Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da se po tarifni št. 39 OT posvet in konferenca s stranko ter obvestilo stranki obračunava le, če ta storitev ni zajeta v drugi tarifni številki in gre torej za samostojno storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.535,39 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da izpodbija sklep v zavrnilnem delu, torej v točki I. izreka, in sicer v delu, v katerem je sodišče zavrnilo višji zahtevek glede plačila nadaljnjih stroškov postopka (nad zneskom 1.535,39 EUR) in glede teka zamudnih obresti. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica bila izpostavljena mobingu na delovnem mestu in da je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Sodišče je tožnici priznalo 4.866,58 EUR pravdnih stroškov. V stroške so vključeni stroški pričnin in izvedencev, ki jih je tožnica sama plačala, od teh stroškov pa ji je priznalo le 60 % stroškov. Po pobotanju stroškov pravdnih strank je sodišče odločilo, da je tožnici toženec dolžan plačati le 1.535,39 EUR in bo tožnica 90 % odškodnine posledično morala porabiti za plačilo stroškov, kar pa ni namen odškodnine. Sodišče tožnici neutemeljeno ni priznalo prvega in drugega izvensodnega zahtevka (po 300 točk), poravnalnega predloga tožencu po 300 točk (3 poravnalni predlogi), tožnica je vložila 11 pripravljalnih vlog, ki so bile vse argumentirane, daljše od treh strani in prav tako je predlagala nove dokaze ter s pripravljalnimi vlogami je morala odgovarjati na navedbe toženca, tako da so bile vse vloge potrebne. Sodišče bi moralo priznati vseh 11 pripravljalnih vlog (skupaj torej 1825 točk, ne pa manj). Prva pripravljalna vloga je tarifirana s 300 točkami in ne 225 točkami, kot jih navaja sodišče, druga pripravljalna vloga je tarifirana z 225 točkami in vse nadaljnje s 150 točkami. Sodišče bi moralo drugi narok ovrednotiti z 225 točkami in ne s 150 točkami kot je to navedlo sodišče. Prav tako sodišče ni pravilno priznalo kilometrine, ta se odmerja po 0,37 EUR na prevožen kilometer in bi moralo tožnici priznati za 6 prisotnih narokov (6 x 2 x 60 km x 0,37 EUR), saj se je tožnica vozila iz A., ter 266,40 EUR pooblaščencu, ki se je na narok vozil iz Ljubljane. Za dokazna predloga z dne 18. 10. 2018 in 15. 5. 2019 bi moralo sodišče tožnici priznati dvakrat po 200 točk. Prav tako bi moralo sodišče za dopis inšpektorju z dne 2. 11. 2019 priznati 200 točk in to za vsak nadaljnji dopis. Tudi posvet s stranko in dopis stranki (pooblaščenec je tožnici poslal kar 300 mailov) se šteje kot samostojno pravno opravilo, saj je bilo izven priprave za redne vloge, tako bi tudi moralo tožnici priznati vsaj 300 točk po 39. členu OT. Sodišče bi tako skupaj moralo tožnici priznati nadaljnjih 2.500,00 EUR nagrade, vse povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, glede na delni uspeh tožnice, ki je uspela s 60 % še vsaj 1.500,00 EUR nadaljnjih stroškov. Sodišče nima pravne podlage, da o stroških postopka ni odločilo, vse stroške tožnice mora odmeriti v breme tožene stranke in vse vloge so bile potrebne. Glede zamude in pravdnih stroškov bi ji vse stroške, tudi že dosojenih 1.535,39 EUR, moralo sodišče odmeriti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe, to je od 18. 9. 2019 dalje, ne pa šele od dneva izdaje sklepa sodišča z dne 7. 7. 2020. Sodišče bi se moralo opredeliti glede priglašenih stroškov ter obrazložiti, zakaj jih ni priznalo in ker tega ni storilo, je s tem zagrešilo kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sklep sodišča prve stopnje in tožnici dosodi še nadaljnjih 1.500,00 EUR pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in predlagala zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ter je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani sklep nima, sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, katere stroške postopka je priznalo tožeči stranki. V 154. členu ZPP je določeno, da se stroški postopka odmerijo glede na uspeh v pravdi in sodišče odmeri le stroške, ki so bili potrebni za postopek (1. odstavek 155. člena ZPP).

7. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati tudi stroške za dva izvensodna zahtevka (za vsakega po 300 točk), za tri poravnalne predloge toženi stranki (3 x 300 točk) in za vseh 11 pripravljalnih vlog, ki jih je tožnica vložila, ker so bile vse vloge argumentirane in daljše od treh strani. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo nagrado tožeči stranki. Sodišče je tožnici priznalo stroške postopka za izvensodni zahtevek 300 točk, za tožbo 300 točk, 1. pripravljalno vlogo in popravljeno pripravljalno vlogo z dne 12. 10. 2018 skupaj 225 točk, za nadaljnje pripravljalne vloge (z dne 22. 11. 2018, 2. 2. 2019, 5. 3. 2019, 6. 4. 2019, 19. 4. 2019, 26. 4. 2019, 16. 7. 2019 in 10. 8. 2019) po 150 točk, skupaj 1.200 točk in za prvi narok 300 točk, pet nadaljnjih narokov za glavno obravnavo po 150 točk (skupaj 750 točk), urnino za vsak narok kot priglašeno po 150 točk (skupaj 900 točk), materialne stroške 48 točk, skupaj 4.023 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, je stroške odmerilo v višini 2.413,80 EUR. Priznalo pa je tudi stroške prevoza odvetnika Ljubljana - Koper in nazaj (5 x) po 220 km, skupaj 407,00 EUR. Glede na veljavno sodno prakso pri odmeri stroškov postopka je sodišče tožnici priznalo celo več stroškov, saj je tožnica izbrala odvetnika v Ljubljani in glede na to, da je odvetnik iz sodnega okrožja Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, medtem ko je postopek vodilo Delovno sodišče v Kopru, tožnica ne bi bila upravičena do potnih stroškov pooblaščenca za udeležbo na narokih. Glede na navedeno so tudi neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da bi moralo sodišče pooblaščencu, ki se je na naroke vozil iz Ljubljane, priznati prevozne stroške v višini 488,40 EUR in še 40,00 EUR stroškov parkirnin v B. v Kopru.

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da bi ji moralo sodišče priznati še stroške za posvet s stranko in dopise stranki (pooblaščenec je tožnici poslal kar 300 e-mailov) ter da se ti dopisi štejejo kot samostojno pravno opravilo, ker so bili poslani izven priprave na redne vloge in bi zato moralo sodišče tožnici priznati vsaj 300 točk po 39. členu Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018). Pritožbeno sodišče poudarja, da se po tarifni št. 39 OT posvet in konferenca s stranko ter obvestilo stranki obračunava le, če ta storitev ni zajeta v drugi tarifni številki in gre torej za samostojno storitev. V konkretnem sporu pa je bil posvet oziroma konferenca s stranko zajeta že v stroških tožbe in pripravljalnih vlog (sodišče jih je priznalo kar 8), zato ni podlage, da sodišče upošteva vsak e-mail, ki ga pošlje pooblaščenec stranki, kot samostojno storitev. Enako velja tudi za dokazne predloge tožeče stranke z dne 18. 10. 2018, 15. 5. 2019 in za dopis inšpektorju z dne 2. 11. 2019. 9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče dosojene stroške postopka 1.535,39 EUR odmeriti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe I. stopnje dalje, ne pa šele od dneva izdaje sklepa o odmeri stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti lahko tečejo šele od dne, ko stranka pride v zamudo s plačilom naloženih stroškov postopka in ne že z izdajo sodbe sodišča prve stopnje, saj s sodbo o stroških ni bilo odločeno.

10. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Odločilo je, da tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP). Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ti niso pripomogli k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP).