Jedro

Upravičenost do denacionalizacije je odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa odvzema iz posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1406/2000-10 z dne 20.2.2002 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 21.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 21.6.2000, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V. R. z dne 20.1.2000, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča del parc. št. 77/7 v izmeri 5726 m2 vl.št. 2746 k.o. V. v obliki odškodnine v korist obeh tožnic. Zemljišče je bilo podržavljeno z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) takratni lastnici J.M. in sicer je bilo to zemljišče ugotovljeno kot podržavljeno z odločbo ObLO L.V. z dne 8.6.1959. J.M. je na tem zemljišču obdržala pravico uporabe, ki je bila nato predmet dedovanja in sicer sta navedeno pravico podedovali tožnici. Tema pa je bilo na podlagi odločbe Sekretariata za upravne zadeve SOb L.V.R. z dne 15.9.1980, izdane na podlagi 7. in 21. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76) zemljišče odvzeto iz uporabe, vendar sta po podatkih v zemljiški knjigi še vedno vpisani kot uporabnici.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbjane sodbe ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter, da je tožena stranka za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS), glede tožbenih navedb pa še dodaja: zemljišča, ki so bila nacionalizirana na podlagi ZNNZ, so lahko vrnjena prejšnjim lastnikom le tedaj, če so jim bila tudi odvzeta iz posesti na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen oziroma na način in v časovnem obdobju, ki ga ureja 4. člen ZDen. Ker je v obravnavanem primeru prejšnji lastnici J.M., ki ji je bilo zemljišče sicer naconalizirano s samim ZNNZ, zemljišče ostalo v uporabi in sta ga po njeni smrti podedovali tožnici, ki pa jima je bilo zemljišče odvzeto iz posesti leta 1980, na podlagi zakona, ki ni naveden v 3. členu ZDen in je bil sprejet izven časovnega okvira 4. člena ZDen, tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo. J.M. kot prejšnji lastnici ne gre pravica do vračila, kajti njej ni bilo zemljišče odvzeto, temveč je bila le lastninska pravica spremenjena v pravico uporabe, ki pa je imela po vsebini enaka upravičenja kot lastninska pravica (raba, uživanje in razpolaganje). Zemljišče je torej imenovani ostalo v posesti in uporabi do smrti, torej ne more biti upravičenka za vračilo nečesa, kar ji sploh ni bilo odvzeto. Tudi sicer sta tožnici v zahtevi za denacionalizacijo navedli kot upravičenca sebe in ne J.M., organ pa je na denacionalizacijski zahtevek vezan. Tožnici pa nista upravičenki, ker nikoli nista bili lastnici spornega zemljišča, temveč sta na njem podedovali le pravico uporabe, ki pa jima je bila odvzeta šele leta 1980 na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev iz leta 1976, torej predpisa, ki ni naveden v 3. členu in ne spada v časovni okvir 4. člena ZDen. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča, v obravnavanem primeru ni podlage za vračanje spornega zemljišča v katerikoli obliki po ZDen.

Tožnici vlagata pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pravica uporabe, ki jo je sicer zadržala J.M., še zdaleč ni bila izenačena z lastninsko pravico. Tega zemljišča ni smela odprodati in tudi ne podariti in na tem zemljišču ni smela imeti stanovanjske hiše, čeprav je šlo za nezazidano stavbno zemljišče. Z zemljiščem ni smela razpolagati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici nista nikoli postali lastnici spornega zemljišča, je v neposrednem nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je pravica uporabe, ki jo je imela J.M., istovetna z lastninsko pravico in v neposrednem nasprotju z ugotovitvijo v obrazložitvi odločbe o nacionalizaciji z dne 8.6.1959. Tožnici predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2000, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča RS v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje konkretnega primera, opisano v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabo določb ZDen. Presojeno je namreč bilo, da tožnici nimata statusa denacionalizacijskega upravičenca, že iz razlogov, ki sta jih v svojih odločbah navedli tožena stranka in sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena Zakona o upravnem sporu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedenega v tej sodbi.