Jedro

Čeprav bi bilo na prvi pogled mogoče reči, da ima Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravni interes, ker z vlaganjem zahteve ščiti javni interes, ki je v poenotenju sodne prakse, pa tak odgovor ni pravilen v vsakem primeru. Ni namreč mogoče iti mimo dejstva, da se zahteve vlagajo v konkretnih zadevah in da tudi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v vsaki taki zahtevi predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane določbe. To je tudi končni smoter in cilj vseh (rednih in izrednih) pravnih sredstev. Zato je lahko podan pravno varovani interes za vložitev zahteve le v tistih zadevah, v katerih s posegom vrhovnega sodišča lahko pride do drugačne odločitve. Tak interes mora biti izkazan ves čas postopka z zahtevo, torej tudi v času odločanja vrhovnega sodišča.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izdajo predhodne odredbe za zavarovanje preživninske terjatve v mesečnem znesku 28.902 SIT (sedaj 120,61 EUR) do prve uskladitve, nato pa v usklajenem znesku po obvestilu Centra za socialno delo ..., in sicer za obdobje od 5.7.2006 do 4.7.2007. Sodišče druge stopnje je zavrnilo upnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Obe sodišči sta zavzeli stališče, da ni izpolnjen eden od kumulativno zahtevanih pogojev iz 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), in sicer da izvršilni naslov še ni izvršljiv, saj je na podlagi tega izvršilnega naslova že tekel postopek izvršbe, v okviru njega pa tudi zavarovanje s predhodno odredbo za čas od 5.7.2005 do 4.7.2006. Upnik bo moral vložiti nov predlog za izvršbo in v okviru njega predlagati s prehodno odredbo zavarovanje zneskov, ki bodo zapadli v enem letu.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je proti drugostopenjskemu sklepu vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva), v kateri zatrjuje, da sta obe sodišči nepravilno uporabili prvi odstavek 257. člena ZIZ kot posledico neuporabe prvega odstavka 19. člena ZIZ, nepravilno pa sta uporabili tudi 259. člen ZIZ. Zahtevo vlaga zaradi poenotenja sodne prakse, ki je glede pogojev za izdajo predhodne odredbe za še ne zapadle zneske zakonite preživnine različna. Pri tem zahteva našteva konkretne drugačne sodne odločbe. Opozarja tudi, da pomeni grajano stališče odvzem možnosti upnikom terjatev iz prvega odstavka 259. člena ZIZ, da dosežejo njihovo zavarovanje, njegova posledica pa je, da so mladoletni otroci najmanj en mesec brez preživnine.

Po povzemanju poteka postopka, razlogov iz obeh sodnih odločb in vsebine 19. člena ZIZ zahteva opozarja, da po izreku izvršilnega naslova bodoči preživninski obroki zapadejo vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec. To pomeni, da ob vložitvi predloga 18.5.2006 za zavarovanje preživninskih obrokov za čas od 4.7.2006 do 4.7.2007 sodba še ni bila izvršljiva, ker še ni potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Zato je izpolnjen prvi pogoj iz prvega odstavka 257. člena ZIZ in ker sodišče ugotavlja, da je bila zoper dolžnika že zahtevana izvršba za izterjavo zapadlega zneska preživnine, se po drugem odstavku 259. člena ZIZ domneva, da je podana tudi nevarnost v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ kot drugega kumulativno zahtevanega pogoja za izdajo predhodne odredbe. Zahteva predlaga tako spremembo izpodbijanih sklepov, da se predlogu za izdajo predhodne odredbe v celoti ugodi.

Zahteva je bila vročena upniku, ki nanjo ni odgovoril. Zahteva ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi urejena v določbah 385. do 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3). Za vprašanja, ki v navedenih določbah niso drugače urejena, se na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPP smiselno uporabljajo določene zakonske določbe, ki veljajo za postopek z revizijo. Med njimi je tudi določba drugega odstavka 374. člena ZPP, po kateri revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Čeprav bi bilo na prvi pogled mogoče reči, da ima Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravni interes, ker z vlaganjem zahteve ščiti javni interes, ki je v poenotenju sodne prakse, pa tak odgovor ni pravilen v vsakem primeru. Ni namreč mogoče iti mimo dejstva, da se zahteve vlagajo v konkretnih zadevah in da tudi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v vsaki taki zahtevi predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane določbe. To je tudi končni smoter in cilj vseh (rednih in izrednih) pravnih sredstev. Zato je lahko podan pravno varovani interes za vložitev zahteve le v tistih zadevah, v katerih s posegom vrhovnega sodišča lahko pride do drugačne odločitve. Tak interes mora biti izkazan ves čas postopka z zahtevo, torej tudi v času odločanja vrhovnega sodišča. V obravnavani zadevi je upnik predlagal izdajo predhodne odredbe za zavarovanje preživninske terjatve za čas od 5.7.2006 do 4.7.2007. Navedeno časovno obdobje se je v času odločanja vrhovnega sodišča že izteklo. Za to obdobje v nobenem primeru ni več mogoče izdati predhodne odredbe. Vsi preživninski obroki iz tega obdobja so že dospeli, kar pomeni, da vsaj sedaj ni izpolnjen prav tisti pogoj, za katerega sta obe nižji sodišči šteli, da ni bil izpolnjen v času izdaje prvostopenjske odločbe. To pa pomeni, da ugoditev zahtevi niti s spremembo izpodbijane odločbe niti z razveljavitvijo ene ali obeh odločb nižjih sodišč ne more pripeljati do drugačne končne odločitve v tej zadevi. Ker končnega cilja ni mogoče doseči, zahteva ne izkazuje več pravno varovanega interesa kot ene od procesnih predpostavk za dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je na podlagi 377. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in s 15. členom ZIZ zavrglo nedovoljeno zahtevo.