki je bil dogovorjen s pogodbo s P. Pravilen je tudi zaključek, da Z. P. na dogovoru F. R. s P. ni mogel temeljiti prepričanja o pošteni uporabi poti, potrebni zaradi nakladanja in razkladanja materiala za potrebe opravljanja njegove dejavnosti, se pravi, kolikor je šlo za ustavljanje vozil. 12. Pravilnost zaključka, da prednik toženk ni le kot novi lastnik dela gospodujoče nepremičnine nadaljeval izvrševanja dogovorjene služnosti, utemeljujejo tudi ugotovitve, da je potreba po ustavljanju vozil na sporni poti nastala šele z dograditvijo delavnice Z. P. do meje med parc. št. 377/4 in 377/1. Za odločitev glede dopustnosti ustavljanja in parkiranja ni neposredno pomembno, kakšno natančno je bilo stanje kupljene nepremičnine ob sklenitvi pogodbe in ali je vhod v delavnico s parc. št. 377/1 že ves čas predstavljal glavni vhod. Na pritožbene navedbe o pomenu pogodbenega zapisa o pokritem zemljišču in o primernosti vhoda prek parc. št. 378/1 in 377/2 zato ni treba odgovarjati. Bistveni ugotovitvi, da je bila delavnica pozidana do meje potem, ko je zemljišče pridobil prednik toženk, pa pritožba ne nasprotuje.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela v zvezi z ugotovitvami, na katerih temelji stališče sodbe o dovoljeni uporabi do preklica. Toženki sta v vlogi, vloženi 21. 5. 2012, zatrjevali, da morebitna uporaba poti s strani prednika toženk ni pomenila izvrševanja služnosti, ampak je lahko temeljila le na dobrososedskem dovoljenju za posamezne prehode za prevoz večjih stvari.

14. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka sodbe, da sporno ustavljanje in parkiranje vozil na poti ni pomenilo le nadaljevanja dogovorjene služnosti v korist nepremičnine P., ampak je bila s strani prednika tožnic dovoljena iz razlogov vzajemne koristi, sodelovanja in dobrih medsorodskih odnosov. Bistvena je ugotovitev, da do pozidave delavnice do meje med parc. št. 377/4 in 377/1 sporen obseg uporabe (ustavljanje in parkiranje) za potrebe gospodujoče nepremičnine ni bil potreben. Druge okoliščine, ugotovljene v sodbi, imajo manjšo težo, ne glede na to pa utrjujejo pravilnost zaključkov, da ni šlo za izvrševanje služnosti in da je dogodek, ki se je v letu 1994 odvil med prednikom tožnic in prednikom toženk, treba razumeti kot nasprotovanje tedanjega lastnika parc. št. 377/1 uporabi poti za ustavljanje in parkiranje. Povsem brez teže ni niti ugotovitev, da sta bili tožnici pripravljeni urediti pravna razmerja s toženkama, kolikor je temeljilo na predhodnih dogovorih in da niti toženki niti njun pravni prednik ni nikoli pred vložitvijo obravnavane tožbe v sodnem postopku zahteval ugotovitve obstoja služnosti. V prid spornemu zaključku govori tudi ugotovitev, da delavnica na parc. št. 377/4 ne predstavlja zaključene celote, ampak se razteza še na parc. št. 378/1 (na prvi je delavnica, na drugi pa WC in skladišče). Ocene sodbe o medsebojnih odnosih med prednikoma tožnic in toženk niso neposredno pomembne za odločitev, so pa življenjsko in izkustveno prepričljive.

15. Že iz razloga, ker se sporna pot za ustavljanje in parkiranje ni uporabljala predpisano priposestvovalno dobo (brez nasprotovanja jo je pravni prednik v ta namen uporabljal najdlje od 1977 do 1994), je odločitev o obstoju nedopustnega vznemirjanja v tem obsegu pravilna. Skladno s sodno prakso je nasprotovanje podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji, da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z uporabo njegove nepremičnine ne strinja in je ne dovoljuje. Omenjena določba govori zgolj o nasprotovanju. Iz nje ni mogoče sklepati, da je potrebno aktivno nasprotovanje (v smislu vložitve tožbe, fizičnega oviranja ipd.). Na podlagi priposestvovanja se služnost pridobi z uporabo tujega zemljišča v prepričanju osebe, da ji pravica gre, ker lastnik temu ne nasprotuje. Število nasprotovanj ni pomembno. Zadošča eno samo, če je to jasno in nedvoumno (3).

16. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da je prednik toženk po prepiru, ki je nastala zaradi vozil, stoječih na sporni poti, in ki so tedanjemu lastniku poti (predniku tožnic) preprečevale dostop do hiše, umaknil ograjo v notranjost svoje nepremičnine in s tem omogočil parkiranje vozil na tem zemljišču. Zaključek sodbe, da je prednik tožnic s tem izrazil nasprotovanje uporabi poti s strani prednika toženk, je pravilen, kolikor se nanaša na uporabo poti za ustavljanje in parkiranje vozil. S takim razumevanjem je skladen tudi nasprotni pritožbeni argument, češ da tedaj ni bila dana zahteva za prenehanje voženj, ampak se je s tem le izboljšalo stanje glede časa ustavljanja vozil. 17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z ugoditvijo zahtevku, po katerem sta toženki dolžni svojim obiskovalcem in najemnikom nepremičnine parc. št. 377/4 onemogočiti ustavljanje in parkiranje vsakršnih vozil na nepremičnini parc. št. 377/1. Stališče izpodbijane sodbe, da je posredni motilec tisti, ki je dolžan zagotoviti opustitev motenja s strani neposrednega motilca, kadar sta na določen način povezana, temelji na utrjenem stališču sodne prakse, po katerem je pasivno legitimiran tisti posredni motilec, po katerega nalogu oziroma naročilu je neposredni motilec storil vznemirjanje, ali tisti, ki ima od takega neposrednega vznemirjanja korist, ki jo kasneje odobri (4). Razlika med obravnavanim dejanskim stanjem in dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za odločitev v zadevi VSL II Cp 154/2011 z dne 19. 1. 2011, na katero se opira izpodbijana sodba, tako ne more biti odločilna. Bistvena je tesna povezanost med neposrednim motilcem in toženkama.

18. Glede obstoja pravne podlage za uporabo sporne poti za potrebe hoje in vožnje je položaj drugačen. Po ugotovitvah sodbe se je namreč pot za hojo in vožnjo uporabljala že od sklenitve pogodbe med prednikom tožnic in P. v letu 1972. Če je bilo prvo nasprotovanje uporabi poti izraženo v letu 1994, se je to zgodilo po izteku priposestvovalne dobe in na obstoj služnosti v navedenem obsegu ni moglo več vplivati. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da ugotovitve sodbe ne dajejo podlage za zaključek, da je uporaba poti že spočetka temeljila na zlorabi zaupanja. Prednik tožnic je uporabo poti za hojo in vožnjo dovolil že P. Četudi je pričetek uporabe poti s strani Z. P. sovpadal s časom, ko sta s prednikom tožnic pričela poslovno sodelovati (in je bila nadaljnja uporaba poti vezana na to sodelovanje), ni mogoče reči, da je uporaba temeljila na zlorabi zaupanja. V sodbi niti ni ugotovljeno, da bi se pot uporabljala le za prenos (nedokončanih) izdelkov iz delavnice Z. P. v delavnico F. R., ne pa tudi za dovoz in odvoz materiala in izdelkov z glavne ceste, kar sta zatrjevali tožnici (5). Tudi nestrinjanje prednika tožnic s postavitvijo delavnice na mejo s parc. št. 377/1 sama po sebi še ne utemeljuje zaključka, da se je pot v obravnavanem obsegu uporabljala z zlorabo zaupanja. Ugotovljeno je bilo, da je F. R. dopuščal uporabo poti za hojo in vožnjo tudi po prenehanju sodelovanja s P. Glede na to, da je prednik toženk kupil del nepremičnine, ki je mejila na sporno pot na parc. št. 377/1, po kateri je že bila dogovorjena služnost hoje in vožnje, in da je daljše časovno obdobje brez nasprotovanja lastnika parc. št. 377/1 uporabljal pot za hojo in vožnjo, pritožba utemeljeno uveljavlja, da ni podlage za zaključek, da je uporaba sporne poti za hojo in vožnjo temeljila na zlorabi zaupanja.

19. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačnosti stališča izpodbijane sodbe, da za ugotovitev obstoja služnosti v z zahtevkom uveljavljanem obsegu toženki nista izkazali pravnega interesa. Tak zaključek temelji na gledišču, da nepremičnina toženk ne potrebuje služnosti hoje in vožnje, ampak da je ta potrebna le ob hkratni služnosti ustavljanja in parkiranja vozil. 20. Kot izhaja že iz gornje obrazložitve, se pritožbeno sodišče strinja, da zatrjevana služnost ne vključuje niti parkiranja niti ustavljanja vozil na nepremičnini tožnic. Ne glede na to jima ni mogoče odreči pravnega interesa za ugotovitev služnosti v manjšem obsegu. Zahtevek sta utemeljevali na trditvah o uporabi poti na zatrjevani način v zakonsko določeni priposestvovalni dobi. Pravni interes, se pravi možnost izboljšanja pravnega položaja, je s tem izkazan. Presoja o koristnosti dopustitve takega obsega služnosti, na čemer temelji sporni zaključek izpodbijane sodbe, pa ne sodi v okvir presoje o obstoju pravnega interesa toženk, ampak lahko postane relevantno ob ustreznem procesnem ravnanju tožnic, temelječem na trditvah, da se pot v zatrjevanem obsegu ni uporabljala, ali na trditvah o nekoristnosti (že obstoječe) služnosti.

21. Zaradi navedenih zmotnih zaključkov, na katerih temelji odločitev o ugoditvi zahtevku za opustitev poseganja v lastninsko pravico tožnic glede nepremičnine parc. št. 377/1 s hojo in vožnjo (ter s tem povezanimi zahtevki) in o zavrnitvi nasprotnega zahtevka za ugotovitev služnosti hoje in vožnje v korist nepremičnine parc. št. 377/4, se sodba ni opredelila do navedb pravdnih strank, relevantnih za presojo, ali je prednik toženk (skupaj z njegovim pravnim prednikom) uporabljal pot za hojo in vožnjo do parc. št. 377/4 v dobi, predpisani za priposestvovanje, in ali so v tem obdobju podane morebitne druge ovire za priposestvovanje.

Glede obveznosti plačila uporabnine

22. Ker je bilo del odločitve o obstoju podlage za uporabo sporne poti treba razveljaviti, je treba razveljaviti tudi odločitev o obveznosti plačila nadomestila za uporabo v delu, v katerem je bilo zahtevku z izpodbijano sodbo ugodeno. Na pritožbene navedbe v zvezi s to odločitvijo zato ni treba odgovoriti. Ob rob pritožbenim navedbam, ki se bodo morda pokazale kot pomembne v novem sojenju, pritožbeno sodišče dodaja, da je do nadomestitve koristi po 198. členu OZ, na katerem temelji denarni zahtevek, upravičen imetnik v obsegu prikrajšanja. Glede na to, da na tožeči in na toženi strani nastopata po dve osebi, je smiselno oblikovati izrek tako, da ne bo puščal dvoma o tem, kdo in komu je po sodbi dolžan plačati prisojeni denarni znesek.

23. Ker je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi toženk delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo (1) v točkah I.1. in I.3., razen kolikor se nanašata na dolžnost opustitve in prepoved ustavljanja in parkiranja vsakršnih vozil na nepremičnini ID znak 000, (2) v točki I.2., razen kolikor se nanaša na dolžnost onemogočiti svojim obiskovalcem ter najemnikom nepremičnine ID znak 001 ustavljanje in parkiranje vsakršnih vozil na nepremičnini ID znak 000, ter (3) v točkah I.4., II. in III. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Nova presoja pred sodiščem druge stopnje bi bila v obravnavanem primeru, ko je bil obsežen dokazni postopek izveden pred sodiščem prve stopnje, nesmotrna, moglo pa tudi priti do kršitve pravice strank do pritožbe. V ostalem je po ugotovitvi, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in da niso podane niti kršitve procesnega in materialnega prava, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Načelno mnenje Zveznega Vrhovnega sodišča, št. 3/60 z dne 4. 4. 1960 , ZSO št. V/1, 1960. (2) Prim. npr. sodbo in sklep VS RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012. (3) Prim. odločbe VSL II Cp 340/1997 z dne 20. 5. 1997, II Cp 4205/2009 z dne 6. 1. 2010 in II Cp 2464/2011 z dne 18. 1. 2012. (4) Prim. sodbo VS RS II Ips 894/2009 z dne 25. 4. 2013 in odločbe VSL odločbe VSL I Cp 1972/2009 z dne 24. 6. 2009, I Cp 4537/2010 z dne 6. 4. 2011 in I Cp 3915/2011 z dne 5. 9. 2011. (5) Kar bi moglo biti podlaga za sklep, da je uporaba poti po prenehanju poslovnega sodelovanja temeljila na zlorabi zaupanja.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia