Jedro

Za nesrečo pri delu, pri kateri se je tožnik poškodoval, ker je padel v jamo, je v celoti odškodninsko odgovorna tožena stranka, saj ni poskrbela za varno delo - jame, v katero je tožnik padel, ni ustrezno zavarovala. Tožnikova soodgovornost za nesrečo pri delu ni podana, četudi je imel na voljo druge, daljše poti, po katerih ne bi prišel v bližino jame.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati: - odškodnino za nematerialno škodo v znesku 45.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2007 dalje do plačila, višji zahtevek v znesku 25.800,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 25. 4. 2007 do 27. 12. 2007 je zavrnilo (1. točka izreka), - iz naslova tuje pomoči znesek 4.790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2007 dalje do plačila, višji zahtevek za znesek 2.710,00 EUR in rentni zahtevek v višini 150,00 EUR mesečno od 1. 1. 2008 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. točka izreka), - stroške prevozov in drugih stroškov zdravljenja v znesku 1.781,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.593,00 EUR od 26. 9. 2006 dalje do plačila, od zneska 188,00 EUR pa od 26. 3. 2005 do plačila, plačilo višjega zneska 329,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (3. točka izreka), - izgubo na zaslužku v znesku 7.854,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.503,76 EUR od 1. 1. 2006 do plačila, od zneska 2.320,74 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, od zneska 936,69 EUR od 1. 1. 2008 do plačila, od zneska 712,94 EUR od 1. 1. 2009 do plačila in od zneska 1.379,88 EUR od 1. 10. 2009 do plačila, višji znesek 2.390,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (4. točka izreka), - od 1. 10. 2009 dalje mesečno znesek 153,32 EUR tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje plača v roku 15 dni po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu v naprej, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo mesečnega zneska 146,68 EUR je zavrnilo (5. točka izreka), Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.714,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (6. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba sicer izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, ker pa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe tožena stranka nima pravnega interesa, je pritožbeno sodišče štelo, da izpodbija sodbo samo v ugodilnem delu. Navaja, da trditev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni poskrbela za varno delo, ne ustreza dejanskemu stanju, ki izhaja iz izpovedi prič. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na mnenje izvedenca, da tožena stranka ni izvedla vseh potrebnih ukrepov za varno delo, iz izpovedi prič F.M. in A.S. pa izhaja drugačno dejansko stanje in sicer, da so bili vsi delavci seznanjeni z remontom in da je jama odprta, kar je okoliščina, iz katere izhaja, da je za nastanek škodnega dogodka soodgovoren tožnik. Prav tako ni točna ugotovitev izvedenca, da s strani tožene stranke ni bilo izdano nobeno obvestilo, da se ne sme hoditi po dvorišču oz. okolici, saj iz izpovedb prič F.M., M.N. in A.S. izhaja, da tožnik na kraju nesreče ni imel nobenih zadolžitev. Jama se je nahajala izven objekta, v katerem je bil prehod, na katerem je bila nameščena palica, ki je preprečevala prehod in je tožnik imel vso možnost, da ta del objekta zaobide, kar bi pomenilo 30 metrov daljšo, vendar varno pot, zato je povsem nepravilno stališče izvedenca, da tožena stranka ni zagotovila varne poti preko dvorišča. Ugotovitve izvedenca, da tožena stranka ni izdelala načrta za izvajanje del remonta, da delovnega območja ni ustrezno označila in ni imenovala koordinatorja za varstvo pri delu, so po stališču pritožbe lahko pravilne, vendar to ni v zvezi s škodnim dogodkom. Ni pravilna ugotovitev izvedenca, da tožena stranka delovnega območja ni ustrezno označila, saj iz izpovedb prič izhaja, da je bil postavljen drog, katerega namen je bil preprečiti prehod delovnega območja. Tudi stališče izvedenca, da je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z opravljanjem dela tožnika, ni točno, saj je le-ta z delom že zaključil in do dogodka je prišlo pri odhodu z delovnega mesta. Ker mora skladno z 9. členom ZVZD tudi delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje, je za škodni dogodek kriv tudi tožnik, ki je za remont vedel in je kljub postavljenemu drogu uporabil neposredni prehod preko dvorišča. Stališče izvedenca, da uporaba poti, kot je to storil tožnik, ni v nasprotju z navodili delodajalca, je v nasprotju z vsemi pravili stroke, saj pomeni, da je delodajalec avtomatično polno odgovoren za vsako poškodbo zgolj zato, ker niso bila izdana varnostna navodila in ukrepi. Tako tožena stranka zatrjuje, da je imel tožnik vso možnost, da ta del objekta, izza katerega je bila jama, zaobide, kar bi pomenilo zgolj 30 m daljšo, vendar varno pot, to dejstvo pa je mogoče ugotoviti le z ogledom. Ker ogled ni bil opravljen, je mnenje izvedenca nepopolno. Nepravilna je tudi ugotovitev, da se je drog uporabljal kot pomoč za delo pri praznjenju silosov, saj je bilo kot prepreka dejansko nameščeno „pohištveno železo U – profil“. Iz izpovedi tožnika pa tudi izhaja, da je vsakodnevno prečkal območje delovišča, da je za obstoj jame vedel in da je vedel tudi, da se na tem območju izvajajo dela remonta in da je prehod prepovedan.

Tožena stranka tudi meni, da je skupno priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka in da zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni podano v taki intenziteti, ki bi opravičevala višino prisojene odškodnine. Po nesreči je namreč tožnik še vedno lahko opravljal delo žerjavovodje, njegovo zdravstveno stanje pa je tudi posledica kroničnih bolezenskih degenerativnih sprememb v prsno ledvenem predelu in ledveno-križničnem predelu, ki so obstajale že pred nezgodo. To pa je sodišče prve stopnje upoštevalo v premajhni meri. Tako tožena stranka meni, da je za škodni dogodek podana tudi soodgovornost tožnika, kar ima v končni posledici svoj pomen tudi na višini zahtevane odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da trditev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni poskrbela za varno delo, ne ustreza dejanskemu stanju in izpovedim prič. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve ugotovilo, da je bila spornega dne jama zaščitena z železnim drogom, ki pa očitno tožniku ni preprečil dostopa do jame. Jama ni bila z ničemer ograjena in kot je izpovedala priča E.R., ki je bil pri toženi stranki zadolžen za varnost pri delu, so šele popoldan po dogodku postavili palete, naslednji dan pa so dodali tudi zaščitni trak. Sodišče prve stopnje je pridobilo tudi izvedeniško mnenje izvedenca iz varstva pri delu v gradbeništvu in šolstvu dr. B.G. (l. št. 269 - 276), ki ga je na pripombe tožene stranke še dopolnil (l. št. 290 - 292), na dopolnitev pa tožena stranka ni imela pripomb. Izvedenec je na podlagi pripravljalne vloge tožene stranke z dne 10. 3. 2008, zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 7. 2008 z zaslišanjem prič F.M., A.S. in U.E. in zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 10. 2008 z izpovedbami prič M.N. in E.R., ugotovil, da tožena stranka ni primerno zavarovala delovišča, da niso bile označene ali predpisane varne poti izven vplivnega območja delovišča in da delavci niso bili v zadostni meri obveščeni o pravilnem gibanju na delovišču. Tako je ravnala v nasprotju z določili 55. in 93. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99). Kršila je tudi 4. člen Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2002), saj pred pričetkom dela ni zagotovila varnostnega načrta. Ravnala je tudi v nasprotju s točko 7.6 dodatka te uredbe, ki določa način, po katerem morajo biti odprtine in prehodi na tleh zavarovani, ker je bila jama kritičnega dne odprta in ni bila zavarovana z varnostno ograjo in v nasprotju z 8. členom uredbe, ker ni imenovala koordinatorja dela. Izvedenec je tudi ugotovil, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožnik svoje delo opravljal v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu, saj gibanje na tem območju ni bilo prepovedano, oziroma tožena stranka ni izdala nobenih navodil o omejenem gibanju na tem območju in tako tožnik poti, na kateri se je škodni dogodek zgodil, ni uporabljal v nasprotju z navodili in ukrepi tožene stranke za varstvo pri delu. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi zaslišanih prič in tožnika ter prepričljivega in izčrpnega izvedeniškega mnenja pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki ga tudi ogled kraja škodnega dogodka ne bi spremenil. Res je imel tožnik na voljo za odhod s svojega delovnega mesta tudi druge daljše poti, ampak tožena stranka gibanja po tej poti, ki jo je redno uporabljal, ni prepovedala, delovišča ni ustrezno zavarovala in označila. Dejstvo, da je tožnik za obstoj jame vedel, ne spremeni tega, da odprta jama ni bila ustrezno zavarovana, saj je tožnik izrecno izpovedal, da je bila jama ob njegovem prihodu na delo zaprta, ob odhodu pa ne, kar je opazil šele tik pred škodnim dogodkom, ko je padel vanjo. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da je za nesrečo pri delu, v kateri se je poškodoval tožnik, v celoti krivdno odgovorna tožena stranka pravilna, saj tožnik zanjo ni soodgovoren. Po 1. odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu oziroma v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in druge določbe OZ, ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost za škodo. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, česar pa tožena stranka ni dokazala. Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje so v obravnavani zadevi podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Tako je za nepremoženjsko škodo, ki je mu zaradi nezgode pri delu nastala, tožnik skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ upravičen do pravične denarne odškodnine. Na podlagi 174. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki povzroči drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje temu povrniti stroške v zvezi zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem, je tožnik upravičen tudi do odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebne tuje pomoči, stroškov prevozov zaradi zdravljenja in stroškov zdraviliškega zdravljenja, izgubo na zaslužku in rente od 1. 10. 2009 dalje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je skupno priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka in da zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika ni podano v taki intenziteti, ki bi opravičevala višino prisojene odškodnine, še posebej ker je tožnikovo zdravstveno stanje posledica kroničnih bolezenskih degenerativnih sprememb v ledvenem predelu križa, ki so obstajale že pred nezgodo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno oprlo na izpoved tožnika in izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke (l. št. 150 – 161) in na dopolnitev le-tega (l. št. 168 – 175). Sodišče prve stopnje je tožniku, tudi po stališču pritožbenega sodišča, dosodilo primerno odškodnino. Odškodnina v višini 45.200,00 EUR, kar je 46,6 povprečne mesečne plače, je primerljiva z višinami v drugih podobnih primerih dosojenih zneskov. Tako je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenem dosojen primeren znesek v višini 18.000,00 EUR. Tožnik je utrpel naslednje poškodbe: zlom vseh petih stopalnic levo, zdrobljenega zloma 2. in 3. klinaste kosti v levem stopalu, izpah v 2. nartno stopalničnem sklepu, udarnini desne pete, zlom trtice, delno raztrganino sprednje križne vezi v levem kolenu, posledično pa tudi hudo artrozo v nartno stopalničnih sklepih leve noge in zatrditev sklepa med 2. stopalnico in klinasto kostjo. Zdravljenje je trajalo od dneva nezgode 21. 12. 2004 do 21. 8. 2006. Med zdravljenjem je bil tožnik hospitaliziran skupaj 21 dni, med katerimi je imel več posegov in sicer dvakrat naravnavo nartnih kosti v splošni narkozi, operacijo v spinalni anasteziji in artroskopski poseg v lokalni anasteziji z injekcijo anastetika neposredno v sklep. V času hospitalizacije je bil povsem odvisen od bolnišničnega osebja, 6 mesecev je imel dokolenski nehodilni mavec, skupno je bil 75 krat pri zdravniku, štiri tedne se je zdravil v zdravilišču, velikokrat je bil na fizioterapiji, 14 dni je trpel hude bolečine ter kumulativno po štiri mesece srednje in bolečine manjše intenzivnosti, bolečine pa trpi občasno še vedno. Tako je tudi s stališča pritožbenega sodišča dosojeni znesek iz tega naslova primeren. Za strah mu je sodišče prve stopnje dosodilo znesek 2.200,00 EUR, kar je tudi primerna odškodnina, saj je tožnik utrpel intenziven in kratkotrajen strah, ki je trajal nekaj minut po samem padcu in sekundarni strah, ki je bil pet mesecev zelo intenziven, eno leto srednje intenziven, manj intenziven strah pa traja še vedno. Tožnik šepa in ima na hrbtišču leve noge 9 cm dolgo opazno brazgotino in predvsem zaradi šepajoče hoje, je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Pri odškodnini za škodo, ki je tožniku nastala zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so pri tožniku že pred nezgodo ugotovljene v prsno-ledvenem predelu in ledveno križničnem predelu hude kronične degenerativne spremembe. Tako so tožnikove težave pri prenašanju bremen le do ½ v zvezi s poškodbo pri delu, prav tako pa je tudi tožnikova invalidnost le v polovici posledica te nezgode. Po oceni izvedenca so tožnikove splošne življenjske aktivnosti zaradi posledic poškodbe pri delu zmanjšane za 20 %. Sodišče prve stopnje je pri določitvi zneska primerne odškodnine iz tega naslova upoštevalo tožnikove omejitve pri vsakdanjih opravilih, delu na kmetiji ter športnih in prostočasnih dejavnostih, ki so mu nastale zaradi nesreče pri delu ter tudi dejstvo, da je bil tožnik ob nesreči star 45 let in da je bil tako na višku svoje fizične moči. Tako je odločilo, da je primerna odškodnina v višini 45.200,00 EUR, s čemer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Kljub temu, da se tožena stranka ni izrecno pritožila zoper odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za materialno škodo, je pritožbeno sodišče presojalo tudi pravilnost odločitve sodišče prve stopnje v tem delu in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialno pravno pravilna.

Tako je tožniku iz naslova stroškov, ki jih je imel, ker je potreboval tujo pomoč pri higienskih opravilih, oblačenju in prevozih na kontrole in fizioterapije dosodilo znesek 4.790,00 EUR. Za obdobje od 23. 12. 2004 do 7. 2. 2005, ko je tožnik nosil dokolenski nehodilni mavec, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik potreboval tujo pomoč po 4 ure dnevno, v času uporabe bergel (od 7. 2. 2005 do 9. 2. 2006) po 2 uri dnevno, po opustitvi bergel do zaključka zdravljenja dne 26. 9. 2006 pa je tožnik tujo pomoč potreboval le občasno in sicer pri prevozih na zdravniške kontrole in fizioterapije, zato mu je priznalo 50 ur tuje pomoči po ceni 5,00 EUR za eno uro. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi stroške, ki jih je imel tožnik z zdravljenjem in sicer stroške prevoza na zdravniške preglede in fizioterapijo v višini 1.593,00 EUR za 5.310 opravljenih kilometrov in pa stroške, ki jih je imel z zdraviliškim zdravljenjem v višini 188,00 EUR, kolikor je imel tožnik stroškov v zvezi z nastanitvijo v zdravilišču, kar izhaja iz računa št. ... z dne 19. 3. 2005. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca finančne stroke ugotovilo, da je bil tožnik prikrajšan na zaslužku in sicer za leto 2005 za 2.503,76 EUR, za leto 2006 za 2.320,74 EUR, za leto 2009 za 936,69 EUR, za leto 2008 za 712,94 EUR in za obdobje od januarja do konca septembra 2009 za 1.379,88 EUR, tako da mu je dosodilo znesek 7.854,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega letnega zneska od 1.1. naslednjega leta za znesek iz preteklega leta in za znesek iz leta 2009 od 1. 10. 2009 dalje do plačila. Prav tako pa je tudi opravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen tudi do rente od 1. 10. 2009 dalje v mesečnem znesku 153,32 EUR, kolikor na podlagi izvedeniškega mnenja znaša povprečno mesečno prikrajšanje tožnika v obdobju od januarja do septembra 2009. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona, sama krije svoje pritožbene stroške.