Jedro

Kadar upravni organ odloča v zadevi iz sodne pristojnosti, je njegova odločitev nična (1. točka 1. odstavka 279. člena ZUP-UPB1), zato je bilo treba na podlagi 68. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo izreči za nično.

Izrek

1. Tožbi se ugodi s tem, da se odločba Občinske uprave Občine A., št. ... z dne 22. 2. 2007, izreče za nično.

2. Toženka je dolžna tožnikoma povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Toženka je z odločbo zavrnila zahtevek tožnikov za povračilo stroškov izdelave projektne dokumentacije, kot neutemeljen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da naj bi zahtevek tožnikov za povračilo stroškov izdelave projektne dokumentacije temeljil na pomanjkljivo izdelani lokacijski informaciji z dne 10. 8. 2005 in z dne 23. 5. 2006, ker ni označeno, da zemljišče posega sodi v varovano območje. Zaradi tega izdelava projektne dokumentacije v skladu z izdanimi kulturnovarstvenimi pogoji s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ne bi bila niti potrebna. Navedena inštitucija v zvezi z izvedbo opornega zidu namreč navaja, da mora biti slednji v "kaskadah", pri čemer višina posameznega segmenta ne sme presegati 120 cm. Po mnenju toženke pa je iz lokacijske informacije z dne 23. 5. 2006 oziroma k njej priloženega izseka iz kartografske dokumentacije v merilu 1 : 5000 jasno razvidno, da predmetno zemljišče sodi v območje varovanja in omejitev, zaradi česar je navedba o zavajanju tožnikov s strani Občine A. neutemeljena. Je pa izkazana malomarnost projektanta, ki bi moral na pomanjkljivost podatka oziroma nejasnost glede varovanja kulturne dediščine opozoriti naročnika, predvsem pa izdajatelja lokacijske informacije. Dejstvo namreč je, da projektant pri načrtovanju ni upošteval priloženega izseka iz kartografske dokumentacije, prav tako tudi ne s strani Občine A. izdanih soglasij za gradnjo opornega zidu. Iz projektne dokumentacije, ki je podlaga za povračilo stroškov, so jasno razvidne dimenzije oziroma načrtovanje opornega zidu in tudi to, da oporni zid sega v varovani pas lokalne ceste oziroma je od nje odmaknjen le en meter, kar ne zadošča. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata. Navajata, da sta na svoji parceli ob obstoječi stanovanjski hiši želela postaviti oporni zid - škarpo višine približno 3 m. Zato sta potrebovala gradbeno dovoljenje. Skladno z določbo 6. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št.114/03 in 100/05; v nadaljevanju Pravilnik), je možna izgradnja opornega zidu brez gradbenega dovoljenja do višine 120 cm. Toženko sta zato prosila za lokacijsko informacijo, ki jo je dne 10. 8. 2005 tudi izdala. Istega dne je toženka tožnikoma izdala tudi soglasje k gradnji enostavnih objektov, iz katerega izhaja, da mora biti oporni zid zgrajen v skladu z izdano lokacijsko informacijo. Na podlagi izdane lokacijske informacije sta tožnika s podjetjem A.A.A., d.o.o., A., sklenila pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije, ki sta jo potrebovala za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ko pa sta tožnika pridobila vsa potrebna soglasja, sta na Upravno enoto B. vložila zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Upravna enota je od njiju zahtevala še pridobitev naravovarstvenega soglasja in kulturnovarstvene pogoje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Že na upravni enoti pa je bilo tožnikoma pojasnjeno, da bi morala biti navedba o tovrstnih varovanjih vključena v lokacijski informaciji. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je investitorjema postavil pogoj, da mora biti oporni zid zgrajen pod kotom manjšim od 75 stopinj in v "kaskadah", pri čemer višina posameznega segmenta ne sme presegati 120 cm. Dejstvo ob tem pa je, da sta tožnika zaradi opustitve podatkov v lokacijski informaciji naročila in financirala izdelavo projektne dokumentacije, za katero pa se je kasneje izkazalo, da sploh ni bila potrebna, saj je Ministrstvo za okolje in prostor v svojem tolmačenju z dne 21. 12. 2006 zapisalo, da je treba vsa varovanja in omejitve v lokacijski informaciji vedno navesti, saj je s tem v veliki meri pogojena pravna in investicijska varnost. Ker to ni bilo izvedeno, so investitorjema zaradi malomarnosti toženke pri izpolnjevanju lokacijske informacije nastali stroški v skupnem znesku 2.502,48 EUR. Gre za nepotrebni strošek in sicer: 2.143,21 EUR (513.600,00 SIT) za izdelavo projektne dokumentacije, 311,40 EUR (74.623,00 SIT) za izdelavo geodetskega načrta, 4,26 EUR (1.020,00 SIT) za takso za načrt parcel, 3.55 EUR (850 SIT) za soglasje Občine A. in 40,06 EUR (9.600,00 SIT) za soglasje Telekoma Slovenije. Poleg tega tožnika zahtevata tudi povračilo stroškov, ki sta jih imela s pritožbo in sicer v znesku 421,36 EUR (posvet s stranko 100 točk, študij spisa 100 točk, sestava pritožbe 500 točk, poročilo stranki 50 točk, materialni stroški 2 % in 20 % DDV). Tožnika v zvezi z navedenim sodišču predlagata, da tožbi ugodi, odločbi organa prve in druge stopnje odpravi, toženki pa naloži plačilo zneska 2.502,48 EUR in stroškov upravnega postopka in upravnega spora z zakonitimi zamudnimi obrestmi vred.

K 1. točki izreka Odločbo Občinske uprave z dne 22. 2. 2007 je bilo treba izreči za nično iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru sta tožnika od toženke zahtevala povrnitev škode v znesku 2.502,48 EUR, ki naj bi jima nastala zaradi nepravilnosti pri izpolnjevanju rubrik v lokacijski informaciji, saj naj bi tožnika zaradi tega naročila projektno dokumentacijo, ki je glede na pogoje gradnje niti ne potrebujeta.

Kdaj in ob kakšnih pogojih je dolžan upravni organ odločati o materialni zahtevi stranke, je določeno v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05 - prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP-UPB1). V 1. odstavku 1. člena ZUP-UPB1 določa, da morajo po tem zakonu postopati upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Šteje se, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (2. odstavek 2. člena ZUP). Iz citiranih določb ZUP-UPB1 tako izhaja, da so upravni organi dolžni uvesti in voditi upravni postopek le tedaj, kadar gre za upravno stvar oziroma tedaj, kadar zakon določa, da so pristojni odločati o kakšni pravici ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Stvar, o kateri je prvostopni upravni organ v tem primeru uvedel upravni postopek in izdal odločbo, pa po presoji sodišča ne spada v upravno pristojnost in zato o njej ni mogoče odločati v upravnem postopku. Tudi v Zakonu o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, s spremembami in dopolnitvami) upravni organ prve stopnje ni imel pooblastila, ki bi mu omogočal odločanje o zahtevi tožnikov za povračilo škode v zvezi z izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, takega pooblastila pa ne vsebuje niti 52. člen ZGO-1. Zahtevek tožnikov, da se jima povrne nastala škoda, ki sta jo utrpela zaradi izdelave projektne dokumentacije, je po mnenju sodišča premoženjskopravni zahtevek, odločanje o takem zahtevku pa je v pristojnosti sodišča splošne pristojnosti in ne upravnega organa.

Ker je upravni organ prve stopnje v obravnavanem primeru po obrazloženem odločal v zadevi iz sodne pristojnosti, je njegova odločitev nična (1. točka 1. odstavka 279. člena ZUP-UPB1-1), zato je bilo treba na podlagi 68. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) odločiti, kot izhaja iz prve točke izreka tega sklepa.

K 2. točki izreka Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda pristojna ministrica oziroma minister. Prisojeni znesek plača toženec. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) je pristojni minister izdal, ta pa v 2. odstavku 3. člena določa, da se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, le-temu priznajo stroški v višini 350 EUR. Tak znesek je bil tožnikoma tudi priznan. Toženka je dolžna odmerjeni znesek povrniti tožnikoma v roku 15 dni od prejema sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče le še pripominja, da je odločanje o zahtevi tožnikov za povračilo stroškov, ki so nastali v upravnem postopku, v pristojnosti toženke.