Jedro

Za nastanek skupnega premoženja in za presojo deležev na njem ni pravno odločilna okoliščina, da to morda še ni v celoti odplačano v času nastanka spora med partnerjema. Pomembno tudi ni, kateri od njiju ga je odplačeval in koliko ga je odplačal v času življenjske skupnosti in koliko po njenem prenehanju. Zakonec ima namreč pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga. Nič drugačna situacija ni, če je bilo, tako kot v konkretnem primeru, stanovanje kupljeno po določilih SZ na obroke.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja stanovanje v Ljubljani in TV aparat, letnik 2002. Odločilo je, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Toženko je zavezalo k izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila ter povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Le pavšalno je navedlo, da ni uspela dokazati, da je njen delež na skupnem premoženju večji. Iz izvedenih dokazov, predvsem iz izpovedb zaslišanih prič, to nedvomno ne izhaja. Sodišče je nekritično verjelo izpovedbi tožnika, da je mesečno prispeval 37.000 SIT za sina. Višje sodišče ugotavlja, da višina dohodkov pravdnih strank sploh ni bila zatrjevana, čeprav je na glavni obravnavi dne 14. 3. 2006 tožnik izpovedal, da je njegova mesečna plača 170.000 SIT. Sodišče nadalje trdi, da toženka tožnikove porabe denarja za hišo v K. ni zatrjevala, vendar pa nasprotno izhaja iz njene izpovedbe. Tožnik je svoj denar vlagal tudi v svojo hišo, kar logično pomeni, da je manj prispeval k skupnemu življenju. Revidentka izpodbija tudi dejanske ugotovitve glede njenega prispevka pri vzgoji in varstvu otrok. V zvezi z odločitvijo o deležih na skupnem premoženju pa opozarja, da je bilo stanovanje kupljeno na obroke in bo kupnina v celoti odplačana šele leta 2013 ter da je bilo deset odstotkov kupnine plačane iz njenega posebnega premoženja. Pri prodaji stanovanj po Stanovanjskem zakonu (Ur. list RS, št. 18/1991 in nasl., v nadaljevanju SZ) gre za specifičen način pridobitve lastninske pravice na stanovanjih, kar bi morali nižji sodišči pri odločitvi o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem upoštevati.

4. Sodišče je revizijo v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Na katere pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo, revidentka izrecno ne pojasni; podaja le svojo verzijo dejanskega stanja. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je sodišče nekritično verjelo tožniku, da je mesečno prispeval za sina 37.000 SIT, da je bila tožnikova mesečna plača 170.000 SIT, da je tožnik veliko denarja porabil za hišo v K., da je bil toženkin prispevek pri vzgoji in varstvu otrok bistveni večji od tožnikovega, da je toženka plačevala številne izvenšolske aktivnosti otrok, itd.). Dokazi z zaslišanjem strank so namenjeni ugotavljanju spornih dejstev (243. in 257. člen ZPP). Katera so ta dejstva pa morajo v svoji trditveni podlagi navesti stranke, zato izpovedba tožnika oziroma tožnice manjkajočih trditev ni mogla nadomestiti.

Revizijski očitki glede protispisnosti niso utemeljeni. Protispisnost namreč ni podana, ko je obrazložitev sodbe v

nasprotju z izvedenimi dokazi, temveč je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v

razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v

postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takšnega nasprotja pa revidentka ne zatrjuje.

7. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Za nastanek skupnega premoženja in za presojo deležev na njem ni pravno odločilna okoliščina, da to morda še ni v celoti odplačano v času nastanka spora med partnerjema. Pomembno tudi ni, kateri od njiju ga je odplačeval in koliko ga je odplačal v času življenjske skupnosti in koliko po njenem prenehanju. Zakonec ima namreč pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga (tretji odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 14/89 in nasl., v nadaljevanju ZZZDR). Nič drugačna situacija ni, če je bilo, tako kot v konkretnem primeru, stanovanje kupljeno po določilih SZ na obroke. SZ je v 118. členu določal, da je s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe kupec prevzel vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, kolikor ni v samem zakonu drugače določeno (pri čemer se očitno misli predvsem na določilo 122. člena SZ, ki prepoveduje odtujitev nepremičnine pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, kar pa ni aktualno za obravnavani primer, saj ni predmet spora odtujitev).(1) Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je bilo stanovanje kupljeno, ko sta pravdni stranki še živeli v zunajzakonski skupnosti, odplačevalo pa bi se oziroma se je iz skupnih sredstev, je pravilen zaključek nižjih sodišč, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank.

8. Pravilna je tudi odločitev o deležih na skupnem premoženju. Res je, da bil polog za stanovanje plačan iz toženkinega posebnega premoženja, vendar pa jo zgolj to še ne opravičuje do več kot polovičnega deleža na skupnem premoženju. Ta znesek namreč ni bil tolikšen, da bi ob upoštevanju dejanskih ugotovitev glede vlaganj pravdnih strank v pridobivanje skupnega premoženja z delom, denarjem in drugimi oblikami prispevkov v celotnem obdobju trajanja njune zunajzakonske skupnosti, lahko izpodbil zakonsko domnevo o enakih deležih na skupnem premoženja (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). To domnevo je mogoče ovreči le, če gre za očitno nesorazmerje med prispevki z denarnimi vložki in delom, pri čemer je treba poudariti, da pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč za celovito presojo vsakršnih prispevkov partnerjev.

9. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 30/98.