Jedro

Pogoji za pridobitev republiške priznavalnine se razlikujejo od pogojev za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture. Tega, da je toženka v postopku odločanja o vpisu tožnika v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture tožnikovo delo opredelila kot "pomemben prispevek k slovenski kulturi", torej v postopku dodeljevanja republiške priznavalnine ni mogoče upoštevati; v postopku dodeljevanja republiške priznavalnine je toženka morala upoštevati pogoje za pridobitev priznavalnine, določene v zdaj (v času odločanja) veljavnih predpisih, ki to področje urejajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se tožniku ne dodeli republiške priznavalnine.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik na podlagi 4. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju tudi Uredba) predlagal, da se mu za prispevek k slovenski kulturi dodeli republiška priznavalnina. Pri toženki je bila v skladu z 20. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) za pomoč pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 2. člena Uredbe ustanovljena strokovna komisija za področje vizualnih umetnosti (v nadaljevanju strokovna komisija). Ta je na podlagi s strani tožnika predložene dokumentacije presojala pomen tožnikovega prispevka k slovenski kulturi in ugotovila, da je tožnik s svojim minulim delom na področju slikarstva izkazal avtorski prispevek in kvaliteto delovanja ter prispevek k slovenski kulturi, vendar ne dosega kriterijev za dodelitev republiške priznavalnine. Tožnik namreč ni prejel pomembnih domačih ali tujih priznanj oziroma nagrad, nima obsežnejših strokovnih odzivov v strokovni periodiki na svoje delo, niti enciklopedičnih zapisov, z ničemer ne dokazuje, da je bilo njegovo delo uvrščeno v pomembnejše nacionalne zbirke ali v pomembnejše nacionalne ali mednarodne preglede slovenske umetnosti, na podlagi katerih bi strokovna komisija lahko potrdila posebej pomemben prispevek k slovenski kulturi v skladu s pogoji, določenimi s 3. členom Uredbe. Na podlagi negativnega mnenja strokovne komisije je toženka na podlagi 90. člena ZUJIK in 6. člena Uredbe odločila, da se tožniku republiške priznavalnine ne dodeli.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da ga je toženka preko svoje pristojne komisije z odločbo, št. 619-709/00 bj/sp z dne 19. 6. 2001, vpisala v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in pri tem v obrazložitvi njegovo delo "glede na izvirnost, kreativen pristop, duhovno dognanost in strokovno neoporečnost" opredelila kot "pomemben prispevek k slovenski kulturi", česar izpodbijana odločba ne upošteva. Nadalje navaja, da so A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. najpomembnejši likovni kritiki, ki so ovrednotili njegovo delo, njihovi zapisi pa predstavljajo pomemben prispevek v strokovni literaturi, kar strokovna komisija zanika. Prav tako strokovna komisija ni priznala priporočila Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (v nadaljevanju ZDSLU) z dne 21. 12. 2020, ki opozarja na tožnikov umetnosti prispevek kot slovenski odvod abstraktnega ekspresionizma in na mesto, ki ga njegovo slikarstvo na tem področju zaseda. Tožnik opozarja še, da strokovna komisija ni ovrednotila njegovega sodelovanja na 5. mednarodnem bienalu akta v Budvi (Črna gora), na 10. mednarodnem trienalu grafike v Bitoli (Severna Makedonija) in na 4. mednarodnem trienalu grafike v Beogradu (Srbija) v letih 2020 in 2021. Gre za pomembne skupinske razstave selektivnega značaja, na katerih se udeležba posameznega umetnika sprejme le, če so njegova dela dobila potrditev posebne mednarodne komisije. Nadalje tožnik izpostavlja, da je tudi njegovo sodelovanje s svetovno znano umetniško skupino Laibach strokovna komisija omenila zgolj mimogrede, medtem ko je iz priporočila F. F., zakonitega predstavnika skupine Laibach, jasno razvidna tožnikova udeležba na predstavitvah v pomembnih domačih in tujih institucijah, kot so muzeji v Eindhovnu, Moskvi in Madridu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene. Navaja, da tožnik zmotno predpostavlja, da bi mu morala zaradi njegovega vpisa v razvid samozaposlenih v kulturi priznati tudi pravico do republiške priznavalnine. Nadalje toženka navaja, da je v skladu z zakonom vlogo obravnavala strokovna komisija, ki je podala negativno mnenje in ga natančno obrazložila. Po njenem je zmotno mnenje tožnika, da strokovna komisija ni pregledala vloge, ni upoštevala vseh napisanih mnenj likovnih kritikov in ni ovrednotila njegovega dela v letu 2020 in 2021. Poudarja, da je tožnik mnenje F. F. posredoval šele s tožbo na Upravno sodišče in ne toženki, zaradi česar ga niso mogli upoštevati, nikakor pa to gradivo ne vpliva ne na mnenje strokovne komisije, ne na odločitev toženke. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

**Dokazni postopek**

6. Sodišče je 15. 2. 2024 opravilo javno glavno obravnavo. Na njej je vpogledalo v naslednje listine: izpodbijano odločbo Ministrstva za kulturo, št. 1030-30/2020/7 z dne 3. 6. 2021 (A1); odločbo Ministrstva za kulturo, št. 619-709/00 bj/sp z dne 19. 6. 2001 (A2); vlogo za dodelitev republiške priznavalnine na področju kulture (A3); priporočilo ZDSLU z dne 21. 12. 2020 (A4) ter priporočilo A. A. z dne 2. 12. 2020 (A6) in v ostale listine upravnega spisa.

7. Sodišče je zavrnilo vpogled v naslednji listini: priporočilo F. F. z dne 20. 6. 2021 (A5) in nagrada Bitola 2021 z dne 20. 8. 2021 (A7). Gre namreč za pravno nerelevantna dokaza, saj v času izdaje izpodbijane odločbe še nista obstajala (52. člen ZUS-1).

**K izreku**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba toženke, s katero je ta odločila, da se tožniku ne dodeli republiške priznavalnine.

10. Tožnik ugovarja: - da toženka ni upoštevala ugotovitev odločbe z dne 19. 6. 2001, na podlagi katere je bil vpisan v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture, - da so najpomembnejši slovenski kritiki pozitivno ovrednotili njegovo delo, - da pristojna komisija pri toženki ni priznala priporočila ZDSLU z dne 21. 12. 2020, - da komisija ni upoštevala tožnikovega sodelovanja v letih 2020 in 2021 na 5. mednarodnem bienalu v Bitoli in 4. mednarodnem trienalu grafike v Beogradu ter - se sklicuje še na priporočilo F. F. 11. Kot v odgovoru na tožbo pravilno opozarja toženka, je tožnik v zmoti, da bi mu morali zaradi njegovega vpisa v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture priznati tudi pravico do republiške priznavalnine.

12. Pogoji za pridobitev republiške priznavalnine se razlikujejo od pogojev za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture, kot bo predstavljeno v nadaljevanju. Tega, da je toženka v postopku odločanja o vpisu tožnika v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture tožnikovo delo opredelila kot "pomemben prispevek k slovenski kulturi", torej v postopku dodeljevanja republiške priznavalnine ni mogoče upoštevati; v postopku dodeljevanja republiške priznavalnine je toženka morala upoštevati pogoje za pridobitev priznavalnine, določene v zdaj (v času odločanja) veljavnih predpisih, ki to področje urejajo.

13. O vpisu tožnika v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture je bilo, kot je razvidno iz odločbe z dne 19. 6. 2001, odločeno na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (v nadaljevanju ZUJIPK). Ta v 49. členu določa, da lahko posameznik samostojno kot poklic opravlja kulturno dejavnost kot samostojni ustvarjalec na področju kulture, če je vpisan v razvid samostojnih ustvarjalcev pri ministrstvu. V ta razvid se lahko vpiše, kdor: opravlja dejavnost ustvarjanja kulturnih vrednot iz 5. člena tega zakona kot edini ali glavni poklic in ni uživalec pokojnine, ima ustrezno strokovno izobrazbo oziroma usposobljenost za opravljanje te dejavnosti, pomeni njegovo delo pomemben prispevek k slovenski kulturi, ima licenco za opravljanje dejavnosti, kadar je predpisana, mu ni s pravnomočno sodno odločbo prepovedano opravljanje te dejavnosti in ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji. Uredba o pogojih za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in o vodenju tega razvida (pa) v 4. členu dodatno določa, da se izpolnjevanje pogoja, ali pomeni predlagateljevo delo pomemben prispevek k slovenski kulturi, ugotavlja glede na njegovo izvirnost, kreativen pristop, duhovno dognanost in strokovno neoporečnost, pri čemer mora biti za slikarja praviloma izpolnjen tudi naslednji pogoj: ena samostojna in ena selekcionirana razstava s strokovno predstavitvijo predlagateljevih del ali dve selekcionirani razstavi s strokovno predstavitvijo predlagateljevih del ali dve vizualni kreaciji lutkovnih predstav ali likovna oprema treh večjih scenskih ali televizijskih projektov.

14. Dodeljevanje republiške priznavalnine (pa) urejata ZUJIK in Uredba o republiških priznavalninah na področju kulture. ZUJIK v prvem odstavku 90. člena določa, da lahko minister, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona, ki med drugim odloča o razdeljevanju javnih sredstev in priznavanju pravic iz tega zakona, upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino.

15. Uredba (pa) v 2. členu določa, da minister dodeli republiško priznavalnino upokojeni osebi na področju kulture, ki je posebej pomembno prispevala k slovenski kulturi, njena pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku predlagatelja. Po 3. členu Uredbe velja pravna domneva, da je s svojim minulim delom posebno pomembno prispeval k slovenski kulturi tisti predlagatelj, katerega ustvarjalno oziroma strokovno delo je prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev. Za dokazovanje domnevnega zaključka mora predlagatelj predložiti: - dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju (prva alineja 3. člena Uredbe), in - dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi (druga alineja 3. člena Uredbe). Navedena dokazila so torej tista, na podlagi katerih strokovna komisija presoja (pomemben) prispevek predlagatelja k slovenski kulturi.

16. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je strokovna komisija za področje vizualnih umetnosti pregledala in upoštevala celotno dokumentacijo, ki jo je z vlogo za priznavalnino predložil tožnik. Pri presoji dokazil iz okvira prve alineje 3. člena Uredbe je komisija upoštevala, da je tožnik prejel nekaj nagrad lokalnega in stanovskega značaja ter zaključila, da ni prejel nobene pomembnih domačih ali tujih priznanj oziroma nagrad. Sodišče ugotavlja, da je iz tožnikove vloge razvidno, da je navedel, da je prejel tri stanovske nagrade (v letih 1979, 1991 in 2008) ter eno mednarodno stanovsko nagrado (leta 1993). Za nobeno od teh nagrad tožnik v tožbi ne navaja, da gre za pomembno domačo ali tujo nagrado, in zakaj bi jo glede na vsebino tožnikove vloge bilo treba tako vrednotiti. Glede na to sodišče nima podlage za presojo, da ne gre za razumno obrazloženo oceno strokovne komisije, povzeto v izpodbijano odločbo. Tožnik je tožbi sicer priložil dokazilo o prejemu še nagrade na mednarodnem trienalu grafike Bitola 2021 (20. avgust 2021), vendar te nagrade sodišče ne more upoštevati. Tožnik jo je namreč prejel šele po izdaji izpodbijane odločbe. Po 52. členu ZUS-1 pa se nova dejstva, ki jih tožnik (prvič) navaja v tožbi, in novi dokazi, ki jih predloži šele s tožbo, lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta /in če jih stranka ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta/.

17. Pri presoji dokazil iz okvira druge alineje 3. člena Uredbe pa je komisija zaključila, da tožnik nima obsežnejših strokovnih odzivov v strokovni periodiki, niti enciklopedičnih zapisov in tudi ne dokazuje, da bi bilo njegovo delo uvrščeno v pomembnejše nacionalne zbirke ali v pomembnejše nacionalne ali mednarodne preglede slovenske umetnosti. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je komisija pri oceni upoštevala vlogi priložene strokovne ocene tožnikovega dela, za katere pa je navedla, da ne predstavljajo kritiških zapisov, ampak kratka besedila iz katalogov tožnikovih razstav, in dve priloženi priporočili. Po tožnikovi biografiji je povzela periodične strokovne odzive, med katerimi je izpostavila kot upoštevne zgolj zapise A. A., B. B. in C. C., medtem ko je za ostale strokovne odzive navedla, da se večinoma nanašajo na skupinske razstave. Tožnik presoji oporeka ob sklicevanju na to, da komisija med drugim ni upoštevala ocen nekaterih najpomembnejših likovnih kritikov. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da komisija izmed likovnih kritikov, na katere se sklicuje tožnik, ni omenila dveh, in sicer D. D. in E. E. Za kakšne zapise je pri navedenih likovnih kritikih šlo, da bi po tožnikovem mnenju morali biti posebej ovrednoteni, tožnik ne navede, in tudi ne argumentira, zakaj bi zgolj nekaj navedenih pozitivnih strokovnih odzivov zadostovalo za izkaz, da je njegovo strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku. Ob navedenem tako sodišče ne najde podlage za presojo, da strokovna komisija ni z razumnimi razlogi obrazložila svoje ocene o vrednotenju dela tožnika v strokovni literaturi, kritiških zapisih in enciklopedičnih zapisih.

18. Sodišče v zvezi negativnim mnenjem strokovne komisije, na katerem temelji izpodbijana odločba, dodaja, da gre za strokovno oceno o posebnem prispevku k slovenski kulturi na podlagi strokovne presoje izpolnjevanja predpisanih kriterijev. Taka presoja po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Zato sodišče v skladu z uveljavljeno sodno prakso pušča odločevalcu določeno polje proste presoje. Sodna presoja ocene o izpolnjevanju vsebinskih (strokovnih) kriterijev zato ni stroga, ampak je zadržana.

19. Tudi nadaljnjim tožnikovim ugovorom sodišče ne pritrjuje. Tožnik tako očita, da komisija ni ovrednotila priporočila ZDSLU, ki opozori na tožnikov umetnostni prispevek. Sodišče odgovarja, da Uredba v 3. členu med dokazili, s katerimi predlagatelj izkaže pomemben prispevek k slovenski kulturi, ne predvideva izkazovanja prispevka s priporočili. Tožnik očita tudi, da ni ovrednoteno njegovo sodelovanje s skupino Laibach. Vendar tudi za ta primer velja, da takega izkazovanja kriterijev za republiško priznavalnino Uredba ne predvideva. Pri čemer sodišče dodaja, da priporočila F. F., predstavnika skupine Laibach, ne more upoštevati tudi zato, ker je bilo napisano šele po izdaji izpodbijane odločbe in predloženo šele sodišču, iz razloga nedopustnega novega dokaza (52. člen ZUS-1).

20. Kolikor tožnik ugovarja tudi, da ni bilo ovrednoteno in upoštevano njegovo sodelovanje na nekaterih mednarodnih razstavah, ki jih navede, sodišče odgovarja, da omenjena vrsta kulturnega delovanja sama po sebi v 3. členu Uredbe ni posebej izpostavljena v smislu strokovnega kriterija za izkazovanje posebno pomembnega prispevka k slovenski kulturi.

21. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni razlogov, zaradi katerih bi izpodbijano odločbo izreklo za nično, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.