Jedro

Ni sporno, da je toženka izvleček sklepa o začetku postopka presoje skladnosti priglašene koncentracije podjetij objavila 17. 6. 2015, in da je zahtevo tožnika, naj se mu omogoči udeležbo v postopku, prejela 8. 12. 2015. Ti nesporni dejstvi, na kateri se toženka sklicuje tudi v izpodbijanem sklepu, pa po presoji sodišča, glede na določbi tretjega odstavka 16. člena ZPOmK-1 in 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (v zvezi z drugim odstavkom 15. člena ZPOmK-1), na kateri toženka tudi opira izpodbijani sklep, dajeta podlago za (formalno) odločitev, kot jo je sprejela toženka, to je za zavrženje tožnikove zahteve kot prepozne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka, Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 15. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) kot prepozno zavrgla tožnikovo zahtevo za udeležbo v postopku odobritve „Pravilnika za preprečitev pretoka informacij“ (v nadaljevanju Pravilnik) ter vročitev predloga Pravilnika in vseh pisanj med njo in podjetjem A., d.o.o. v zvezi s Pravilnikom v okviru postopka presoje koncentracije podjetij A., d.o.o. in B..d.o.o., ki ga je vodila pod opr. št. 3061-24/2014. V obrazložitvi sklepa uvodoma povzema dosedanji potek postopka. Nato navaja kot pravno podlago (v 3. in 4. točki obrazložitve sklepa) tretji odstavek 16. člena ZPOmK-1 in 129. člen ZUP. Pojasnjuje, da mora v skladu s tretjim odstavkom 16. člena ZPOmK-1 predlagatelj podati zahtevo za stransko udeležbo v postopku v 30 dneh od dneva objave sklepa o uvedbi postopka na njeni spletni strani. Ta določba pa nima posebnih izvršitvenih določb v luči posebnosti posameznih postopkov, kot je na primer postopek presoje koncentracije, kjer izda sklep o uvedbi postopka le takrat, kadar je izkazan resen sum o skladnosti koncentracije s pravili konkurence. Glede na to je pravočasnost tožnikove zahteve preizkusila v luči publicitete vseh pomembnih dogodkov v okviru presoje koncentracije. Tožnikovo zahtevo je prejela 8. 12. 2015. Vendar je dejstvo priglasitve koncentracije na svoji spletni strani objavila že 6. 3. 2015. Izvleček sklepa o začetku postopka presoje skladnosti priglašene koncentracije je objavila 17. 6. 2015. Predlog korektivnih ukrepov podjetja A., d.o.o. v okviru izvedbe tržnega testa ter vabilo k dajanju pripomb in komentarjev je objavila 31. 7. 2015. Tožniku je 30. 7. 2015 posebej posredovala predlog korektivnih ukrepov v okviru izvedbe tržnega testa, ki ga je ta prejel 3. 8. 2015. Nenazadnje, odločbo s korektivnimi ukrepi je izdala 16. 10. 2015, njen izrek pa je bil na spletni strani objavljen 20. 10. 2015. Ob subsidiarni uporabi ZUP je preverila še izpolnjevanje pogojev za vstop tožnika v postopek po sedmem odstavku 143. člena ZUP. Tožnik je bil o izdani odločbi obveščen najkasneje 20. 10. 2015, ko je bil njen izrek objavljen na spletni strani; 30 dnevni rok v skladu s to določbo ZUP se je iztekel že 19. 11. 2015. Ker je tožnik torej podal zahtevo za udeležbo v postopku po preteku vseh navedenih rokov, je ta prepozna. Dodatno pa je preverila še, ali bi Pravilnik lahko kakorkoli vplival na tožnikove pravice, kar bi izkazovalo interes za vstop v postopek. Zaključila je, da s Pravilnikom tožniku ne morejo biti omejene nobene pravice, ki izhajajo iz njegovih lastniških oziroma korporativnih upravičenj kot družbenika v podjetju A., d.o.o. 2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z očitki o napačni uporabi materialnega zakona navaja, da je toženka zmotno presodila ključni vprašanji: v katerem postopku je zahteval udeležbo (v postopku odobritve Pravilnika in ne v postopku priglasitve koncentracije) in kakšen je rok, v katerem lahko zahteva udeležbo v postopku (meni, da vse do sklepa o odobritvi Pravilnika in ne v 30 dneh od izdaje odločbe o pogojni skladnosti koncentracije). Navaja, da je postopek odobritve Pravilnika poseben postopek presoje izpolnitve korektivnih ukrepov po odločbi o pogojni skladnosti koncentracije. Gre za specifičen postopek v primeru izdaje odločbe o skladnosti koncentracije pod pogojem, da priglasitelj koncentracije izpolni korektivne ukrepe. To izhaja že iz četrtega odstavka 51. člena ZPOmK-1, prav tako pa temu pritrjujejo tudi različne pravne razlage. Glede na to, da je bilo v izreku odločbe o pogojni skladnosti koncentracije podjetju A., d.o.o. naloženo, da mora v roku 30 dni po izdaji odločbe toženki v predhodno odobritev predložiti Pravilnik in ga uveljaviti v roku 8 dni po odobritvi, je tudi iz odločbe o pogojni skladnosti koncentracije razvidno, da je po njeni izdaji določen še postopek, v katerem toženka presoja Pravilnik kot izpolnitev korektivnih ukrepov. V skladu s 142. in 143. členom ZUP je upravičen zahtevati udeležbo v postopku odobritve Pravilnika najmanj do izdaje sklepa toženke o odobritvi Pravilnika, ne pa v kakršnemkoli 30 dnevnem roku, kot zmotno šteje toženka. Za primere postopkov pred toženko, v katerih ZPOmK-1 specialno ne ureja udeležbe, tako kot tudi ne v konkretnem primeru, je treba v skladu s pravilom o subsidirani uporabi ZUP uporabiti splošna pravila 42., 43., 142. in 143. člena tega zakona. Četudi pa bi bila za presojo pravočasnosti njegove zahteve pravilna analogna uporaba 30 dnevnega roka po tretjem odstavku 16. člena ZPOmK-1, je izpodbijani sklep nezakonit. V tem primeru bi bilo namreč treba upoštevati, da je zahteval udeležbo v postopku odobritve Pravilnika in ne v postopku presoje koncentracije, zato bi 30 dnevni rok lahko začel teči kvečjemu od dneva vložitve Pravilnika s strani podjetja A., d.o.o. v odobritev toženki. V izpodbijanem sklepu je napačno uporabljen sedmi odstavek 143. člena ZUP. Prav tako je toženka napačno uporabila 42. in 43. člen ZUP ter kršila 22. in 23. člen Ustave ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Razlaga, zakaj je zanj bistveno, kakšna je vsebina Pravilnika, zaradi česar izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku njegove odobritve. Navaja pa tudi, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami pravil postopka. Izpodbijani sklep ni obrazložen in ni mu bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah v zvezi z nepravočasnostjo njegove zahteve za udeležbo v postopku, poleg tega pa izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti v delu, kjer je izrek v nasprotju s 13. točko obrazložitve. Sodišču primarno predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu dovoli udeležbo v postopku odobritve Pravilnika ter se mu vroči predlagani Pravilnik in vsa pisanja med toženko in podjetjem A., d.o.o. v zvezi s Pravilnikom v okviru postopka odobritve Pravilnika, v zvezi z odločbo o pogojni skladnosti koncentracije št. 3061-24/2014 z dne 16. 10. 2015. Podredno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek. V vsakem primeru zahteva tudi povračilo stroškov postopka v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da pri odobritvi Pravilnika ne gre za poseben postopek. S Pravilnikom se toženka samo seznani in se ta uveljavi per se, če se o njem ne izjavi, kar je predvideno tudi v izreku odločbe o koncentraciji. Za to ni potreben poseben sklep. Meni, da bi morala zahtevo tožnika zavreči že samo na podlagi tega, ker je v predmetni zadevi dejansko izdala sklep o uvedbi postopka na podlagi četrtega odstavka 46. člena ZPOmK-1, ob jezikovni razlagi tretjega odstavka 16. člena tega zakona. Vendar je ravnala v korist tožnika in preverila še vse hipotetične možnosti, na podlagi katerih bi lahko upoštevala njegovo zahtevo kot pravočasno. Toda, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, tožnik je zamudil vse roke. Smisel stranske udeležbe je varovanje svojega pravnega interesa. Ta je bil po tožnikovih navedbah v sprejemu Pravilnika in njegovem aktivnem sodelovanju pri tem. Tožnik se je s tem, da so bili predlagani korektivni ukrepi, ki zahtevajo sprejetje Pravilnika, seznanil že s t. i. market testom in bi, če je presodil, da bi Pravilnik lahko vplival na njegov pravni položaj, moral zahtevati udeležbo v roku 30 dni po seznanitvi s korektivnimi ukrepi. Odločba o koncentraciji je že sama opredelila vsebino Pravilnika. Potrditev Pravilnika je potrebna le za njegovo uveljavitev in ni povezana s pripravo njegove vsebine. Kot presečni datum za uporabo tretjega odstavka 16. člena ZPOmK-1 je glede na vse navedeno upoštevala predvsem datum objave predlaganih korektivnih ukrepov na njeni spletni strani. Zgolj v korist tožnika je preverila v izpodbijanem sklepu še druge podlage. Razlaga, da četudi bi držala tožnikova interpretacija, bi bila njegova zahteva ob upoštevanju vseh relevantnih rokov prepozna. Poleg tega tožnik v času oblikovanja korektivnih ukrepov ni imel nobenih pripomb na predmetni korektivni ukrep, še več, prepričan je bil, da ta ne posega v njegova zakonsko določena upravičenja. Torej je vprašljivo tožnikovo zatrjevanje o obstoju pravnega interesa za vstop v postopek. Poleg tega je Pravilnik medtem že stopil v veljavo, in sicer na podlagi 15 dnevnega roka za izjasnitev. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

4. Tožnik v naknadni pripravljalni vlogi nasprotuje navedbam in stališčem toženke iz odgovora na tožbo. Dodatno predvsem razlaga, da četrti odstavek 51. člena ZPOmK-1 nedvoumno določa, da toženka o izpolnitvi korektivnih ukrepov, torej konkretno o pravočasnem in pravilnem sprejemu Pravilnika s strani podjetja A., d.o.o. z ustrezno vsebino, odloči s sklepom. Zakon ne določa fikcije v primeru pasivnosti (molka toženke), zato ni podlage za določitev takega načina odobritve Pravilnika. Poleg tega se je toženka po njegovem vedenju vsebinsko opredeljevala do predlaganega Pravilnika in ni mogoče šteti, da je ta odobren zaradi njenega molka na podlagi fikcije. Navedbe toženke o domnevni odobritvi so tudi sicer nekonkretizirane. Pojma odobritev in uveljavitev pa sta različna, saj Pravilnik lahko uveljavi le podjetje A., d.o.o., pred tem pa ga mora toženka odobriti. Ker je vprašanje odobritve Pravilnika s strani toženke v predmetni zadevi po njegovem mnenju predhodno vprašanje, poleg primarnega tožbenega zahtevka po 181. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 po tožbi postavlja še dodatni primarni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da toženka še ni odobrila Pravilnika v skladu s točko 3 c) izreka odločbe o koncentraciji. Nadalje tožnik tudi ugovarja navedbam toženke, da naj bi bila vsa vsebina Pravilnika že določena v odločbi o koncentraciji in da podjetje A., d.o.o. njegove vsebine ne bi moglo opredeliti drugače. Operacionalizacija relativno abstraktne prepovedi pretoka tržno občutljivih informacij dokončno opredeljuje način in obseg prepovedi. Ni utemeljena navedba toženke, da naj bi bil Pravilnik le manifestacija vsebine prepovedi iz odločbe o skladnosti koncentracije in da te odločbe ne bi mogel spreminjati. Podjetje A., d.o.o. je v prodajnem postopku dostop do tržno občutljivih informacij odklanjalo prav s sklicevanjem na Pravilnik. Iz previdnosti, če bi sodišče štelo, da je toženka odobrila Pravilnik z molkom (po poteku 15 dnevnega roka), tožnik podredno uveljavlja še ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, in sicer sodišču predlaga, naj ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, toženka pa mu je dolžna povrniti stroške postopka v 15 dneh s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravni interes utemeljuje na možnosti vložitve odškodninske tožbe v skladu s 26. členom Ustave.

K I. točki izreka

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se kot prepozna zavrže zahteva tožnika, naj se mu omogoči udeležbo v postopku odobritve Pravilnika, vodenem v smislu četrtega odstavka 51. člena ZPOmK-1 v zvezi s postopkom presoje koncentracije podjetij A., d.o.o. in B. d.o.o., in vročitev predloga Pravilnika ter vseh pisanj med toženko in podjetjem A., d.o.o. v zvezi s Pravilnikom.

7. V postopku pri koncentraciji lahko po določbah 51. člena ZPOmK-1 priglasitelj koncentracije predlaga korektivne ukrepe, s katerimi se odpravi resen sum o skladnosti koncentracije s pravili konkurence (prvi odstavek). Kadar je izpolnitev korektivnih ukrepov vezana na soglasje ali drugo dejanje agencije, pa agencija o tem odloči s sklepom, zoper katerega ni sodnega varstva (četrti odstavek).

8. V skladu s specialnimi pravili postopka pred toženko imata po določbah 16. člena ZPOmK-1 položaj stranke v postopku podjetje, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelj koncentracije (prvi odstavek). Oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, mora podati zahtevo za udeležbo v postopku v 30 dneh od dneva objave sklepa o uvedbi postopka na spletni strani agencije (tretji odstavek). Zahteva iz prejšnjega odstavka mora vsebovati navedbe in dokaze, ki izkazujejo pravni interes za udeležbo v postopku (četrti odstavek). V petem odstavku istega člena pa je med drugim še določeno, da o zahtevi za udeležbo v postopku odloči agencija s sklepom.

9. Če agencija ugotovi, da je koncentracija podrejena določbam ZPOmK-1 in je izkazan resen sum o njeni skladnosti s pravili konkurence, s sklepom začne postopek (četrti odstavek 46. člena ZPOmK-1).

10. V skladu s 15. členom ZPOmK-1 (drugi odstavek) se za postopek odločanja agencije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače. Po določbah 129. člena ZUP (3. točka prvega odstavka) organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če, med drugim, zahteva ni vložena v predpisanem roku.

11. V obravnavani zadevi ni sporno, saj tožnik teh dejstev ne prereka, da je toženka izvleček sklepa o začetku postopka presoje skladnosti priglašene koncentracije podjetij A., d.o.o. in B. d.o.o objavila 17. 6. 2015, in da je zahtevo tožnika, naj se mu omogoči udeležbo v postopku, prejela 8. 12. 2015. Ti nesporni dejstvi, na kateri se toženka sklicuje tudi v izpodbijanem sklepu, pa po presoji sodišča, glede na (prej citirani) določbi tretjega odstavka 16. člena ZPOmK-1 in 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (v zvezi z drugim odstavkom 15. člena ZPOmK-1), na kateri toženka tudi opira izpodbijani sklep, dajeta podlago za (formalno) odločitev, kot jo je sprejela toženka, to je za zavrženje tožnikove zahteve kot prepozne.

12. Tožnik sicer ugovarja, da se njegova zahteva nanaša na postopek odobritve Pravilnika, ki naj bi bil naknaden, nov postopek pred toženko, in kar naj bi po njegovem mnenju izhajalo že iz četrtega odstavka 51. člena ZPOmK-1. Tako stališče tožnika pa je po presoji sodišča pravno napačno. Razlag, ki jih tožnik ponuja pri svoji argumentaciji, ni mogoče sprejeti. Tožnik je sicer res v svoji zahtevi z dne 8. 12. 2015 izrecno navedel, da zahteva udeležbo v postopku odobritve Pravilnika v zvezi z odločbo z dne 16. 10. 2015 o koncentraciji podjetij A., d.o.o. in B. d.o.o. (in naj mu toženka vroči predlog Pravilnika ter vsa pisanja med njo in podjetjem A., d.o.o. v zvezi s Pravilnikom). Vendar izpolnjevanje obveznosti iz naslova korektivnih ukrepov s strani k temu zavezanega podjetja ne more predstavljati posebnega postopka v tem smislu, da bi bil ta zunaj postopka presoje koncentracije. Čeprav četrti odstavek 51. člena ZPOmK-1, na katerega se sklicuje tožnik, predvideva izdajo posebnega sklepa agencije, kadar je izpolnitev dogovorjenih korektivnih ukrepov vezana na njeno soglasje (ali drugo dejanje), tega (dela postopka) ni mogoče ločiti od postopka odločanja o koncentraciji – in to ne glede na to, da je bila o pogojni skladnosti koncentracije v konkretnem primeru že izdana odločba z dne 16. 10. 2015 –, saj odločitev o ustreznem izpolnjevanju korektivnih ukrepov tvori sestavni del odločbe o skladnosti koncentracije. Tretji odstavek 51. člena ZPOmK-1 (namreč) določa, da če agencija sprejme korektivne ukrepe, v izreku odločbe iz tretjega odstavka 46. člena in prve alineje prvega odstavka 50. člena tega zakona določi korektivne ukrepe, obveznosti, s katerimi zagotovi njihovo izpolnjevanje in nadzor nad njimi ter rok za njihovo izpolnitev. Izpolnjevanje korektivnega ukrepa po odločbi o koncentraciji tako ne more predstavljati posebnega postopka, ki bi bil povsem ločen od postopka odločanja o koncentraciji, na katero se korektivni ukrep nanaša, pač pa gre, tudi ko agencija presoja izpolnjevanje korektivnega ukrepa, še vedno za postopek presoje konkretne koncentracije, glede katere je bila ugotovljena skladnost s pravili konkurence pod določenimi pogoji. Korektivni ukrep je kot pogoj vezan na konkretno koncentracijo in konkretno odločbo. Na kakšen način je v konkretnem primeru podjetje A., d.o.o. izpolnilo korektivni ukrep po odločbi o koncentraciji, ki se nanaša na Pravilnik, in kako je bil ta ukrep določen v izreku odločbe o koncentraciji, kar tudi med drugim problematizira tožnik, pa ni predmet tega upravnega spora, zato se sodišče do teh vprašanj ne more opredeljevati.

13. Na podlagi vsega navedenega pod prejšnjo točko obrazložitve te sodbe, ker torej sodišče sodi, da postopek presoje izpolnjevanja korektivnega ukrepa ne predstavlja posebnega, od odločanja o koncentraciji ločenega postopka, sodišče kot neutemeljen zavrača tudi nadaljnji tožnikov ugovor, in sicer da bi morala toženka njegovo zahtevo za udeležbo v postopku presojati na podlagi splošnih določb ZUP. Glede na podano stališče sodišča namreč sodišče tudi ne vidi razloga, da bi za tožnikovo zahtevo ne bilo mogoče uporabiti 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 16. člena ZPOmK-1. Tožbeni očitki o kršitvah 42. in 43. člena ter 142. in 143. člena ZUP, 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP so zato neutemeljeni. Upoštevaje z ZPOmK-1 predpisani rok za zahtevo za udeležbo v postopku so irelevantne navedbe tožnika, da šele konkretni Pravilnik, vsebina katerega se določneje oblikuje pozneje v postopku, natančneje določa omejitve pretoka tržno občutljivih informacij in da naj bi za stališče podjetja A., d.o.o. v zvezi z onemogočanjem dostopa tožnika do tržno občutljivih informacij izvedel šele decembra 2015, neposredno pred vložitvijo zahteve za udeležbo. Tudi sicer pa so te navedbe podane šele v naknadni pripravljalni vlogi, torej pod prekluzijo (po 57. členu ZPOmK-1 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov).

14. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi tožnikove očitke, da naj bi toženka v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa zagrešila bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep neobrazložen in ga posledično ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, zakaj je njegovo zahtevo toženka štela kot zahtevo za udeležbo v postopku izdaje odločbe o koncentraciji oziroma kot zahtevo za vročitev odločbe o pogojni skladnosti koncentracije, ne pa kot zahtevo za udeležbo v postopku odobritve Pravilnika. Da bi bil sklep v navedenem pogledu neobrazložen, kar naj bi onemogočalo njegov preizkus v tem obsegu, po presoji sodišča ne drži. V izpodbijanem sklepu je namreč jasno navedeno, kakšna je bila vsebina tožnikove zahteve, kot pravna podlaga, ki določa rok za zahtevo za udeležbo v postopku, pa je naveden tretji odstavek 16. člena ZPOmK-1, pri čemer je toženka, kot navaja, navedeno določbo kot splošno, ki velja za vse postopke pred agencijo, ne glede na morebitne njihove posebnosti, razlagala v različnih pomenih, upoštevaje pri tem publiciteto za predmetni postopek presoje koncentracije relevantnih dogodkov; vendar pa sodišče ugotavlja, da je uvodoma poudarila, da je glede na jezikovno razlago določbe rok za predmetno zahtevo za udeležbo v postopku tekel od objave izvlečka sklepa o začetku postopka presoje skladnosti priglašene koncentracije (ter zaključno ugotovila, da je tožnikova zahteva prepozna ob katerikoli predstavljeni razlagi določbe tretjega odstavka 16. člena ZPOmK-1). Tudi ob taki obravnavi tožnikove zahteve, ki pa je pregledno in jasno obrazložena, čeprav je toženka upoštevala med drugim tudi pravno irelevantne dogodke, je sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v skladu z 58. členom ZPOmK-1 lahko preizkusilo ter sodi, da procesna kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni podana. Sodišče se s tožnikom tudi ne strinja, da naj bi bila navedena kršitev podana, ker iz 13. točke obrazložitve sklepa izhaja, da naj bi toženka zahtevo tožnika presodila tudi po njeni vsebini, kar naj bi bilo v nasprotju z izrekom sklepa. V izreku sklepa je izrecno navedeno, da je toženka zahtevo tožnika zavrgla kot prepozno, iz obrazložitve sklepa (tudi posebej iz 13. točke obrazložitve) pa po presoji sodišča jasno izhaja, da je obstoj pravnega interesa toženka presodila le dodatno k razlogom za zavrženje tožnikove zahteve kot prepozne in da torej navedena presoja ne predstavlja razloga, na katerem bi temeljila odločitev toženke. Prav tako sodišče sodi, da ni podana kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik namreč trdi, da je izpodbijani sklep zanj „sklep presenečenja“, ker naj mu toženka ne bi omogočila, da bi se izjavil o nepravočasnosti svoje zahteve. Vendar ugotavljanje pravočasnosti tožnikove zahteve, za katero je temu znano, kdaj jo je vložil (in čas vložitve tudi ni sporen), in glede na v zakonu določen rok, v katerem mora biti vložena, ne predstavlja ugotavljanja dejanskega stanja, v zvezi s katerim bi tožniku morala biti dana možnost izjave pred odločitvijo.

15. Zaključno sodišče dodaja, v zvezi z navedbami toženke v odgovoru na tožbo, da je Pravilnik že začel veljati, da šteje, da tožnik izkazuje pravni interes za vloženo tožbo v tem upravnem sporu (tožba v sporu polne jurisdikcije, podredno izpodbojna tožba) že glede na vsebino zahteve za udeležbo v postopku z dne 8. 12. 2015, v kateri je zahteval tudi vročitev predloga Pravilnika ter vseh pisanj med toženko in podjetjem A., d.o.o. v zvezi s Pravilnikom.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče dodaja, da je vse navedbe strank vzelo na znanje, izrecno pa se je opredelilo do tistih, ki so pravno relevantne za odločitev v tem upravnem sporu. S strani tožnika predlaganega zaslišanja priče C.C. ni izvedlo, ker je ta dokaz predlagan pod prekluzijo (57. člen ZPOmK-1) šele v naknadni pripravljalni vlogi. Tudi sicer pa tožnik ni določno navedel, o katerem pravno relevantnem dejstvu naj bi ta priča izpovedala; kolikor je bil ta dokaz predlagan v zvezi s tožnikovimi navedbami o pravni koristi za udeležbo v postopku, kar bi izhajalo iz navedenega v tožbi, pa sodišče ugotavlja, da so tožnikove navedbe za odločitev v tem upravnem sporu v celoti pravno irelevantne iz razlogov, zaradi katerih je sodišče tožbo zavrnilo.

17. Ker je sodišče meritorno odločalo že o tožnikovi izpodbojni tožbi, je odločanje o njegovem podrednem zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa (po drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1) brezpredmetno.

18. V zvezi z dodatnim primarnim zahtevkom tožnika v naknadni pripravljalni vlogi, naj sodišče ugotovi, da toženka še ni odobrila Pravilnika, sodišče dodaja, da v postopku rednega upravnega spora, in tak je obravnavani, lahko odloča le o tožbah z zahtevki, kot izhajajo iz prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Ugotovitvena tožba je tako v navedenih določbah ZUS-1 urejena (drugače), zato tožnik ne more uveljavljati zahtevka za ugotovitveno tožbo po 181. členu Zakona o pravdnem postopku in se ob tem sklicevati na prvi odstavek 22. člena ZUS-1. K II. točki izreka

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.