Jedro

Določbo 13. člena ZST -1 je treba razlagati tako, da lahko stranka predlog za oprostitev plačila taks vloži še v roku, določenem v taksnem plačilnem nalogu.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog prvo, drugo in tretje tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Hkrati jim je naložilo, da so dolžne plačati sodno takso v višini 2.121,00 EUR, sicer bo sodišče štelo tožbo za umaknjeno.

Proti sklepu vlagajo pritožbo tožniki. Sklicujejo se na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje uporabe v času odločanja na prvi stopnji veljavnega besedila 13. člena ZST -1 (1) v povezavi z ustavno določbo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter v povezavi z določbo 105.a člena ZPP. Gre za vprašanje, ali stranka lahko predlaga oprostitev plačila sodnih taks tudi še v roku iz taksnega plačilnega naloga, ali pa tega ne more storiti, ker oprostitev plačila sodnih taks lahko učinkuje zgolj od dneva, ko je predlagana.

Ustavno sodišče RS je 21. 3. 2013 z odločbo U-I-41/13-8 v postopku za oceno ustavnosti določbe 13. člena ZST -1 prekinilo vse postopke odločanja o tistih predlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbo, ki so vloženi po vložitvi pritožbe, vendar najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo sodne takse.

V obravnavani zadevi sicer ne gre za vprašanje pravočasnosti predloga za oprostitev plačila taks za pritožbo, marveč gre za vprašanje pravočasnosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks na prvi stopnji sojenja. Kljub temu pa je bila zahteva za oceno ustavnosti vložena tako, da se je nanašala na celotni 13. člen ZST -1. V vmesnem času je bil zakon spremenjen, ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-41/13-17 z dne 10. 10. 2013 ugotovilo neskladje 13. člena ZST -1, res pa le v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo. O preostalem vidiku neustavnosti določbe 13. člena ZST -1 ni odločalo.

To pritožbeno sodišče je že v več odločbah odločilo, da je treba določbo 13. člena ZST -1 razlagati tako, da lahko stranka predlog za oprostitev plačila taks vloži še v roku, določenem v taksnem plačilnem nalogu. Prvič je tako odločilo z odločbo IV Cp 1262/2010. Tedaj je obrazloženo odstopilo od sodne prakse.

Tokrat se zato na razloge prej citirane odločbe sklicuje, saj je ta dostopna v javnih bazah sodne prakse, v nadaljevanju pa pojasnjuje zgolj bistvo razlogov. Zastavlja se vprašanje, kakšen je pomen določbe tretjega odstavka 105.a člen ZPP (2)? Ta določba se glasi: „Če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.“ Kakšen je vsebinski pomen tega zakonskega besedila? Ali je pravi pomen tega besedila ta, da je izjema podana takrat, kadar je nekdo oproščen plačila sodnih taks? Takšno pravilo bi bilo nesmiselno, kajti če ni taksne obveznosti, potem tudi postopka po 105.a členu ZPP ni treba opraviti. Poleg tega: Če bi imel zakonodajalec v mislih ta primer, bi izjemo formuliral preprosto: „razen če je stranka oproščena plačila sodnih taks.“ Drug možen pomen tega besedila bi bil, da je stranka sicer podala predlog za oprostitev plačila sodnih taks, vendar o njem do poteka roka iz plačilnega naloga še ni bilo odločeno. Tudi tu velja, da bi zakonodajalec v tem primeru zapisal: „razen če je stranka podala utemeljen predlog za oprostitev plačila sodnih taks, pa o njem še ni bilo odločeno.“ Poleg tega vsak predlog za oprostitev plačila sodnih taks (tako kot ugovor proti plačilnemu nalogu) odloži nastanek taksne zamude in odloži nastop fikcije umika.

Tako torej ostane le še ta možnost, da tretji odstavek 105.a člena ZPP v resnici pomeni, da stranka izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev, pa predloga iz svoje nevednosti doslej ni podala (ker niti ni vedela za obstoj taksne obveznosti in tudi ne za obstoj svoje pravice iz 168. člena ZPP). Sedaj, ko je bila s plačilnim nalogom na to svojo obveznost opozorjena (in je bila hkrati opozorjena tudi na to, kakšne bodo posledice neplačila), pa je taksno oprostitev zahtevala, le da o njej še ni bilo odločeno. Vsebinsko dilemo, ki jo ponuja besedilo tretjega odstavka 105.a člena ZPP je zato po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče rešiti le na ta način, da bo skladna z ustavnim načelom socialne države (2. člen Ustave) ter pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

V konkretni zadev so tožniki takšno oprostitev v navedenem roku tudi predlagali. Ker je sodišče njihov predlog zavrglo kot prepozen, je pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi ugodilo ter odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju odločiti o predlogu tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks.

(1) Zakon o sodnih taksah (Ur.l. RS, št. 37/2008).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007).