Jedro

Le pavšalno zatrjevanje kršitev in citiranje določil, v katerih so določene sankcije, ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Slednja ni zakonita, ker tožniku konkretne kršitve, ki so predmet odpovedi, niso bile dokazane, ampak je tožena stranka navajala le posplošene očitke, da tožnik glede na svoj položaj oziroma zadolžitve kot vodstveni delavec odgovarja za ravnanja podrejenih, ne da bi pri tem opredelila, kje, kdaj in v zvezi s katerimi osebami je prišlo do kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Kadar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni dokazan utemeljen razlog oziroma ker očitane kršitve niso dokazane, ni mogoče utemeljevati nemožnosti nadaljevanja delovnega razloga v zvezi z možnostjo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z okoliščinami, ki se tičejo očitanih kršitev oziroma z izgubo zaupanja do delavca, ki naj bi bila povezana z očitanimi (nedokazanimi) kršitvami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: ugotovilo neveljavnost in nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 8. 6. 2007 ter izredno odpoved razveljavilo (1. točka izreka sodbe); ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z izredno odpovedjo, ampak še traja, tožena stranka pa je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila izredno odpovedana, ga pozvati nazaj na delo ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo in plačo za poslovno uspešnost (pravilno: nadomestilo plače) od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter mu obračunati in izplačati plače, razlike v plači in regres za leto 2007 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače, ki so razvidni iz izreka, do plačila, od neto zneskov, izračunanih iz bruto zneskov, ki so navedeni v izreku sodbe (2. točka izreka sodbe); zavrnilo, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zamudnih obresti od datumov zapadlosti posameznih zneskov, to je za en dan za vsakega od zneskov iz 2. točke izreka in drugače, to je plačilo vseh drugih doslej zapadlih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prejemka dalje do plačila in vse nadaljnje zapadle pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter plačilo pripadajočih davkov in prispevkov (3. točka izreka); sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v osmih dneh povrniti stroške postopka v znesku 834,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (4. točka izreka sodbe).

S popravnim sklepom z dne 19. 12. 2008 je sodišče prve stopnje popravilo izpodbijano sodbo tako, da se zadnja alinea 2. točke izreka pravilno glasi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki neto razliko v plači od bruto zneska 1.555,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2007 dalje do plačila, s čimer je bil popravljen v sodbi napačno navedeni datum (zapadlosti) 19. 12. 2008. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo kot dokaz predlagala vpogled v relevantne interne akte tožene stranke, zlasti dokument KADD01, ISO STANDARD 9001:2000 in dokument KAOP01, ISO STANDARD 9001:2000, vendar prvostopenjsko sodišče tega dokaza ni izvedlo, sodba pa ne vsebuje nikakršne obrazložitve, zakaj je bila izvedba tega dokaza zavrnjena. Prvostopenjsko sodišče ni opravilo poizvedbe na Policijski postaji ..., čeprav se je v tistem času pred omenjenim organom vodil predkazenski postopek v zvezi s črpanjem greznic na črno, niti ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič M.L. in D.C., ki sta osebno prejemala telefonske klice strank, ki so se s tožečo stranko hotele dogovoriti za črpanje greznic po dogovorjeni znižani ceni. Glede zaslišanja priče M.A. tožena stranka izrecno navaja, da glede tega dokaza ni prekludirana. Ime priče M.A. je bilo prvič omenjeno na drugem naroku, kot priča pa je bil predlagan na tretjem naroku. Ni jasno, na podlagi česa temelji zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bila podaja omenjenega dokaznega predloga pravočasna le, če bi bila podana na drugem naroku, kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe 286. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem ko sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, je toženi stranki onemogočilo, da bi v skladu z veljavnimi predpisi in pravili o dokaznem bremenu dokazala svoje trditve, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 338. člena ZPP. Sodišče očitno ni ocenilo predloženih pisnih izjav M.L. in D.C. z dne 13. 2. 2008, izpodbijana sodba pa tudi ne vsebuje obrazložitve, zakaj prvostopenjsko sodišče ne verjame priči M.S., ne drži pa zaključek prvostopenjskega sodišča, da se izjava te priče nanaša na obdobje do leta 1998, saj je ta priča izpovedala, da ji bivši sodelavci, ki so še vedno zaposleni pri toženi stranki, vedno povedo, da se črpanje greznic na črno še vedno nadaljuje in da se ni prav nič spremenilo. M.S. je priznal, da so vsi delali na črno, in da so delali za šefe, njegova izpoved pa je po oceni tožene stranke verodostojna. Napačno je bil ocenjen tudi dopis Policijske postaje ... z dne 16. 5. 2008, saj je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je kazenski postopek zaradi pomanjkanja podatkov ustavljen, kar ni točno, saj je iz dopisa razvidno, da se bo postopek nadaljeval po pridobljeni dokumentaciji in podatkih o osumljencih. Glede odločitve v 2. točki izreka je vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do vseh zneskov, saj ni ugotovljeno, ali je tožeča stranka prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti oziroma morebitne druge prejemke, pri čemer je zlasti vprašljivo obdobje od 1. 10. 2008 (verjetno pravilno 2007) do 31. 1. 2008 ter od 1. 6. 2008 dalje, za katerega tožeča stranka ni podala nikakršnih trditev niti predložila nikakršnih dokazov, kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku in s tem prekršilo 7. člen 212. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo predlaganih dokazov in ni preverilo, kakšno je stanje kazenskega postopka. Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu vodja vzdrževanja kanalizacijskega omrežja in je bila zadolžena za vodenje in organiziranje vzdrževalnih del na kanalizacijskem omrežju, sodelovanje pri tehničnih pregledih omrežja in naprav ter izdelovanje delovnih poročil in evidenc, kar vključuje tudi nadzor oz. koordinacijo v primerih plačljivih storitev, to je tudi naročil strank črpanja greznic. Glede na svojo funkcijo oziroma položaj pri toženi stranki je bila tožeča stranka odgovorna, da se je črpanje greznic vršilo v skladu s predpisi. Zaradi izvajanja sistematičnega črpanja greznic na črno je bila tožena stranka oškodovana za več kot 100.000,00 EUR letno, tožena stranka bi morala letno izprazniti 5.700 greznic, v letu 2006 pa jih je le 529, vse skupaj pa je trajalo približno 10 let. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da so priče G., M. in M.A. potrdile, da je tožeča stranka dajala ustna navodila delavcem za črpanje greznic na črno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo predpisov, na katerih temelji predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti Pravilnika o odvajanju in čiščenju komunalne in odpadne padavinske vode ter Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo. Splošno znano dejstvo je, da je s strani zaposlenih pri toženi stranki prihajalo do črpanja greznic na črno, tožeča stranka pa je bila odgovorna za nadzor oziroma koordinacijo glede naročil strank za črpanje oziroma praznjenja greznic in za koordinacijo delavcev na terenu, njihovo razporejanje in organiziranje. Tožeča stranka je v nasprotju z veljavnimi predpisi med delovnim časom organizirala oziroma vodila črpanje greznic na črno, izdajala navodila za praznjenje vsebine greznic v javno kanalizacijsko omrežje ter dajala navodila, da se opravljenih storitev ne evidentira v potne naloge. Ker opravljene storitve niso bile zavedene, tožena stranka naročnikom ni izstavila računov. Tožeča stranka je vedoma kršila določbo 25. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vodo in javno kanalizacijo, po kateri je prepovedano izpuščanje živalskih iztrebkov, tekočih odpadkov iz mlekarn, klavnic ..., svežega ali pregnitega blata iz greznic... in podobnih tekočih odpadkov v vode ali v javno kanalizacijo in se kaznuje z globo od 1.000.000,00 do 10.000.000,00 SIT. Z ravnanjem tožnika pa so bile kršene tudi določbe pravilnika o odvajanju in čiščenju komunalne in odpadne padavinske vode (zlasti 13., 14. in 20. člen), saj je tožeča stranka kljub dobremu poznavanju delovne prakse tožene stranke in obveznosti izdala navodilo, da se prevzeto odpadno blato izprazni v javno kanalizacijo.

Tožeča stranka je kršila tudi interne akte, ki urejajo postopek izpolnjevanja potnih nalogov, vendar se sodišče do tega sploh ni opredelilo, enako pa se ni opredelilo do očitkov tožene stranke o znakih kaznivih dejanj, ki jih je tožena stranka v izredni odpovedi očitala tožeči stranki. V ravnanju tožeče stranke so podani znaki kaznivih dejanj po 333. členu (obremenjevanje in uničenje okolja in prostora), 245. členu (neupravičena uporaba) ter 217. členu (goljufija) KZ. V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede časovne in krajevne opredelitve kršitev ni mogoče postaviti takšnih zahtev kot za kazenski postopek (primerjaj sklep VDSS opr. št. Pdp 408/2004 z dne 12. 3. 2004). Ponavljajoče ravnanje tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka kršila obveznosti iz 32., 33., 35. in 37. člena ZDR, teh določb pa prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru ni uporabilo, čeprav bi jih moralo, je predstavljalo resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke kot delodajalca. Podrejeno tožena stranka še navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe 118. člena ZDR, kar je tožena stranka predlagala za primer ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dodatni argument za uporabo omenjene določbe je tudi ravnanje tožeče stranke v zvezi z blagajno vzajemne pomoči, pojasnjeno v prvi pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 14. 2. 2008. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter navaja, da resničnosti navedb tožene stranke zaradi pomanjkanja ustreznih dokazov sploh ni mogoče preveriti. Stališče tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo vseh predpisov, na katere naj bi tožena stranka oprla odpoved pogodbe o zaposlitvi, je napačno. Pavšalno zatrjevanje kršitev in citiranje določil, v katerih so določene sankcije, ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tekom celotnega postopka, ki je tekel na prvi stopnji, le navajala in citirala člene posameznih pravilnikov, uredb in internih aktov, ki urejajo njeno delovanje, pri čemer pa ni z ničemer dokazala kršitve njihovih določb s strani tožeče stranke, kar je tudi razlog, zakaj naslovno sodišče pri svoji odločitvi teh predpisov ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh predlaganih dokazov in pretehtalo vse relevantne navedbe in dokaze ter za svojo odločitev navedlo vse odločilne razloge, ni pa se bilo dolžno opredeliti do navedb in dokazov, ki s predmetno zadevo sploh niso povezani. Sodba je razumljiva, obrazložena in ni protispisna. Razloge, zaradi katerih posameznih dokazov ni izvajalo, je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo. Tožeča stranka ni z nobenim svojim ravnanjem ali opustitvijo nikoli ravnala v nasprotju s predpisi in prakso, ki je veljala pri toženi stranki in nikoli ni kršila svojih obveznosti. Tožena stranka pa je svojo nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oprla zgolj na pavšalne in nedokazane trditve. Stališče tožene stranke glede prekluzije je napačno, sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker dokaza za zaslišanje priče M.A. ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Ugotovilo je, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitev iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih uveljavlja tudi pritožba.

Skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ne predstavlja niti absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana le, če stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve. Toženi stranki je bila zagotovljena pravica do izjave, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je imela v postopku pred sodiščem prve stopnje vse možnosti, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja ter se opredeli do navedb tožeče stranke. Zavrnitev dokaznih predlogov ima lahko za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, če se ne izvedejo dokazi glede vseh dejstev, ki so pomembna za odločbo, vendar – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – v obravnavani zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan, saj je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno z dokazi, ki so bili izvedeni, zato so bili dodatni predlagani dokazi utemeljeno zavrnjeni.

Prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče M.A. tudi ni kršilo pravila o prekluziji glede predlaganja dokazov, to je določbe 286. člena ZPP in s tem v zvezi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Po 1. odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po določbi 4. odstavka istega člena ZPP pa lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Skladno z določbo 6. odstavka istega člena ZPP se dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom tega člena, ne upoštevajo. Iz citiranih določb izhaja, da mora stranka dokazni predlog podati takoj, ko je to mogoče, sicer je prekludirana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da bi bil dokazni predlog za zaslišanje priče M.A. pravočasen, če bi bil podan na drugem naroku, ko je bila ta priča omenjena in da je tožena stranka s tem dokaznim predlogom prekludirana, ker ga je podala šele na tretjem naroku, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazano, da bi obstajali upravičeni razlogi, zaradi katerih tega predloga ni podala že na drugem naroku.

Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nikakor nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, v obrazložitvi pa o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi, zato ni podana absolutna bistvena kršitev niti po 14. niti po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno navaja pritožba. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča v nobenem primeru ne predstavlja navedenih bistvenih kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Po teh določbah delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea) ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea).

Tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje vzdrževanja kanalizacijskega omrežja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 20. 7. 1992, se v izredni odpovedi tožene stranke z dne 8. 6. 2007 očita, da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ter da je storil hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je v nasprotju z veljavnimi predpisi med delovnim časom organiziral oz. vodil črpanje oz. čiščenje greznic na črno, izdajal navodila za praznjenje vsebine iz greznic v javno kanalizacijsko omrežje ter navodila, da se opravljenih storitev ne evidentira v potne naloge, ki so bili oddani delodajalcu. Tožnik naj bi svojim podrejenim neposredno izdal ukaz, da morajo pri konkretni stranki opraviti črpanje / čiščenje greznice in opravljenega dela ne smejo zavesti v potni nalog, hkrati pa vsebine izčrpane greznice iz specialnega motornega vozila niso smeli izprazniti v čistilno napravo oziroma za izpust odrejeno mesto v okviru čistilne naprave, temveč v javno kanalizacijo, v primeru neupoštevanja navodil, danih podrejenim, pa naj bi bili s tožnikove strani deležni šikaniranja ter finančno „kaznovani“. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadalje izhaja, da delodajalec naročnikom ni izstavil računov, ker opravljene storitve niso bile zavedene kot opravljene, s čimer je tožnik oškodoval delodajalca za 71,08 EUR na uro za vsako tako črpanje, saj je od naročnikov prevzemal denar za tako opravljene storitve v svojem imenu in za svoj račun. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil določbe 25. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo ter 13. in 14. člena Pravilnika o odvajanju in čiščenju komunalne in odpadne padavinske vode, kakor tudi interne akte delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem potnih nalogov ter v zvezi s postopkom o odvajanju odpadne vode, s tem pa je kršil določbe 31. in 35. člena ZDR. Glede odpovednega razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da naj bi tožena stranka s svojimi kršitvami in ravnanji izpolnila znake kaznivih dejanj po 333. členu Kazenskega zakonika (Uradno prečiščeno besedilo KZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 95/2004, v nadaljevanju: KZ – obremenjevanje in uničenje okolja in prostora), 245. členu KZ (neupravičena uporaba) ter 217. člena KZ (goljufija). Skladno s 333. členom KZ (obremenjevanje in uničenje okolja in prostora) se tisti, ki s kršitvijo predpisov povzroči čezmerno onesnaženje, razvrednotenje okolja ali čezmerno rabo in izkoriščanje naravnih dobrin in s tem spravi v nevarnost življenje ali zdravje večjega števila ljudi ali povzroči nevarnost za delno ali popolno poškodbo okolja ali uničenja okolja, kaznuje z zaporom do dveh let, tožnikovo ravnanje - praznjenje vsebine načrpane v zasebni greznici v javno kanalizacijsko omrežje - pa naj bi predstavljalo ogrožanje in onesnaženje ter poškodovanje okolja s posledicami za zdravje večjega števila ljudi. Skladno z 245. členom KZ (neupravičena uporaba) se z denarno kaznijo ali zaporom do treh let kaznuje, kdor neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti – tožnik je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe, saj je delovna sredstva, delovne stroje, ki so mu bili zaupani pri opravljanju gospodarske dejavnosti delodajalca, zlorabil za to, da je za svoje privatne namene in za svojo premoženjsko korist opravljal dejavnost (čiščenja greznic „na črno“). Nadalje se tožniku očita storitev kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ , po katerem se z zaporom do treh let kaznuje, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, storil pa naj bi ga s tem, da je delodajalcu lažno in neresnično prikazoval, da delo črpanja greznic pri strankah ni bilo opravljeno, s tem pa je strankam in sebi zagotovil premoženjsko korist, delodajalca pa oškodoval. Iz obrazložitve odpovedi nadalje izhaja, da delodajalčeve ugotovitve temeljijo na podanih izjavah zaposlenih ter prejeti izjavi s strani bivšega delavca (M.S.) z dne 25. 5. 2007, in da je bil delodajalec v predhodnih postopkih izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi črpanja / čiščenja zasebnih greznic „na črno“ in praznjenja vsebine iz greznic v javno kanalizacijsko omrežje ter neevidentiranja opravljenih storitev v potnih nalogih opozorjen, da so delavci le-to opravljali po nalogu in navodilih, ki so jih običajno dobili s strani nadrejenega delavca B.S., to je tožnika.

Presoja sodišča prve stopnje, da tožniku niso dokazane očitane kršitve, ki naj bi obenem predstavljale navedena kazniva dejanja, storjene s tem, da naj bi tožnik med delovnim časom organiziral oz. vodil črpanje oz. čiščenje greznic na črno, izdajal navodila za praznjenje vsebine iz greznic v javno kanalizacijsko omrežje ter navodila, da se opravljenih storitev ne evidentira v potne naloge, ki so bili oddani delodajalcu, je pravilna, saj jo potrjujejo izvedeni dokazi.

Ugotovitev, da so očitki tožene stranke glede zatrjevanih kršitev, ki naj bi jih storil tožnik, le splošni ter časovno in krajevno nedoločeni in nedoločljivi, je točna. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zgolj pavšalno navedla in opisala način storitve na podlagi anonimne prijave, prejete konec leta 2006 in na podlagi govoric o domnevnih kršitvah tožnika. Potrebno je pritrditi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je glede na izpovedi zaslišanih prič in tožnika zaključilo, da priči M.S. ni mogoče v celoti verjeti, ker so druge priče njegove izjave zanikale. Dejstvo je, da je M.S. izpovedal, da se vse, kar je napisal v izjavi, nanaša na obdobje, ko je bil še sam zaposlen pri toženi stranki (delovno razmerje pri toženi stranki mu je prenehalo leta 1998). Na sicer pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na drugi del izpovedi M.S., ki je izpovedal, da se vse, kar je napisal v izjavi, vsi njegovi očitki tožniku, nanaša na obdobje, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, vendar pa so mu bivši sodelavci, ki so še zaposleni pri toženi stranki, kadarkoli jih je srečal, povedali, da se to (črpanje greznic „na črno“ po ukazih nadrejenih, zlasti tožnika) še vedno nadaljuje in da se ni nič spremenilo ... Kršitev, ki se očitajo tožniku, še manj pa kaznivih dejanj, ki so predmet izredne odpovedi, zagotovo ni mogoče dokazovati na podlagi govoric in pavšalnih očitkov sodelavcev.

Pritrditi je torej potrebno tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da le pavšalno zatrjevanje kršitev in citiranje določil, v katerih so določene sankcije, ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter poudarja, da je tožena stranka tekom celotnega postopka le navajala in citirala člene posameznih pravilnikov, uredb in internih aktov, ki urejajo njeno delovanje, pri čemer pa ni z ničemer dokazala kršitev njihovih določb s strani tožeče stranke. Čeprav pritožbeno sodišče ne dvomi, da so delavci tožene stranke v spornem obdobju (v desetih letih) v resnici opravljali čiščenje greznic „na črno“ za svoj račun s sredstvi tožene stranke in je toženi stranki na ta način nastajala gospodarska škoda, je dejstvo, da tožniku konkretne kršitve, ki so predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso dokazane. Gre le za posplošene očitke, da tožnik glede na svoj položaj oz. zadolžitve vodstvenega delavca odgovarja za ravnanja podrejenih delavcev, ne da bi bilo opredeljeno kje, kdaj in pri katerih osebah so se te storitve opravljale „na črno“ in kakšna je bila tožnikova vloga pri tem. Pri tem zlasti ni dokazano, da se je čiščenje greznic „na črno“ opravljalo na podlagi ukazov tožnika in njegovih navodil delavcem, naj potnih nalogov ne izpolnjujejo, niti da bi stranke storitve plačevale tožniku na roke, s čimer bi tožeči stranki nastala škoda. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tudi pisno izjavo priče M.S. z dne 23. 5. 2007 in njegovo izpoved, pa tudi pisni izjavi D.C. in M.L. z dne 13. 2. 2008. Glede na vsebino njunih izjav je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za njuno zaslišanje, saj sta izjavi splošni, brez konkretnih podatkov, nanašata pa se na domnevne (telefonske) klice strank v času po prenehanju delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki, kar ne more biti dokaz o kršitvah, ki so predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi poizvedbe v zvezi s postopkom, ki je v letu 2008 potekal na MNZ-Policija na Policijski postaji ... na podlagi prijave tožene stranke, po oceni pritožbenega sodišča ne bi prispevale k razjasnitvi dejanskega stanja, saj v postopku presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče upoštevati kasneje pridobljenih dokazov, ki niso bili znani, ko je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana. Tudi izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da so priče G., M. in M.A. potrdile, da je tožeča stranka dajala ustna navodila delavcem za črpanje greznic na črno, ne dokazuje, kdaj, kje in na kakšen način naj bi tožnik storil očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja. Tožena stranka pa se je v odpovedi sklicevala le na izjavo M.S., ki jo je le-ta poslal županu Z.J. in je navedla le, da je v postopkih zoper druge delavce izvedela za domnevne kršitve tožnika, ne da bi to konkretizirala (v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ti delavci niti niso poimensko navedeni, pa tudi dokaznih predlogov za njihovo zaslišanje tožena stranka sploh ni podala oz. jih ni podala pravočasno, niti ni predložila listin v zvezi s postopki, vodenimi zoper druge delavce, ki naj bi za črpanje greznic „na črno“ obtoževali tožnika). Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Glede na vse navedeno je torej potrebno pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da toženi stranki, ki skladno z določbo 2. odstavka 82. člena ZDR (ki je veljal v času podaje izredne odpovedi, ki je predmet tega individualnega delovnega spora) nosi dokazno breme in je dolžna dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni uspelo dokazati, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve z znaki kaznivih dejanj, navedenih v izredni odpovedi, oz. hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (storjene naklepno ali iz hude malomarnosti). To pa pomeni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da ni dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi in s tem v zvezi ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku, je torej pravilna in zakonita.

V zvezi z denarnim zahtevkom se je sodišče sklicevalo na vlogo tožene stranke z dne 20. 6. 2008, v kateri je le-ta navedla, da izračun razlike v plači, ki ga je opravila tožeča stranka, za toženo stranko ni sporen in z njim soglaša, upoštevalo pa je stališča tožene stranke glede datumov zapadlosti plačil plače. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni nobenega dvoma, da na tej podlagi ni pridobil pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Ker je bil tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja določen čas zaposlen pri drugem delodajalcu, v ostalem obdobju pa nezaposlen brez pravice do nadomestila, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njegovemu reparacijskemu zahtevku za plačilo razlike v plači oziroma nadomestila plače, s čemer je vzpostavilo stanje, kakršno bi bilo, če tožniku ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Isto velja za pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 118. člena ZDR, čeprav je tožena stranka predlagala sodno razvezo za primer ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2008 utemeljevala svoje stališče, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vključno s pogojem, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni mogoče. Med drugim je navedla, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče tudi zaradi domnevnih nepravilnosti pri poslovanju internega sklada samopomoči (blagajne vzajemne pomoči), ki jih je tožeča stranka zanikala in navedla, da s sredstvi nikoli ni razpolagala v svojo korist, sklad pa je bil zaključen takoj po tem, ko je tožeča stranka prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in so bila vsa sredstva vrnjena vplačnikom, nihče pa s tem v zvezi ni podal nobene pritožbe. V povezavi s tem je navedla le, naj sodišče odloči po 118. členu ZDR, ne da bi natančneje opredelila svoj predlog. Skladno z določbo 2. odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ne glede na predlog delavca (po 1. odstavku istega člena), če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Kadar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker ni dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved, oziroma ker očitane kršitve delavcu niso dokazane, ni mogoče utemeljevati nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja delavca pri delodajalcu z okoliščinami, ki se tičejo samih kršitev oz. z izgubo zaupanja do delavca v povezavi z očitanimi (nedokazanimi) kršitvami oz. kaznivimi dejanji. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu tožbenemu zahtevku, saj v obravnavanem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sodno razvezo v smislu citirane določbe 2. odstavka 118. člena ZDR.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in jih ni mogoče šteti za potrebne stroške (155. člen, 165. člen ZPP).