Jedro

Če je izredna odpoved PZ, sklenjene za določen čas, podana zakonito (ker je delavec zamudil rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ po 3. odstavku 204. člena ZDR), delavec ne more uspešno uveljavljati transformacije delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, ker PZ ni bila sklenjena skladno z 52. členom ZDR, saj mu je PZ prenehala na drugi pravni podlagi (izredna odpoved PZ).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati sorazmerni del plače za maj 2003 v neto znesku 66.774,00 SIT, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2003 v neto znesku 28.581,00 SIT, stroške prevoza na delo v višini 23.800,00 SIT in regres za prehrano v višini 50.954,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke I/1 izreka; odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje za obdobje od 5.2.2003 do

23.5.2003, v 8-ih dneh pod izvršbo (točka I/2 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dne 7.2.2003, sklenjeno za nedoločen čas ter pogodbeno določilo o prenehanju delovnega razmerja dne 10.2.2004, nima pravnega učinka, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo

23.5.2003 in mu še traja, zato mora tožena stranka tožnika takoj pozvati nazaj na delo ter mu čas od 23.5.2003 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico ter mu vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 10.2.2003 dalje, ga vrniti na delo in mu obračunati bruto nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 23.5.2003 do vrnitve na delo, zanj plačati predpisane prispevke in davke upravičencem po predpisih o zaposlovanju zdravstvenem in invalidskem zavarovanju. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo neto plače za mesec marec 2003 v višini 90.000,00 SIT, razliko med dosojenim neto zneskom regresa za letni dopust za leto 2003 in vtoževanim bruto zneskom ter zakonite zamudne obresti od 15. mesecu do 18. v mesecu za znesek iz preteklega meseca ter zakonite zamudne obresti za regres za letni dopust od 15.6.2003 do 1.7.2003. Odločilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe delodajalca z dne 23.5.2003 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zavrže ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 15.872,50 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje v delu točke a) zavrnilnega poglavja pod 3. točko izreka sodbe iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in z dodatno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neprisojenega zneska neto plače za april 2003. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in ugotovi, da je bilo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dne 7.2.2003 sklenjeno za nedoločen čas ter da pogodbeno določilo o prenehanju delovnega razmerja dne

10.2.2004 nima pravnega učinka ter da mu prisodi plačo za april 2003 v neto višini 90.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2003 do plačila, zaveže toženo stranko na plačilo davkov in prispevkov, prizna naj mu tudi primerni sorazmerni del pravdnih stroškov s pripadki. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 52. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002). Po zakonu se sklepa delovno razmerje za nedoločen čas, le izjemoma za določen čas.

Izpolnjevanje zakonskih pogojev mora biti posebej izkazano.

Sklicevanje na dopustnost delovnega razmerja po 10. alinei 52. člena ZDR/2002 (projektno organizirano delo) je nedopustno, ker je zgolj navidezno. Samo sklicevanje na "projektno organizirano delo" iz 1. točke pogodbe ne zadostuje, ker je možna zloraba.

Posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, določa ZDR/2002 v 54. členu tako, da se v tem primeru šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Glede plačila plače navaja, da mu je sodišče priznalo sorazmerni del plače za maj, za april mu plače ni priznalo. Pripominja, da iz blagajniških prejemkov ni vedel, za kateri mesec mu je bilo kaj nakazano, razen iz plačila dne 10.5.2003. Sodišče pa je nesporno ugotovilo, da je od štirih mesecev dela prejel izplačilo le za dva meseca, od tega pa mu je priznalo le sorazmerni del za mesec maj. Delavcu ni potrebno decidirano navesti tožbenega zahtevka, s svojo odločitvijo pa sodišče ni preseglo zgornje meje zahtevka. Zahtevano pa je bilo plačilo za en izpadli mesec, poleg sorazmernega plačila za del zadnjega meseca. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper del sodbe v točki 1 in 2 in v odločitvi o stroških postopka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da je pravočasno oddala vlogo za preložitev razpisane obravnave zaradi akutne bolezni, kar je razvidno iz priloženega zdravniškega potrdila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep zavrže. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah ter na podlagi 2. odstavka

350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne

7.2.2003 za določen čas od 10.3.2003 do 10.2.2004 zaradi projektno organiziranih del na objektih. Dne 23.5.2003 mu je tožena stranka na podlagi 5. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR/2002 prekinila pogodbo (izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi), ker je neupravičeno izostal z dela od 19.5.2003 do

23.5.2003. Tožnik je odpoved prejel 24.5.2003, tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je vložil 11.7.2003. Sodišče prve stopnje je zato tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrglo kot prepozno. Po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR/2002 lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30-ih dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim sodiščem. Tožba, vložena

11.7.2003, je vložena po poteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka

204. člena ZDR/2002, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tožnik je v tožbi uveljavljal tudi transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je zahtevek na transformacijo delovnega razmerja pravilno zavrnilo. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi poteka časa, za katerega je bilo sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato ni pravno relevantno ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito ali ne.

Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo plače za mesec marec 2003 v višini 90.000,00 SIT zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da je dne 10.5.2003 tožnik prejel 111.199,00 SIT akontacije za mesec marec 2003. Razlogovanje pritožbe, da delavcu ni potrebno decidirano navesti tožbenega zahtevka je napačno. Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Za denarne zahtevke iz delovnega razmerja ZDSS nima posebnih določb, zato je potrebno uporabiti določbe ZPP. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Stranke pa morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo, kot to določa 1. odstavek 7. člena ZPP.

Tožnik je vtoževal plačo za mesec marec 2003. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo, saj iz predloženega dokaza s strani tožnika izhaja, da je plačo za mesec marec 2003 prejel. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik s pritožbama ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sam.

Sodišče prve stopnje je opravilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 12.3.2004 v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke. Iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka po prejemu vabila dne 26.2.2004 prosila za preložitev naroka ter predložila zdravniško potrdilo z dne 13.1.2004. Sodišče prve stopnje jo je pozvalo, da v roku petih dni predloži zdravniško potrdilo z novejšim datumom. Tožena stranka je dostavila potrdilo šele po koncu naroka za glavno obravnavo, zato je bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno, ko je opravilo narok v njeni odsotnosti. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da toženi stranki ni bilo omogočeno sodelovanje na obravnavi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podan, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.