Jedro

Zakon o zadrugah je v 65. in 66. členu, drugače kot ZDen, uredil tako predmet denacionalizacije kot tudi upravičence. Zato ne drži, da je potrebno glede presoje načina podržavljenja uporabljati tudi določbe 3. in 4. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 508/98-14 z dne 13.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 22.2.1998 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote B. z dne 20.10.1997, s katero je bil zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v z.k. vložkih, št. 182 k.o. Š., št. 735 k.o. Š., 560 k.o. B., 601 k.o. B., 546 k.o. B. in 836 k.o. C. Prvostopni organ je zahtevo zavrnil zato, ker je ugotovil, da nepremičnine, ki so predmet zahteve za vrnitev, niso bile podržavljene tožeči stranki. Po presoji tožene stranke, pa je zahtevo tožeče stranke treba zavrniti zato, ker nepremičnine niso bile podržavljene na podlagi predpisa oziroma na način iz 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93) v posebnem poglavju ureja vračanje zadružnega premoženja, ki je bilo podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike. Po določbi 65. člena se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je po 9.5.1945 bilo brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Med strankama ni sporno, da je predmet zahteve tožeče stranke premoženje, ki je ob statusnem preoblikovanju tožeče stranke prešlo na A. B., proizvodnja in trgovina. Sporno je, ali je predmet vrnitve po navedeni zakonski določbi tudi premoženje, ki je brezplačno prešlo na drugega uporabnika, v konkretnem primeru na tožečo stranko, ob statusni spremembi. Napačno je stališče tožene stranke, da premoženje, ki je bilo prenešeno na drugega uporabnika ob statusni spremembi, ne more biti predmet vrnitve. Določila 1. odstavka 65. člena ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga tožena stranka. Namen zakona je bil, da se zadrugam vrne vse premoženje, ki je bilo do 9.5.1945 zadružna lastnina, ne glede na to, ali je bilo podržavljeno na podlagi akta upravnega organa oziroma z ukrepom državnega organa ali pa je bilo na drug način prenešeno na drugo pravno osebo. To izhaja iz določb 65. in 66. člena zakona. V teh določbah, drugače kot ZDen, ureja tako predmet denacionalizacije kot tudi upravičence za vrnitev zadružnega premoženja. V 65. členu določa premoženje, ki je predmet vračanja. V 66. členu so določeni upravičenci za denacionalizacijo. Po navedeni določbi vračilo oziroma razdružitev premoženja lahko uveljavlja zadružna organizacija oziroma organizacija kooperantov, ki ji je po 9.5.1945 premoženje brez nadomestila podržavljeno ali brez nadomestila prenešeno na drugo pravno osebo oziroma je vložila, združila ali prenesla premoženje na drugo pravno osebo. Navedena določba ne razlikuje med tem ali je bilo zadružno premoženje vloženo, združeno ali je prešlo na drugo pravno osebo ob statusni spremembi, ali ne. Za stališče tožene stranke, da ni predmet vrnitve premoženja, ki je prešlo na podjetje ob statusni spremembi, v navedeni določbi ni podlage. Precejšen del premoženja zadrug je prešel med sredstva podjetij prav zaradi statusnih sprememb, ki so bila posledica takratnih predpisov. Ker je tožena stranka zavzela napačno pravno stališče in zgolj na tej podlagi zavrnila pritožbo, ne da bi presodila utemeljenost pritožbenih ugovorov glede dejanskega stanja, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se po Zakonu o zadrugah presoja le, kdo je upravičen do vrnitve podržavljenega zadružnega premoženja. Glede vsega ostalega veljajo določbe ZDen, glede na dejstvo, da Zakon o zadrugah nima lastnih določb. Zato je štela, da se tudi dejstvo, ali je določeno premoženje bilo podržavljeno, presoja po določbah 3. in 4. člena ZDen. Stališče upravnega sodišča pomeni, da se vrača tudi tisto zadružno premoženje, ki so ga pravne naslednice bivših zadrug združevale ali prispevale na podlagi sklenjenih takratnih samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, torej ne glede na to, ali je premoženje prešlo na druge subjekte na podlagi prisilnega akta državnega organa oziroma z njegovim ukrepom ali pa na podlagi prostovoljnega razpolaganja samega pravnega subjekta. Po mnenju tožene stranke, za takšno razlago ni podlage v zakonu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zavrne tožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je Zakon o zadrugah v 65. in 66. členu, drugače kot ZDen, uredil tako predmet denacionalizacije kot tudi upravičence za vrnitev zadružnega premoženja. Zato nima prav tožena stranka, ki v pritožbi ugovarja, da bi bilo potrebno glede presoje načina podržavljenja uporabljati tudi določbe 3. in 4. člena ZDen. Za takšno stališče, prav zaradi posebne ureditve Zakona o zadrugah, v njegovih določbah ni podlage. Zgolj statusna sprememba na more biti edina relevantna okoliščin. Pač pa so pomembne okoliščine, navedene v 65. členu, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje. Te okoliščine pa v konkretnem primeru niti niso bile ugotavljane.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.