Jedro

Tožnik je storil vseh pet očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, navedenih v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem, ko strankam, ki so kupovale in z gotovino plačale blago, ni izdal in vročil ustreznih računov za te nakupe. V vseh očitanih primerih je tožnik po odhodu stranke posegel v odprte, še nezaključene račune in iz njih v nasprotju z navodili delodajalca (ki jih je poznal) izbrisal posamezne postavke za kupljeno blago. Te račune je nato sicer izdal, vendar niso vsebovali vseh postavk za blago, ki je bilo s strani strank dejansko kupljeno. Posledica tožnikovega ravnanja pa je bil tudi gotovinski višek v vrednosti postavk, ki jih je tožnik iz računov izbrisal in zato niso bile evidentirane. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, saj je prišlo zaradi tožnikovega ravnanja do popolne izgube zaupanja s strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2013. Prav tako je zavrnilo tudi njegov reintegracijski in opisni reparacijski zahtevek, vključno z zahtevkom za posredovanje podatkov Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za vpis v matično evidenco ter prijavo v zavarovanje. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da tožena stranka sama krije njene nastale stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je delodajalec postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljal zakonito. Delodajalec pregleda ni opravil, tudi ne A.A., pri štetju denarja v primeru zamenjave metlic brisalcev pa tožnik ni bil navzoč. S tem je bila kršena tožnikova pravica, da sodeluje v postopku in navaja dejstva in dokaze ob pregledu oziroma skrbi, da se ne bi dokazi prirejali. Po mnenju tožnika naj bi bil razlog za odpoved očitek, da je ukradel denar, česar pa ni storil. Tožnik ni ničesar ukradel, svoje ravnanje je opravičeval z izravnavo zalog, kar je bilo dejansko potrjeno tudi s strani delodajalca. Po mnenju tožnika kršitve niso dokazane v smislu, da bi škodoval delodajalcu, saj ni ničesar ukradel. Prav tako opisano ravnanje nima znakov ponarejanja. Očitno je bila praksa, da so delavci na B. uporabljali tipko spremeni/izbriši, če so večkrat opozarjali na uporabo te tipke, kar sicer ne pomeni nezakonitega ravnanja, še posebej če se odpravi nepravilnost v računalniški zalogi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo (čemur tožnik v pritožbi niti ne oporeka), da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala skladno z veljavnimi predpisi (pisno ga je seznanila z očitanimi kršitvami, tožnika je vabila na zagovor, ki se ga je tožnik udeležil in se tudi zagovarjal), prav tako pa je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Ugotovilo je tudi, da je tožnik storil vseh pet očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, navedenih v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem, ko strankam, ki so kupovale in z gotovino plačale blago, ni izdal in vročil ustreznih računov za te nakupe. V vseh očitanih primerih je tožnik po odhodu stranke posegel v odprte, še nezaključene račune in iz njih v nasprotju z navodili delodajalca (ki jih je poznal) izbrisal posamezne postavke za kupljeno blago. Te račune je nato sicer izdal, vendar niso vsebovali vseh postavk za blago, ki je bilo s strani strank dejansko kupljeno. Posledica tega tožnikovega ravnanja pa je bil tudi gotovinski višek v vrednosti postavk, ki jih je tožnik iz računov izbrisal in zato niso bile evidentirane. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je tožnik s takim svojim ravnanjem kršil Navodila o poslovanju B. (B13 - v nadaljevanju Navodilo) in sicer točko 3.2. oziroma 3.2.1. tega Navodila, ki izrecno določa, da mora prodajalec za vsak nakup blaga ali storitve na B. kupcu obvezno izdati in vročiti račun (oziroma dobavnico) in da je prepovedano vsako neupravičeno poseganje v odprto/nezaključeno aplikacijo, ki je namenjena pripravi računa. Takšen poseg se šteje za hujšo kršitev iz delovnih obveznosti, kar jasno izhaja iz točke 3.2.1. Navodil. Po točki 3.3.1. teh Navodil pa je po zakonskih predpisih potrebno evidentiranje gotovinske prodaje blaga in storitev ter izdajanje računa za vsako prodajo posebej. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji, ki so podrobno opisana v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kršil določbe Navodila in s tem tudi 9. člen pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik s toženo stranko sklenil 1. 3. 2011 (B2). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zaključilo, da so za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji člena 110/1 ZDR-1 podani vsi pogoji, vključno s pogojem iz člena 109/1 ZDR-1. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč jasno izhaja, da je tožena stranka zaradi ugotovljenih okoliščin konkretnega primera v celoti izgubila zaupanje v tožnika, da mu je že tekom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedala opravljanje dela (česar tožnik v postopku ni izpodbijal) in da z njim ne more nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

7. Nerazumljiv je pritožbeni očitek tožnika, da naj bi bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden nezakonito zato, ker tožena stranka ni opravila pregleda, niti ni tega pregleda opravil A.A.. Tožena stranka je namreč prav na podlagi pregleda poslovanja tožnika ugotovila nepravilnosti. Pritožbena trditev tožnika, da ni bil prisoten pri štetju denarja, pa je pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče glede na določbo člena 337/1 ZPP ni upoštevalo. Ta pritožbeni očitek pa je sicer tudi vsebinsko utemeljen. Noben predpis ne nalaga toženi stranki, da bi morala pri štetju denarja (tudi če bi bilo to bistvenega pomena za odločitev) zagotoviti tožnikovo navzočnost. Tožniku je bil omogočen zagovor, pred zagovorom je prejel pisno obdolžitev z natančno definiranimi kršitvami, ki so mu bile očitane. Na te kršitve je imel tožnik možnost odgovoriti in se do njih opredeliti, kar je v ustnem zagovoru tudi storil. 8. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnika, da je izredna odpoved pogodbe nezakonita zato, ker tožnik toženi stranki denarja ni ukradel. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku očitala krajo oziroma prilastitev denarja. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil v tem, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil navodila tožene stranke, ki jih je poznal. S tem pa je poleg kršitve 9. člena pogodbe o zaposlitvi kršil tudi zakonske dolžnosti iz 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bil dejanski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi to, da je tožnik enkrat v preteklosti iskal pomoč pri sindikatu. Tožnik je to svojo trditev dokazoval tudi z listino A4, iz katere pa ne izhaja, da se je komunikacija med predstavnikom sindikata in direktorjem C. odvijala v zvezi s tožnikom. Razen tega je tudi toženec izpovedal, da vse do podaje zagovora s strani tožnika ni vedel, da je tožnik postavil določena vprašanja sindikatu. Toženec je izrecno pojasnil, da je tožniku podal odpoved izključno zaradi njegovih kršitev, ki so navedene v pisni odpovedi. Pritožbeno zatrjevanje tožnika, da naj bi s svojimi ravnanji dejansko le usklajeval zaloge, ni odločilnega pomena. A.A., ki je bil zaslišan kot priča, je namreč pojasnil, da sicer uporaba tipke „počisti“ in „spremeni/briši“ ni prepovedana, namenjena je lažjemu opravljanju oziroma pravilnemu evidentiranju blaga (na primer, ko želi stranka med prodajnim postopkom blago vrniti oziroma zamenjati), vendar pa teh tipk prodajalec po odhodu stranke ne sme več uporabljati (tožnik pa je storil prav to). Razen tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku v zvezi s spornimi ravnanji očitano predvsem to, da strankam ni izdal računov, čeprav bi bil to dolžan storiti in da je po njihovem odhodu posegel v te račune na nedovoljen način. Navedena priča je še pojasnila, da je pri svojem pregledu ugotovila tudi, da je tudi pri drugih delavcih tožene stranke prihajalo do uporabe zgoraj omenjenih tipk, vendar pri njih ni bilo ugotovljenih nobenih kršitev. To pa dejansko pomeni, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da so tudi ostali delavci delali na enak način. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik z očitanimi ravnanji naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito izdana že na podlagi druge alineje člena 110/1 ZDR-1. Iz tega razloga zato pritožbeno sodišče na pritožbeno navedbo, da očitana ravnanja nimajo znakov kaznivega dejanja ponarejanja, ne odgovarja, saj za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe ni bistvena (člen 360/1 ZPP).

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.