Jedro

Očetovstvo je enoten pravni pojem, ki ga ni mogoče deliti po namenu pridobitve ali izgube kakšne pravice ali obveznosti, ki iz njega izvira. Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja rodbinska zakonodaja. Ugotavljati ga je dopustno le kot glavno, in ne kot predhodno vprašanje. Neodvisno od tega pa je kot glavno ali predhodno vprašanje vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja.

Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek, ki pa bi ga lahko sprožil le tožnikov oče. Ta ustreznega zahtevka v takrat veljavnih rokih vse do svoje smrti ni postavil, pravica do ugotavljanja očetovstva pa ni prešla na njegove potomce. Interes otroka (njegova pravici do poznavanja lastnega izvora) lahko pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskih razmerij le v odnosu otrok – starš.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.756,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožnik polnečak po pokojni N. N. in njen edini zakoniti dedič (I. točka izreka). Tožbo je v delu, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost oporoke oz. njeno razveljavitev, zavrglo (II. in III. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 8.097 EUR pravdnih stroškov tožencev, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da Okrajno sodišče v Cerknici, ki ga je napotilo na pravdo, ni delilo enakega pravnega naziranja z Okrožnim sodiščem v Ljubljani, sicer bi sámo izdalo sklep o dedovanju in zaključilo, da ni dedič po pokojni N. N. Ni vložil tožbe na ugotovitev očetovstva, marveč na ničnost oporoke in na ugotovitev, da je edini dedič po pokojni N. N. Sodišče pa je zmotno zaključilo, da je vložil tožbo na ugotovitev očetovstva in zavrnilo tožbeni zahtevek. Vprašanje očetovstva se je postavilo le kot predhodno/posredno vprašanje v zvezi z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom. Oče je imel svoje razloge, da tožbe na ugotovitev očetovstva ni vložil, v zvezi s to temo se je večkrat razjezil. Ta del izpovedbe priče B. B. je sodišče povzelo pristransko. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe prihaja v nasprotje samo s seboj glede temeljnega vprašanja, ali lahko tožnik v tem postopku sploh uspe. Na eni strani zaključuje, da Ustavno sodišče ne širi kroga upravičencev za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva in da jo lahko vloži le otrok. Po drugi strani pa izpostavlja, da je kot glavno ali kot stransko vprašanje vselej dopustno odločati o sporu, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja. Sodišče je nedosledno, saj se v pretežnem delu obrazložitve ukvarja s pravnim naziranjem o upravičencih do vložitve tožbe na ugotovitev očetovstva, na drugi strani pa se opredeljuje do izvedenih dokazov in izvaja dokazno oceno. Razlogi za zavrženje tožbe niso jasni. Ima pravni interes, da se ga na podlagi ugotovljene ničnosti oz. razveljavljene oporoke ter dokazanega potomstva po A. A. ugotovi za zakonitega dediča, upravičenega do dedovanja po polteti N. N. Na ničnost se lahko sklicuje vsak, ki ima kakšno korist in pri njem je ta podana. Njegov pravni interes je izkazan že z napotitvenim sklepom sodišča. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-30/12 z dne 18. 10. 2012 odpravilo časovno omejitev iz drugega odstavka 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) glede dovoljenosti posthumnega dokazovanja očetovstva. Čeprav se kot nosilec pravice res navaja le otrok, pa to še ne pomeni, da te pravice ne morejo imeti tudi vnuki. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v odločbah, v katerih je bila predmet odločanja pravica iz 8. člena EKČP, govori o poreklu, izvoru oz. rodu (angleško: parentage) in ne o očetovstvu (fatherhood). To kaže, da pravica poznati svoje prednike ni omejena na otroke, ampak vsaj še na njihove otroke, če ne tudi na nadaljnje potomce. Izraz "parentage" (poreklo, rod, starševstvo, izvor) zajema odprt krog sorodnikov.

Dolžnost spoštovanja pietete umrlih je v izpodbijani sodbi le na kratko omenjena. Ni jasno, ali bi sodišče v primeru obstoja materialnopravne podlage za tožbeni zahtevek ugodilo ali zavrnilo dokaz z ekshumacijo in izvedbo DNK analize. Nepravilna je tudi odločitev v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je priznalo previsoko število točk glede na vrednost spora. Nekaterih stroškov, povezanih s pisnimi vlogami, ne bi smelo priznati, saj je bil očitno potreben le odgovor na tožbo. Ni bilo upoštevano, da je bila vrednost odvetniške točke za veliko večino storitev 0,459 EUR in ne 0,60 EUR.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugega sodnika. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženci so odgovorili na pritožbo in v njej pritrdili pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva ugotovitev obstoja dedne pravice po pokojni N. N., ki naj bi bila njegova polteta. Zatrjuje, da je bil njegov oče B. A., rojen ... 1927, nezakonski sin pokojnega A. A. Ta je bil tudi oče pokojne zapustnice N. N. N. N. naj bi 2. 4. 2010 napravila oporoko pred pričami in vse svoje premoženje zapustila drugi toženki. Vendar pa je podpis na oporoki ponarejen, zato tožnik uveljavlja ničnost oporoke oz. podaja zahtevek za njeno razveljavitev in poudarja, da je edini zakoniti dedič po pokojni zapustnici.

6. Tožniku ni mogoče odrekati pravice do uveljavljanja dedne pravice po pokojni N. N., za katero zatrjuje, da je njegova polteta. Vendar pa je njegov uspeh v postopku odvisen od ugotovitve, ali je bil njegov oče res nezakonski sin očeta zapustnice N. N., A. A. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo materialnopravno presojo, da očetovstva – ki se v tem postopku postavlja kot predhodno vprašanje – ni dopustno ugotavljati. Tožnik pa ima možnost svojo dedno pravico po pokojni N. N. dokazati v luči presoje, ali je bilo očetovstvo za njegovega očeta že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja. To presojo je sodišče prve stopnje opravilo in na podlagi izvedenega dokaznega postopka podalo prepričljiv odklonilen odgovor.

7. Nikakršnih razhajanj ni v pravnih naziranjih Okrajnega sodišča v Cerknici, ki je tožnika napotilo na pravdo, ter Okrožnega sodišča v Ljubljani. Z napotitvenim sklepom je bila tožniku dana možnost, da se v pravdnem postopku ugotovi njegova dedna pravica po pokojni N. N. S tem so bile odprte možnosti za dokazovanje, da je bilo očetovstvo tožnikovega očeta že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 11. 1982 še ni preseženo. V njem je zavzeto stališče, da je očetovstvo enoten pravni pojem, ki ga ni mogoče deliti po namenu pridobitve ali izgube kakšne pravice ali obveznosti, ki iz njega izvira. Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja rodbinska zakonodaja. Ugotavljati ga je dopustno le kot glavno, in ne kot predhodno vprašanje. Neodvisno od tega pa je kot glavno ali predhodno vprašanje vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja. Načelno pravno mnenje jasno nakazuje, da očetovstva ni mogoče reševati kot predhodnega vprašanja. Gre namreč za statusno vprašanje, ki velja erga omnes, medtem ko se v pravdi predhodna vprašanja rešujejo samo v razmerju med pravdnimi strankami. Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek, ki pa bi ga lahko sprožil le tožnikov oče, domnevni nezakonski otrok A. A. Ta ustreznega zahtevka v takrat veljavnih rokih vse do svoje smrti ... 1999 ni postavil, pravica do ugotavljanja očetovstva pa glede na prej pojasnjeno ni prešla na njegove potomce.

8. Neprepričljiva je pritožbena argumentacija, da ESČP v svojih odločbah širi pravico ugotavljanja očetovstva, saj ne uporablja izraza "fatherhood" (očetovstvo), ampak izraz "parentage", kar naj bi pomenilo poreklo, izvor oz. rod. Za takšna zatrjevanja ni prepričljivega razloga, saj zadeva Jäggi proti Švici, št. 58757/00, na katero opozarja tožnik, obravnava ugotavljanje očetovstva, ki ga uveljavlja otrok. Iz nje ne izhaja, da se ESČP zavzema za odprt krog sorodnikov, ki jim je treba priznati to pravico. Tudi odločbe Ustavnega sodišča U-I-30/2012 z dne 18. 10. 2012 ni mogoče razumeti na način, za katerega se zavzema pritožnik. Resda določeno obdobje (tudi) ugotavljanje posthumnega očetovstva ni bilo časovno zamejeno, vendar je ratio citirane odločbe v zaščiti otroka in njegovi pravici do poznavanja svojega lastnega izvora. Le v tem primeru je dopustno, da se ob tehtanju konkurenčnih pravnih vrednot pravica do pravne varnosti in potreba po varovanju trajnosti obstoječih družinskih razmerij umakneta pravici otroka do poznavanja svojega izvora. Te pa ni dopustno širiti v nedogled. Interes otroka lahko pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskih razmerij le v odnosu otrok – starš.

9. V izpodbijani sodbi ni nikakršnega nasprotja glede temeljnega vprašanja, ali lahko tožnik v tem postopku sploh uspe. Na neuspeh je obsojen zahtevek, v okviru katerega bi se moralo ugotavljati, ali je A. A. oče tožnikovega očeta. Tožnik pa bi bil lahko uspešen, če bi dokazal, da je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja. Vendar pa mu tega ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo predložene listine in izpovedbe prič ter zaključilo, da očetovstvo pravno formalno ni bilo nikoli ugotovljeno v nobenem izmed predpisanih postopkov. Tej ugotovitvi pritožnik konkretizirano niti ne ugovarja. Opozarja le na nedoslednost prvega sodišča, ki se je v pretežnem delu ukvarjalo s pravnim naziranjem in uporabo materialnega prava ter zaključkom, da tožbo na ugotovitev očetovstva lahko vloži le otrok, ne pa tudi vnuk, po drugi strani pa je sprejelo delno dokazno oceno, ki glede na prej izpostavljeno stališče sodišča sploh ne bi bila potrebna. Takšno naziranje je zmotno, saj je dokazna ocena namenjena ugotavljanju, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja.

10. Nobenega utemeljenega razloga ni bilo za podrobnejše izjasnjevanje prvega sodišča o (ne)sprejemljivosti izvedbe dokaza z izkopom posmrtnih ostankov in dolžnostjo spoštovanja pietete umrlih. Notarsko overjene izjave in izpovedbe B. B. za odločitev niso merodajne, saj ne izkazujejo, da je bilo očetovstvo vpisano v krstno knjigo. Očetovstvo tudi ni bilo ugotovljeno v ustreznih postopkih; zatrjevanja prič, da je bil A. A. oče tožnikovega očeta, pa za dokaz očetovstva ne zadostujejo.

11. Razloge za zavrženje tožbe v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev ničnosti oporoke oz. njeno razveljavitev je sodišče ustrezno pojasnilo. Tožnik bi moral najprej izkazati, da je zakoniti dedič po pokojni N. N., vendar mu to ni uspelo. Zato nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti oz. za razveljavitev oporoke. V odgovoru na tožbo toženci pravilno opozarjajo, da tožnik navkljub morebitni ničnosti oporoke ali njeni razveljavitvi ne bi pridobil dedne pravice. Tudi tožnik v pritožbi izpostavlja, da se na ničnost lahko sklicuje vsak, ki bi od njene ugotovitve imel kakšno korist. Tožnik obstoja sorodstvenega razmerja z zapustnico ni dokazal, zato tudi nima pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka.

12. Prvo sodišče ni kršilo ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, zagrešilo pa tudi ni kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana v primerih, ko sodišče napačno povzame vsebino listine, kar pa ni značilnost obravnavanega primera, saj pritožba graja predvsem zmotno uporabo materialnega prava in napačno dokazno oceno.

13. Pritožba je neutemeljena tudi v stroškovnem delu. Posplošeno opozarja, da je bilo tožencem priznano previsoko število točk glede na vrednost spora, pri tem pa prezre, da je bilo uveljavljanih več zahtevkov ter da je vrednost spora po primarnem tožbenem zahtevku znašala 200.000 EUR, na enako vrednost pa je bil ocenjen tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Nepojasnjeno ostaja zavzemanje pritožbe, da se nasprotni stranki ne bi smelo priznati stroškov, povezanih s pisnimi vlogami, z izjemo odgovora na tožbo. Zmotna pa je tudi navedba, da sodišče ni upoštevalo pravilne vrednosti odvetniške točke. Iz stroškovnika na list. št. 159 izhaja, da je prvo sodišče pri vseh postavkah uporabilo vrednost točke 0,459 EUR, skupni znesek pa je zvišalo v skladu s tretjim odstavkom 7. člena Odvetniške tarife zaradi zastopanja več strank.

14. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do pritožbenih stroškov ni upravičen. Tožencem pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka, ki v skladu z Odvetniško tarifo obsegajo stroške odgovora na pritožbo, zvišanje zaradi zastopanja treh strank (tretji odstavek 7. člena Odvetniške tarife) in 22 % DDV. Skupni znesek stroškov znaša 1.756,80 EUR.