Jedro

Učinkovitost tega obnovitvenega razloga po 10. točki 1. odst. 394. člena ZPP je zagotovljena v 2. odst. 395. člena ZPP, z načelom subsidiarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka ter ji naložilo, da povrne tožeči stranki stroške postopka v znesku 168.036,00 SIT, v roku 15-ih dni.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je že v 1. členu pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki sta jo sklenili tožeča stranka in družba F. d.o.o. dne 22.3.1999, zapisano, da sporna parcela ni bila predmet kupoprodaje med pogodbenima strankama, in da je podjetje F. dejanski lastnik parcele ter da je bila sporna parcela le pomotoma knjižena na tožečo stranko. Dejanska lastnica sporne parcele F. d.o.o. je z navedeno pogodbo postala tudi zemljiškoknjižna lastnica. Zato ni pravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je tožeča stranka sporno parcelo med pravdo odtujila. Ni šlo za odtujitev, ampak za popravo napake, do katere je prišlo v zemljiškoknjižnem postopku. Zato ne vzdrži trditev sodišča prve stopnje, da pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, tudi če bi bila izvedena kot dokaz pred izdajo sodbe na prvi stopnji, ne bi pripeljala do ugodnejše odločbe za toženca. Če bi tožeča stranka v tožbi navedla, da je sporna parcela le pomotoma knjižena na njeno ime, in da je v celoti last družbe F. in bi kljub temu zahtevala, da se ji parcela izroči v posest, je jasno, da sodišče takemu zahtevku ne bi moglo ugoditi. Sodišče prve stopnje je pojem krivde razširilo do nedopustne meje .Tožeča stranka je že ob vložitvi tožbe vedela, da je sporna parcela last družbe F. in je le pomotoma knjižena na ime tožeče stranke. V nasprotju z določbo 9. člena ZPP je to zamolčala. Zamolčala je tudi dejstvo, da je v teku pravde uskladila zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. V tožbi je navajala, da je kot pravna naslednica podjetja I., kateremu naj bi toženec prodal celo sporno parcelo, postala lastnica te parcele. Za to trditev je predložila zemljiškoknjižni izpisek. Toženec je v zaupanju v podatke zemljiške knjige temu sledil. A tudi, če temu ne bi verjel, nasprotnega ni imel možnosti dokazati. Nobenega razloga ni imel kontrolirati zemljiško knjigo. Tožba je bila vložena leta 1996. Takrat je bila parcela vpisana na ime tožeče stranke. Zemljiškoknjižni izpisek je to potrjeval. Nobenega razloga ni bilo, da bi toženec hodil v zemljiško knjigo. Iz stališča sodišča prve stopnje bi sledilo, da bi moral toženec praktično dežurati v zemljiški knjigi in loviti tožečo stranko, kdaj bo odkrila neresnico, katere se je poslužila ob vložitvi tožbe. V obravnavani zadevi se je vodila pravda za izročitev v posest. Nobenega razloga ni imel toženec, da bi v teku pravde zaprosil za izpisek iz zemljiške knjige. Šele v začetku maja 2004 je prišel do toženca glas, da tožeča stranka ni kupila od podjetja I. sporno parcelo, in da je ta sporna parcela vedno bila last F.. To je toženec povedal svojemu pooblaščencu in to je bil razlog, da je slednji zaprosil za fotokopijo navedene pogodbe. Zato meni, da je v teku pravde pokazal primerno skrbnost, in da so le malverzacije tožeče stranke in njeno ravnanje v nasprotju z načelom poštenja, razlog, da zatrjevana pogodba o uskladitvi ni bila uporabljena kot dokaz v postopku na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da ne obstoji obnovitveni razlog po 10. točki 1. odst. 394. člena ZPP, ki določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke lahko obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz., če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Učinkovitost tega obnovitvenega razloga pa je, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, zagotovljena, v 2. odst. 395. člena ZPP, z načelom subsidiarnosti. Če se namreč stranki lahko očita, da je sama kriva zakaj tega obnovitvenega razloga ni že prej uveljavljala, se ji obnova ne more dovoliti. Sodišče mora na to gledati po uradni dolžnosti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pravilno izhaja, da bi lahko toženec zatrjevano pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim predložil sodišču že v postopku na prvi stopnji ob dejstvu, da je bila sklenjena dne 22.3.1999 in od dne 1.4.1999 vložena v zbirko listin zemljiške knjige Okrajnega sodišča v K.. Sodišče prve stopnje pa je opravilo narok za glavno obravnavo 21.10.1999. Toženec neutemeljeno graja prvostopenjski sklep, da je tako opustitev v prejšnjem postopku pripisati njegovi krivdi; sam s seboj prihaja v nasprotje s trditvijo, da ni imel nobenega razloga pregledovati zemljiške knjige, ker je bila parcela ob vložitvi tožbe v zemljiški knjigi vknjižena na ime tožeče stranke, ko ob taki trditvi zatrjuje, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni bila lastnica sporne parcele; zemljiškoknjižni podatki so to vendar potrjevali. Zatrjevanje, da je toženec zvedel za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim šele po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka, pa tudi še ne pomeni, da ni imel možnosti zvedeti zanjo in jo predlagati že v prejšnjem postopku. Sicer pa predstavljajo vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje okoliščin v sm. 2.odst. 395.čl. ZPP nedopustno širjenje navedb ( v nasprotju s 337. čl. ZPP ), podanih v predlogu za obnovo postopka ( glede na zahteve iz 2. odst. 397. čl. ZPP ). "Pomotna vknjižba", na katero se sklicuje toženec, je bila ugotovljena s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22.3.1999, torej tekom prejšnjega postopka, zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da sprememba lastništva sporne parcele tudi ni bila ovira za dokončanje pravde med istima strankama ( 190. čl. ZPP), prišlo je le do spremembe v materialnopravnem, ne pa v procesnopravnem pogledu. Po preizkusu izpodbijanega sklepa torej sledi, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je predlog toženca za obnovo postopka pravilno zavrnilo, pri čemer tudi ni storilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno v skladu z 2. točko 1. odst. 365. člena ZPP pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena za odločitev (360. člen ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).