Jedro

Ker je bil tožnik le pasivno prisoten poleg svojih prijateljev pred vrati stanovanja K. R., s katerim se je pogovarjal P. J., in brez razloga prejel najprej udarec v obraz ter potem še poškodbo v predelu ledvice, ni podana izključitev obveznosti zavarovalnice iz nezgodnega zavarovanja. Če bi splošni pogoji izključevali zavarovalničine obveznosti tudi za take primere, bi moralo biti to izrecno navedeno (7. točka prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev pa določa le, da so izključene zavarovalničine obveznosti za nezgode, ki nastanejo pri pretepu ali fizičnem obračunavanju, razen v primeru dokazane samoobrambe).

Izrek

Revizija se v delu, s katerim izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko (oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožena stranka) zavezalo, da mora tožniku (oziroma tožencu po nasprotni tožbi - v nadaljevanju tožnik) plačati 1.176.156 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1997 ter mu povrniti 343.015 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2001 dalje. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katero je tožena stranka zahtevala, da ji tožnik plača 151.329 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.1997 dalje, pa je zavrnilo. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je podana izključitev obveznosti zavarovalnice po 7. točki prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Sodišči prve in druge stopnje sta premalo upoštevali dejstvo, da je tožnik s svojimi prijatelji prišel v G. k R. K. Tožnikova skupina se je zbrala z namenom, da najdejo R. K. in da z njim obračunajo. Tožnik se zato na kraju nezgode ni znašel naključno, ampak je prišel tja s prijatelji, da bi izzivali R. K. Pri tem je prišlo do pretepa med R. K. in članom tožnikove skupine J. P., zaradi česar je R. K. tožnika poškodoval. Splošni pogoji pa izključujejo obveznosti zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo pri pretepu ali fizičnem obračunavanju, razen v primeru dokazane samoobrambe.

Zavarovalničina obveznost je torej izključena ne le, če se zavarovanec sam pretepa, ampak tudi, če je udeležen v pretepu koga drugega ali v skupini, kot je bilo to v konkretnem primeru. Ni torej nujno, da je zavarovanec sam neposredno udeležen v pretepu.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi zmotno uporabili tabelo invalidnosti, ki je sestavni del Splošnih pogojev in vsake posamezne pogodbe o nezgodnem zavarovanju. Višina oziroma odstotek invalidnosti, ki jo ugotovi izvedenec medicinske stroke, zato ne more predstavljati nekaj dokončnega, saj je sodišče tisto, ki mora strokovne ugotovitve izvedenca umestiti v tabelo invalidnosti.

Sodišči bi morali biti zato bolj kritični pri oceni izvedenskega mnenja, saj je tožena stranka opozarjala, da je ocena izvedenca pod točko 58 a in 62 zgrešena in v nasprotju z besedilom, ki je sestavni del teh točk (gre za globlje brazgotine po telesu po opeklinah ali poškodbah brez motilitetnih motenj, ki zajemajo do deset procentov telesne površine in za postoperativno hernijo po laparatomiji).

Nikjer v kirurških izvidih ni zaslediti globljih brazgotin, ampak je brazgotine prvi odkril šele izvedenec v tej pravdni zadevi in to po sedmih letih od nezgode. Zgrešena je tudi invalidska ocena postoperativne hernije po laparatomiji, saj je celo izvedenec ugotovil, da je v kirurškem izvidu z dne 16.10.1995 specialist splošne kirurgije našel le za pest veliko oteklino oziroma zadebelitev, ki po pravilih medicinske stroke ne predstavlja ventralne kile (hernije). Kirurg ni našel trebušne niti kile pri pregledu dne 14.10.1999. To pomeni, da je bil izvedenec tisti, ki je po sedmih letih prvi našel kilo. To pa je nesprejemljivo, zlasti glede na določbo drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, po kateri se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo. Če to stanje ne nastopi niti po treh letih od nezgode, se kot končno vzame stanje po poteku tega roka in po njem določi stopnja invalidnosti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku. Državno tožilstvo se o njej ni izjavilo, tožnik pa nanjo ni odgovoril. Zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločbo o zahtevku iz nasprotne tožbe, revizija ni dovoljena, zoper odločbo o tožnikovem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

I.

Vrednost spornega predmeta iz nasprotne tožbe ne presega 1.000.000 SIT. Revizija zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožnik toženi stranki plačati 151.329 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.1997 je torej nedovoljena (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS. št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

II.

Določba tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pomeni dvoje:

1. da so revizijske navedbe, s katerimi revident izpodbija dejansko stanje, ali zatrjuje, da je nepopolno ugotovljeno (vendar ne zaradi zmotne pravne presoje spornega materialnopravnega razmerja), neupoštevne in

2. da je (zato) revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Glede same podlage tožbenega zahtevka sta ti sodišči ugotovili, da je bil tožnik "le pasivno prisoten poleg svojih prijateljev pred vrati stanovanja K. R., s katerim se je pogovarjal P. J., in brez razloga prejel najprej udarec v obraz ter nadalje poškodbo v predelu ledvice" (gl. 5. str. sodbe sodišča prve stopnje), da je bila tako njegova "krivda" le v tem, da je bil v nepravem času na nepravem kraju ter v nepravi družbi. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa sta sodišči tudi pravilno odrekli uporabo 7. točke prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev, ki izključuje vse obveznosti zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo pri pretepu ali fizičnem obračunavanju, razen v primeru dokazane samoobrambe.

Revidentka sicer meni, da je treba omenjen izključitveni razlog uporabiti tudi v primerih (kakršen je bil konkreten), ko se zavarovanec sam ne pretepa, je pa "udeležen v pretepu oziroma fizičnem obračunavanju koga drugega ali v skupini", ter da "ni nujno, da je zavarovanec sam neposredno udeležen v pretepu" (2. str. revizije). Tako njeno naziranje po mnenju revizijskega sodišča ni utemeljeno.

Če bi Splošni pogoji izključevali zavarovalničine obveznosti tudi za take primere, bi bilo to izrecno navedeno (oziroma bi vsaj moralo biti). Stališče tožene stranke o izključitvi njene obveznosti že, če je bil zavarovanec pasivno navzoč pri pretepu, pa bi bilo ob tem, da v primeru dokazane samoobrambe izključitev ni podana, tudi nelogično. Pomenilo bi namreč večjo zaščito tistega, ki se je odločil za samoobrambo (torej za ofenziven in zato s stališča nevarnosti poškodb nevarnejši pristop), od onega, ki se je odločil za umik (torej za defenziven, s stališča nevarnosti poškodb manj tvegan pristop).

Stališče revidentke bi bilo končno zgrešeno tudi, če bi menili, da je omenjena določba Splošnih pogojev nejasna. V tem primeru bi namreč riziko te nejasnosti nosila ona (ki bi tedaj to nejasnost tudi povzročila - prim. 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč zavezujejo revizijsko sodišče tudi glede vrste in opisa trajnih posledic poškodb oziroma invalidnosti. Z revizijskimi trditvami, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovitve o brazgotinah in o trebušni kili, se zato revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati. Pač pa zaradi jasnosti ponavlja s stališča materialnega pogodbenega prava (ki ga tu predstavljajo v tabeli invalidnosti določeni standardi poškodb) pomembne dejanske ugotovitve: Poleg ostalih (pravno in dejansko nespornih) trajnih posledic poškodb ima tožnik:

1. mišično popoškodbeno pooperativno kilo v desnem ledvenem predelu, ki se nahaja v predelu kanala pooperativnega drena.

2. na trebuhu levo ob popku potekajočo zgornjo in srednjo laparatomijsko brazgotino dolžine 23 cm, širine največ do 2 cm s prečnimi sledovi šivov.

3. v predelu rektusa desno v srednjem in spodnjem delu trebuha bočenje mehkega tkiva na površini moške dlani za 1 cm močneje kot levo.

4. desno nad sprednjim delom ilikalne kriste proti trebuhu dve brazgotini, pri čemer je sprednja ugreznjena za 1 cm prečno in dolga 3 cm ter široka do 1 cm, druga pa je bolj zadaj, odmaknjena in nežnejša ter dolga 4 cm, s prečnimi sledovi šivov.

5. desno ledveno zadaj brazgotino dolgo 11,5 cm, ki je nekoliko ploščata in široka 0,5 cm s posameznimi sledovi šivov ter

6. dve brazgotini v predelu pod ključnico, dolgi 2 cm.

Posledica pod 1. ustreza postoperativni herniji po laparatomiji (torej 62. točki tabele invalidnosti), ostale posledice (od 2. do 6.) pa globljim brazgotinam po telesu, ki zajemajo do 10% telesne površine (58. točka a) tabele invalidnosti).

Končno je brez pomena tudi revizijsko sklicevanje na drugi odstavek 14. člena Splošnih pogojev. Po tej določbi naj bi se stopnja invalidnosti določila po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo, če pa to stanje ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, se kot končno vzame stanje po poteku tega roka in po njem določi stopnja invalidnosti. Na to določbo Splošnih pogojev se namreč tožena stranka do sedaj ne le ni sklicevala, marveč (tudi, če bi se) sodiščema prve in druge stopnje niti ne očita, da kot končnega stanja invalidnosti ne bi vzeli stanja po poteku treh let od nezgode, oziroma da je bilo tožnikovo stanje takrat, ko ga je pregledal izvedenec, glede kile in brazgotin slabše od stanja ob poteku treh let od nezgode.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo v delu, s katerim izpodbija odločbo o tožnikovem zahtevku, zavrnilo.