Jedro

Med politične razloge za prizadejano nasilje po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti odločitev v zvezi z vodenjem države, kamor sodi tudi uvedba delovne obveznosti v času vojne (t.im. Pflichtjahr).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.2002, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 10.10.2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca za čas od 23.3.1943 do 30.6.1944. Tožena stranka je še odločila, da se tožnici ne prizna status žrtve vojnega nasilja, saj iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da tožnica na enoletno obvezno delo (Pflichtjahr) v Avstrijo ni bila poslana iz nacionalnih, rasnih, verskih ali političnih razlogov, zaradi katerih bi ji bilo mogoče priznati uveljavljani status.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema določbo 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00 in 1/01, dalje ZZVN), po kateri so žrtve vojnega nasilja osebe, nad katerimi so okupacijske sile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, verskih, rasnih ali nacionalnih razlogov izvajale nasilna dejanja ali prisilne ukrepe. Nadalje ugotavlja, da je bila tožnica poslana na delo po uveljavitvi predpisov o prisilnem delu, ki so se izvajali tudi na zasedenih območjih. Takšen predpis je bila tudi odredba o večjem nastopu ženskih delovnih moči v kmetijstvu in gospodinjstvu, ki pa ni veljala zgolj za Slovenke, temveč za vse samske ženske pod 25. letom starosti, ki do 1.3.1942 še niso bile zaposlene kot delavke ali nameščenke in so se želele zaposliti v zasebnih obratih. Zato tožnice ni mogoče šteti za delovno deportiranko, saj je šlo v teh primerih za ukrep ekonomske narave, ne pa za politične, verske, nacionalne ali rasne razloge.

Tožnica v pritožbi uveljavlja razlog napačne uporabe materialnega prava. Meni, da že sam naziv uredbe iz leta 1942 kaže na to, da je šlo za prisilno delo, torej za prisilen ukrep, ki je neodvisen od volje posameznika in ki je bil tudi izvršen v zakonsko relevantnem obdobju. Prav tako pa je bil po mnenju tožnice ukrep izvršen najmanj iz političnih razlogov. To dokazuje že dejstvo, da se je uredba izvajala na zasedenih območjih in sam način izvajanja uredbe. Pa tudi dejstvo, da je bila poslana na prisilno delo v Avstrijo, kaže na politično in ne ekonomsko ozadje izvedenega ukrepa. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in smiselno predlaga sodišču, da pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN. Iz upravnih spisov je razvidno, in to med strankama ni sporno, da je bila tožnica napotena na obvezno enoletno delo k družini Z. v F. v Avstrijo na podlagi Uredbe vodje civilne uprave na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske z dne 20.7.1942. S to uredbo so pričeli veljati na zasedenih ozemljih vsi predpisi o delovni obveznosti, v katerih je bilo med drugim predpisano tudi obvezno enoletno neplačano delo za vsa samska dekleta do 25. leta starosti (t.i. Pflichtjahr). Te osebe so na delo pošiljale civilne oblasti, šlo pa je za služenje pri veččlanskih družinah z vsemi značilnostmi zaposlitve. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče šteti, da je bila tožnica poslana na prisilno delo v smislu določb ZZVN. Za pridobitev statusa in pravic žrtve vojnega nasilja-delovnega deportiranca je po 2. členu ZZVN namreč relevantna okoliščina, da je bila oseba na delo poslana proti svoji volji zaradi političnih, rasnih, nacionalnih ali verskih razlogov, česar pa v obravnavani zadevi ni mogoče trditi, saj je omenjeni ukrep veljal za vse prebivalce zasedenih območij, uveden pa je bil, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi ekonomskih razlogov-zmanjšanja primanjkljaja delovnih moči v kmetijstvu in gospodinjstvu. Sodišče zato ni moglo slediti pritožbenim ugovorom, da so bili razlogi, iz katerih je bila tožnica poslana na delo, najmanj politični. Politični razlogi so v smislu določb ZZVN podani v primeru, ko je bilo nad osebo izvršeno nasilje zaradi njenega nasprotovanja nacističnemu oziroma fašističnemu režimu, česar tožnica ni nikoli zatrjevala. Med politične razloge za prizadejano nasilje pa ni mogoče šteti odločitev v zvezi z vodenjem države, kamor sodi tudi uvedba delovne obveznosti v času vojne.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.