Jedro

Ugovor zastaranja terjatve lahko dolžnik uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi . Dolžnika nosita sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov kot neutemeljenega in odločilo, da ostane sklep o izvršbi z dne 7.12.1999, opr.št. In 99/00153, v celoti v veljavi. Odločilo je še, da se predlogu za odlog izvršbe ne ugodi. Dolžnika sta zoper sklep o zavrnitvi ugovora vložila pritožbo, ter predlagala razveljavitev sklepa in ustavitev izvršbe. Navajala sta, da se upnik sklicuje na določilo člena 251c Zakona o izvršilnem postopku, ZIP, ki pa določa, da sodišče na podlagi notarskega zapisa dovoli vknjižbo zastavne pravice na nepremienini s sklepom. Notarskega zapisa pa nikoli ni bilo, sodišče tudi ni izdalo takšnega sklepa, zapisnik z dne 18.10.1993, sestavljen na sodišču, ni izvršilni naslov, zato sodišče ne bi smelo voditi izvršbe na podlagi listine, ki ni izvršilni naslov niti verodostojna listina. Terjatev upnika ni bila vpisana v zemljiško knjigo, kar dolžnika dokazujeta z zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 19.8.2002. Dolžnika nista solidarna zavezanca za plačilo terjatev, ker se nista zavezala kot poroka in plaenika, temveč sta subsidiarna zavezanca, glavni dolžnik pa je družba T.-a. d. d.o.o. P., katere direktor je umrl in sedaj za obveznosti odgovarja njegov dedič. Upnikova terjatev je tudi zastarala. Pritožba ni utemeljena. Upnik je predlagal izvršbo zoper dolžnika na podlagi dveh sporazumov o zastavni pravici na nepremičnini vl.št. ... k.o.P., last dolžnikov vsakega do polovice. Prvi sporazum je bil sklenjen dne 18.10.1993 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu zaradi zavarovanja terjatve upnika do glavnega dolžnika družbe T.- A. - D. d.o.o., P., med upnikom in obema dolžnikoma kot zastavnima dolžnikoma, z opr.št. I 1507/93. Drugi sporazum je bil sklenjen dne 1.12.1995 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu zaradi zavarovanja terjatve upnika do glavnega dolžnika družbe P. d.o.o., P., med upnikom in obema dolžnikoma kot zastavnima dolžnikoma, z opr.št. R 322/95. Na podlagi obeh sporazumov je bila v zemljiško knjigo pri nepremičnini vl.št. ... k.o.P. vknjižena zastavna pravica v korist upnika. V to se je sodišče prve stopnje prepriealo z vpogledom v zemljiškoknjižni izpisek za to nepremičnino. Nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene, ker se dolžnika sklicujeta na zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino vl.št.... k.o.P., ki pa ni predmet te izvršbe. Oba sporazuma sta bila sklenjena na podlagi določbe 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku, ZIP, ki je določal, da na predlog strank določi sodišče narok, na katerem v zapisnik ugotovi sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremienini dolžniki zavaruje denarna terjatev (I.odstavek). Podpisani zapisnik o sporazumu strank ima moč sodne poravnave (II.odstavek). Izvršljiva sodna poravnava pa je na podlagi določbe II.odstavka 16.člena ZIP predstavljala izvršilni naslov. Zato je pritožbena trditev, da za izvršbo ne obstaja izvršilni naslov, neutemeljena. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da za obstoj izvršilnega naslova niso bili izpolnjeni pogoji po določbi 251.c elena Zakon o izvršbi in zavarovanju, ZIZ, ki ureja zastavno pravico na podlagi notarskega zapisa, ker zgoraj navedena izvršilna naslova temeljita na določbi 251.c člena ZIP in ne 251.c člena ZIZ, ki v času sklepanja omenjenih sporazumov še ni bil sprejet. Pritožbena trditev, da dolžnika nista solidarna dolžnika v obligacijskopravnem razmerju poleg glavnega dolžnika, je sicer točna, vendar ne preprečuje predlagane izvršbe zaradi narave zastavne pravice kot stvarne pravice. Kot vsak zastavni upnik ima hipotekarni upnik dve pravici: pravico terjatve in zastavno pravico. Z glavnim dolžnikom se nahaja v obligacijskem razmerju. Iz premoženja glavnega dolžnika se lahko poplača kot vsi drugi upniki in ni obvezno, da ravno iz zastavljene stvari. Slednje je njegova pravica in ne dolžnost. Upnik ima pravico izbire. Glavni dolžnik pa odgovarja za obveznost z vsem svojim premoženjem. Dolžnik je lahko hkrati tudi zastavni dolžnik, a to ni nujno. Nekdo lahko zastavi stvar za tuj dolg, tako kot sta to storila pritožnika. Takšen zastavni dolžnik ni dolžan izpolniti terjatve glavnega dolžnika, ker je to tuj dolg, dolžan pa je dopustiti, da se upnik poplača iz njegove stvari, če glavni dolžnik ne izpolni. Ugovor zastaranja terjatve je ugovorni razlog po 11.točki I.odstavka 55.člena ZIZ, ki ga lahko dolžnik uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Vendar dolžnika tega ugovornega razloga v ugovoru, ki sta ga dne 14.12.1999 vložila zoper sklep o izvršbi, nista uveljavljala. Razloga za ugovor, ki ga dolžnik ni uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne more uspešno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o ugovoru. Meritorno odločanje o takšni pritožbeni trditvi bi pomenilo nedopustno podaljšanje prekluzivnega ugovornega roka dolžniku. Ker je v času vložitve izvršilnega predloga Zakon o obligacijskih razmerjih, ZOR, v 388.členu določal, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, zastaranje pa nato začne teči šele po koncu takšnega postopka (3.odstavek 392.člena ZOR), tudi ne gre za ugovor, ki ga dolžnik brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati že v ugovoru, in torej ne gre za po določbi 56.člena ZIZ dovoljeni ugovor po izteku roka. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2.točka 365.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zv. s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Zaradi neuspeha s pritožbo upnik ni upravičen do povrnitve stroškov za pritožbo (154. in 165.elen ZPP).