Jedro

V pogojih hiperinflacije mora vsaka pogodbena stranka iz prodajne pogodbe zaradi tečajnih razlik ravnati z gotovino v domači valuti kot dober gospodar, da ohrani njeno vrednost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavita, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da sta dolžna plačati tožnici znesek 1,384.984,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,384.764,20 SIT od 21.11.1995 dalje do plačila, od zneska 210,00 SIT pa od 1.10.1988 dalje do plačila. Obenem jima je naložilo, da morata tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom je vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 125.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1988 dalje do plačila.

Tožena stranka je proti sodbi sodišča prve stopnje v obsegu njenega obsodilnega dela vložila pritožbo, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Aktivna legitimacija tožeče stranke je vprašljiva zaradi dejstva, da je prvotna pogodba med pravdnima strankama z aneksom vključila še V. Š. - to pa bi terjalo odgovor na vprašanje o morebitnem nujnem sosporništvu na tožeči strani. Odločitev sama pa temelji na finančnih kalkulacijah, ki jih je opravilo sodišče samo, vendar presegajo njegovo znanje. Tožena stranka je že predlagala izvedenca finančne stroke in pri tem vztraja tudi v reviziji. Po pogodbi z dne 28.9.1987 je bil dogovorjen 30 dnevni rok plačila kupnine, ki se ga tožeča stranka ni držala. Zato ji toženca nista dolžna izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine. Vse kaže, da je med pravdnima strankama šlo le za pogajanja, ne pa za sklenitev pogodbe. Zato tožeča stranka tudi ni mogla utrpeti škode. Kupec je mladoletna oseba, zaradi česar bi za zastopanje morali biti izpolnjeni drugi zakoniti pogoji. Očitno je, da je sporni pravni posel bil sklenjen v devizah. Huda inflacija v tistem času je šla na roko tožeči stranki, ki je lahko za enako vsoto deviz prejela večji znesek domače valute. Tožeča stranka je sicer res kupila za 13,05 m2 manjše stanovanje, vendar je zanj realno tudi manj plačala. Če bi ji toženca bila dolžna plačati odškodnino v vrednosti navedene kvadrature, bi bila tožeča stranka obogatena brez pravne podlage. Z izračunom prave škode in odškodnine se sodišči nižjih stopenj nista posebej ukvarjali. Uporabiti bi bilo treba določbo 190. člena ZOR. Škodo in njeno višino bi mogel prikazati le izračun zaradi primerjave cene m2 stanovanja po prvi in drugi pogodbi. Toženca se posebej protivita odločitvi, po kateri bi bila dolžna plačati 210,00 SIT penalov z zamudnimi obrestmi od 1.10.1988 dalje. Tožnica - mladoletna T. Š. bi zaradi penalov ne mogla biti oškodovana, saj je kot prodajalka svojega stanovanja S. O. nastopala le zakonita zastopnica sama. Gre torej za pogodbeno razmerje iz povsem druge kupoprodajne pogodbe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 28.9.1987, je bila dne 2.11.1987 dopolnjena z aneksom. V. Š. je k pogodbi pristopil kot kupec ob sicer nespremenjenih pogodbenih določilih. V okviru te pravde in ob tožbeni trditveni podlagi, po kateri dodatno navedeni kupec ni bil dejanski kupec stanovanja tožene stranke (po dejanskih ugotovitvah je nastopal kot pogodbena stranka le zaradi zavarovanja obveznosti tožeče stranke), njegov pristop k pogodbi ne vpliva na aktivno legitimacijo tožeče stranke, da od tožene stranke zahteva povrnitev škode zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Zatrjevana neizpolnitev pogodbenih obveznosti tožencev naj bi po tožbenih trditvah povzročila škodo le tožnici. V tem okviru je za zahtevek na povrnitev škode legitimirana le tožeča stranka.

Trditev, da bi si morala zakonita zastopnica za sklenitev sporne kupoprodajne pogodbe, s katero je njena mladoletna hči kupovala nepremičnino, priskrbeti posebno odobritev, je v reviziji neobrazložena. Dejanske ugotovitve tako stališče v celoti demantirajo. Mladoletnega otroka zastopajo starši (prvi odstavek 107. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR - Ur. list SRS, št. 14/89). Tudi otrokovo premoženje do njegove polnoletnosti upravljajo starši (109. in 110. člen ZZZDR). Privolitev centra za socialno delo pri sklenitvi pravnega posla, pri katerem je udeležen otrok, je potrebna le pri odsvojitvi ali obremenitvi stvari iz otrokovega premoženja (111. člen ZZZDR). V tem primeru pa je mladoletna tožnica premoženje pridobivala. Njena mati in zakonita zastopnica za sklenitev takega posla (kupnino za nakup je otroku celo podarila) ni potrebovala omenjene privolitve.

Od tu dalje in kolikor se revizijska trditvena podlaga nanaša na presojo dejstev o obstoju škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka in o njeni višini, pa reviziji ni mogoče odreči utemeljenosti. Sodbi sodišč druge in prve stopnje svoje razloge očitno gradita na splošnih določbah zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o posledicah neizpolnitve obveznosti (drugi odstavek 262. člena ZOR: če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel), na določbah 125., 126. in 132. člena ZOR o posledicah razveze pogodbe zaradi neizpolnitve, s tem v zvezi pa na splošnih določbah o povzročitvi škode in odgovornosti (154. do 158. člen ZOR). Dogovorjena kupnina bi po določbi IV. točke pogodbe z dne 28.9.1987 morala biti plačana v 30 dneh, torej do 28.10.1987. Sprejete dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je izpolnitev v tem roku bistvena sestavina pogodbe (125. člen ZOR). V tem ima izpodbijana sodba prav. Pravdne stranke so rok plačila podaljševale, o čemer priča aneks z dne 2.11.1987, končno pa tudi listina o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe, ki sta jo toženca tožeči stranki predložila šele sredi decembra 1987. Tožeča stranka bi torej svojo obveznost lahko izpolnila še po poteku v pogodbi dogovorjenega 30 dnevnega roka. Dejanske ugotovitve v tej smeri odgovornost za neizpolnitev prenašajo na toženo stranko. Tožeča stranka je sicer imela del denarja za poravnavo kupnine, ker je kmalu po sklenitvi sporne kupoprodajne pogodbe zakonita zastopnica prodala svoje manjše stanovanje in kupnino podarila tožnici, da poravna obveznost do tožencev. Vendar pa je tožeča stranka računala na bančni kredit, ki bi ga z vezavo take kupnine pridobila prav v znesku, določenem s kupoprodajno pogodbo z dne 28.9.1987. Med pogoji za pridobitev tega kredita je bila tudi overjena kupoprodajna pogodba s toženo stranko. Ker slednja zaradi okoliščin na svoji strani (za zadnje tromesečje v letu 1987 ni imela poravnanih davkov iz svoje dejavnosti) ni mogla overiti svojih podpisov, je tožeča stranka da bi (zaradi hude inflacije) obvarovala vrednost kupnine, ki jo je pridobila s prodajo svojega stanovanja, dne 23.12.1987 kupila od R. B. za enako ceno za dobrih 13 m2 manjše stanovanje. Vrednost te razlike, preračunane na čas sojenja na prvi stopnji, naj bi predstavljala znesek škode, ki jo je tožeča stranka pretrpela zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožene stranke.

Presojo, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, je mogoče utemeljeno grajati na dveh ravneh. Po eni strani je ne glede na dejanske ugotovitve o tem, da je tožena stranka o predvideni finančni akciji tožeče stranke bila seznanjena, treba upoštevati, da je na razveljavitev kupoprodajne pogodbe tožeča stranka vendar pristala in to točno zaradi razlogov, ki so v listini z dne 14.12.1987 navedeni. Obe pogodbeni stranki očitno nista več našli podlage, ki bi eno ali drugo silile k zahtevku na izpolnitev pogodbe. Dejanske ugotovitve nakazujejo njuno oceno izostanka ekonomskega interesa za vztrajanje pri pogodbi: zaradi visoke inflacije bi namreč tudi tožena stranka mogla oceniti, da v juliju 1987 v domači valuti dogovorjena kupoprodajna cena v decembru 1987 ni več realna. Več kot očitno je, da je tudi tožeča stranka ocenila, da ji dinarska vrednost kupnine za stanovanje, ki ga je v juliju 1987 sama prodala, iz dneva v dan upada. To bi - ob upoštevanju nadaljnjih razlogov - moglo privesti do sklepanja, da sta pravdni stranki pogodbo sporazumno razdrli.

Opisana razlaga pa po drugi strani privede do bistva problema te pravde, ki je v odgovoru na vprašanje, ali je tožeča stranka zaradi razveze pogodbe oškodovana in za koliko (prvi odstavek 132. člena, 523. in 524. člen ZOR) in če je, ali je za škodo odgovorna tožena stranka. V tej smeri so upoštevne dejanske ugotovitve o tem, da je tožeča stranka kmalu po sklenitvi sporne kupoprodajne pogodbe izvedela za davčne težave tožene stranke in s tem za problem overitve njenih podpisov (celo sama se je trudila, da bi toženca pridobila potrdilo o plačanih davkih). Ker je notorno, da je istočasno močno padala vrednost domače valute, je problem izgube vrednosti gotovine v domači valuti, ki ga je hranila pri sebi (njena lastna izpoved) lahko zelo zgodaj zaznala. Če je v teh okoliščinah kupnino za O. prodano stanovanje zakonita zastopnica morda prejela v domači valuti in jo kljub inflaciji hranila doma, je ravnala najmanj negospodarno, saj je dnevno izgubljala na vrednosti. Njeni argumenti pa slonijo prav na tem: zaradi rasti cen stanovanj (inflacije) je v decembru 1987 za enak znesek v sili kupila za 13 m2 manjše stanovanje. Po ugotovitvi nižjih sodišč je namreč v vmesnem času glede na tečaj DEM domača valuta bila razvrednotena kar za 58%. Ob dejstvu, da je tožeča stranka neposredno po sklenitvi pogodbe z dne 28.7.1987 ugotovila, da bo (sicer zaradi okoliščin na strani tožene stranke) pri realizaciji kupnine imela težave, kaže, da ni storila ničesar, da bi vrednost kupnine za Ocepku prodano stanovanje zavarovala bodisi z bančno vezavo, bodisi na drug ustrezen način. O tem v dosedanjem postopku ni ustreznih dejanskih ugotovitev. Oškodovanec mora namreč tudi sam storiti, kar more, da bi škode ne bilo, ali da bi bila manjša. Nakazuje se možnost, da je škoda nastala (tudi) zaradi opustitev na strani tožeče stranke, ali da je zaradi teh opustitev mogla biti večja, kakor bi sicer bila. V tej smeri izpodbijana sodba materialnega prava ni prav uporabila, v posledici napačne pravne presoje pa je dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno. Že zato je bilo treba izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Problem obstoja škode (in njene višine) ter odgovornosti za njen nastanek pa se bo v ponovljenem sojenju pokazal tudi ob morebitnih drugačnih dejanskih ugotovitvah, ki pa se nakazujejo že ob dosedaj ugotovljenem dejanskem stanju. Do denarja za nakup B. stanovanja je tožeča stranka prišla z bančnim kreditom na podlagi prodaje deviz (ter predložene overjene kupoprodajne pogodbe). Banki je torej prodala devize. Doslej zakonita zastopnica ni bila vprašana, ali je te devize pridobila ob prodaji svojega stanovanja v juliju 1987, ali kako drugače. Če jih je pridobila od kupnine za svoje stanovanje, je zaradi porasta vrednosti tujih valut v kritičnem času za enako količino tuje valute (DEM?) dobila večjo količino tedanjih dinarjev. Tako se morda pokaže, da ima tožena stranka prav, ko vztrajno ponavlja, da sta "zneska iz oktobra 1987 in januarja 1988 nominalno sicer enaka, vendar zaradi inflacije vrednostno različna", pa bi pri tem tožeča stranka za pridobitev tega zneska v januarju 1988 potrošila ustrezno manjšo količino vrednosti (deviz), ki jih je pridobila s prodajo svojega stanovanja v juliju 1987. Revizijska teza o tem, da bi v tem slučaju tožeča stranka ne bila oškodovana, je zato tehtna in zahteva dopolnitev sojenja. Prepričljivost opisanih argumentov dobi dodatno težo ob že sprejeti dejanski ugotovitvi, da tožeča stranka v pogodbenem roku, če bi mogla pridobiti bančni kredit, zaradi svoje kreditne (ne)sposobnosti celotnega zneska kupnine niti ne bi mogla pridobiti.

V ponovljenem postopku bo torej potrebno ugotoviti, s kakšnimi denarnimi sredstvi je tožeča stranka razpolagala ob prejemu kupnine za O. prodano stanovanje in kaj je storila z denarjem, če je bil prejet v domači valuti, da bi kljub inflaciji (in ob poznavanju davčnih težav tožencev) ohranila njegovo vrednost. Če v tej smeri ni storila ničesar, istočasno pa je pristala na razveljavitev sporne kupoprodajne pogodbe, bo treba odgovoriti na vprašanje, ali ni morda sama zakrivila, da ji je nastala škoda, ko je kupovala drugo stanovanje. Če pa je že ves čas (ali od ustreznega obdobja dalje) razpolagala s tujo valuto, bo potrebno za sporno stanovanje dogovorjeno in za B. stanovanje plačano kupnino vrednostno - ob preračunu na časovno ustrezen tečaj DEM - primerjati. Morda se bo izkazalo, da v tem slučaju škode ni. Nakazana pravna presoja je v obeh primerih dovolj jasna, da ne terja bolj podrobnih napotkov za vnovično sojenje.

Glede penalov, ki jih je zakonita zastopnica mladoletne tožnice morala plačati za to, ker kupcu svojega stanovanja (domnevno zaradi zakrivljene neizpolnitve obveznosti tožencev) ni mogla izročiti v predvidenem roku, se izpodbijana sodba ukvarja predvsem z njihovo višino. Pri tem pa razlogi sodbe izrecno kot plačnico penalov citirajo zakonito zastopnico samo. Že iz teh (dejanskih) ugotovitev je razvidno, da mladoletna tožnica ni plačala penalov, saj je z O. sklepala pogodbo njena mati. Tako ima revizija prav, da bi le slednja bila legitimirana za zahtevek na povrnitev škode v obliki izplačanih penalov. Taka pravna presoja pa vključuje dopolnitev dokazovanja zaradi ugotovitve, ali ni morda zakonita zastopnica, ki je mladoletni tožnici podarila kupnino, tej odstopila tudi terjatev iz naslova plačanih penalov. Vendar pa bi tudi v tem slučaju usoda tega zahtevka bila nujno vezana na opisano presojo o siceršnji škodi in odgovornosti zanjo - in to ob dodatni pojasnitvi, ali je stanovanje O. res bilo po poteku pogodbenega roka predano v posledici okoliščin ob nakupu stanovanja tožencev. Razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje zato tudi glede zneska 210,00 SIT s pripadki temelji na določbi drugega odstavka 395. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.