Jedro

Pri izreku ukrepov po ZPND je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera predvideti izjeme od prepovedi (npr. zaradi izvrševanja stikov).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se odločitev sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. alineji točke I tako, da se za besedo stanovanje doda naslednje besedilo: „(s stanovanjem je mišljeno predlagateljičino trenutno bivališče); - v 3. alineji točke I tako, da se za besedilo te alineje doda naslednji stavek: „Navezovanje telefonskih stikov je izjemoma dopustno izključno zaradi izvrševanja odločbe o stikih pred samimi stiki.“ Sicer se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožnika sama krijeta stroške za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu za izrek ukrepov po določbah ZPND. Nasprotnima udeležencema je za tri mesece prepovedalo vstopiti v stanovanje, kjer živi predlagateljica ter se zadrževati v bližini njenega stanovanja na razdalji, manjši od 300 m. Nadalje jima je prepovedalo, da se približujeta na razdaljo manjšo od 300 m, vsakokratnim krajem, kjer se predlagateljica nahaja in njenemu delovnemu mestu v D. Določilo je izjemo, ko je približevanje dovoljeno zaradi izvrševanja začasnega dogovora o stikih. Nasprotnima udeležencema je prepovedalo tudi navezovati stike s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in vzpostaviti vsakršno srečanje z njo. Zavrnilo pa je predlog ukrepa po 21. členu ZPND.

2. Proti sklepu vlagata pritožbo nasprotna udeleženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa v točkah I in III. Opozarjata, da v sklepu ni navedeno, na katero stanovanje se nanaša prepoved približevanja. Če ima sodišče v mislih varno hišo, potem nimata interesa, da bi se v tem delu pritoževala. Če pa ima sodišče v mislih stanovanje na P cesti X, pa s takšno prepovedjo ne soglašata. Menita, da sklep ni dovolj jasen. Trdita, da je prepoved navezave vsakršnih stikov nemogoča, saj se morata starša dogovarjati glede urejanja stikov. Nemogoča pa je tudi prepoved približevanja na razdaljo, manjšo od 300 m, saj bi to pomenilo, da se niti sodni stavbi ne smeta približati.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve jasno izhaja, da sodišče stanovanja ni prepustilo predlagateljici (21. člen ZPND) ter da v njem ta ne biva. Smisel ukrepa bo uresničen le, če se prepoved nanaša na predlagateljičino trenutno bivališče. Delno nejasen izrek je zato pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je sedaj jasno, da se prepoved približevanja nanaša na predlagateljičino trenutno bivališče. 5. Pritožba je utemeljena tudi v delu, ki napada odločitev glede prepovedi navezave vsakršnih (predvsem telefonskih) stikov. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožnikoma, da je zaradi izvrševanja odločbe o stikih treba dopustiti izjemo. Zato je odločitev v tem delu spremenilo tako, da je takšno izjemo dopustilo.

6. Pritožba pa ni utemeljena glede navedb, da prepovedi približevanja na razdaljo, manjšo od 300 m, ni mogoče uresničiti. Pritožnika namreč menita, da jima ta odločba prepoveduje, da bi se odzvala vabilu sodišča. To pa ne drži. Dolžnost, da se zglasita na sodišču tudi takrat, kadar je tam prisotna predlagateljica, namreč predstavlja izjemo, ki je oblastno določena. Takšna njuna obveznost namreč izhaja iz sodnega vabila, ki je pravni akt. 7. Ker je torej pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da je sedaj jasneje določen (3. točka 365. člena ZPP (1)).

8. Ker pritožnika bistvenega posega v izpodbijano odločbo nista dosegla (v pritožbi pa se zavzemata za razveljavitev izpodbijanega sklepa), je njun uspeh v resnici neznaten. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stroške za pritožbo krijeta sama.

9. Pritožbeno sodišče še poudarja, da so postopki po ZPND nujni. Slednje šele omogoča uresničitev njihovega pravnega bistva. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je o predlogu z dne 05. 05. 2011 odločilo šele 27. 06. 2011, sklep odpravilo nato šele 11. 07. 2011, pritožbo pa s predložitvenim poročilom, datiranim z dne 07. 10. 2011 dejansko predložilo tako, da jo je pritožbeno sodišče prejelo šele 17. 10. 2011, je zato pravno nedopustno. Pritožbeno sodišče je namreč tako odločilo šele v času, ko je rok, za katerega so bili ukrepi izrečeni, že potekel. Na ta način je bila navsezadnje tudi izvotljena pravica do pritožbe.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 in nadaljnji).