Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila in upoštevala, da je tožnik podal prošnjo za dodelitev predmetne BPP z izrecno navedbo, da zaproša za pravno svetovanje po 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. Kot pravno podlago za izdajo odločbe, s katero je kot pristojni organ za BPP zavrnila prošnjo kot neutemeljeno, je pravilno navedla drugi odstavek 37. člena ZBPP. Tožena stranka je pravilno navedla tudi pravno podlago, ki opredeljuje in s tem določa pogoje za dodelitev zaprošene BPP, to je 26. člen ZBPP. V tem okviru je tožena stranka zato morala s strani prosilca predstavljeno zadevo preučiti, da je lahko presodila upravičenost do BPP, saj jo sme skladno z 2. členom ZBPP dodeliti le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, torej ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 210/2020-10 z dne 2. 11. 2020, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A., v tem upravnem sporu tožnika, v obliki in obsegu pravnega svetovanja v zvezi s tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, št. 07109-2/2020/10 z dne 28. 7. 2020, zavrne. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je organ za BPP prošnjo obravnaval kot prošnjo za dodelitev nujne BPP za pravno svetovanje po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, saj je prosilec s svojo izrecno navedbo, da zaproša za BPP v obliki pravnega svetovanja brez ugotavljanja pogojev iz 24. člena ZBPP, presojo pogojev za dodelitev kakšne druge oblike BPP onemogočil. Ob ugotovitvi, da je prosilec v prošnji navedel le, da potrebuje nasvet z odvetnikom v zvezi z odločbo Informacijskega pooblaščenca (v nadaljevanju IP) in nič ni navedel, zakaj ta posvet potrebuje oziroma zakaj se ne strinja z odločbo IP, kar bi moral vsaj laično navesti, ter da iz pravnega pouka odločbe IP v zvezi z odločbo ZPKZ izhaja, da ima prosilec na voljo tožbo, ki jo lahko vloži pri Upravnem sodišču RS v roku 30 dni od prejema odločbe IP, prosilec zaprošene BPP ne potrebuje, da bi šele s pomočjo pravnega strokovnjaka (odvetnika) lahko ocenil, ali in katero pravno sredstvo ima na razpolago zoper odločbo IP. Ugotovila je tudi, da se od prosilca kot laika ne pričakuje, da bo v prošnji za dodelitev BPP natančno kvalificial pravna in dejanska vprašanja, v zvezi s katerimi potrebuje zaprošeno BPP, ampak se od prosilca zgolj pričakuje, da v primeru, kot je slednji, ko je jasno, kakšno pravno sredstvo ima prosilec na razpolago in kakšni so bili razlogi za sprejem odločitve, s katero se prosilec ne strinja, v prošnji za dodelitev BPP vsaj laično pojasnil, zakaj pred vložitvijo pravnega sredstva potrebuje še dodatna pojasnila pravnega strokovnjaka. Tožena stranka je zato prošnjo na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnila. Na koncu je tožena stranka še ugotovila, da glede na trenutno stanje stvari, ko je rok za vložitev tožbe zoper odločbo IP že potekel, prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje v zvezi s tožbo ni več smiselna. Po poteku roka in vložitvi tožbe bi bila za prosilca lahko smiselna zgolj drugačna oblika BPP.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da predmetno odločbo izpodbija po vseh točkah prvega odstavka 27. člena ZUS-1, v nadaljevanju tožbe pa navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. V tožbi navaja, da tožena stranka ni navedla pravne podlage, na kateri tožniku ni mogoče dodeliti zaprošene BPP, temveč je le prepisala 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP. To, da je pravno sredstvo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca navedeno v pravnem pouku, ni zadosten ne utemeljen razlog za zavrnitev prošnje za BPP, saj je tožnik zaprosil za BPP v obliki pravnega svetovanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena v povezavi s tretjem odstavkom 26. člena ZBPP, kar je več, kot le zapisano v pravnem pouku. Nasprotuje tudi ugotovitvi tožene stranke o nesmiselnosti prošnje za pravno svetovanje, sedaj ko je potekel rok za vložitev tožbe. Drugačno obliko BPP bi toženka lahko na podlagi drugega odstavka 28. člena ZBPP tudi sama določila in tožniku dodelila primerno obliko BPP, če bi s tem dosežen pričakovan rezultat, sicer pa bi mu lahko dodelila BPP za pravno svetovanje, primerno obliko BPP pa bi določil odvetnik, na osnovi česar bi lahko tožnik zaprosil za primerno obliko BPP. Ker je rok za vložitev tožbe prekoračen zaradi odločanja o dodelitvi BPP, lahko tožnik zahteva vrnitev v prejšnje stanje in tožbo vloži. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in mu BPP dodeli.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka (v postopku ponovnega odločanja na podlagi pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS, oddelek v Mariboru, št. II U 259/2020-6 z dne 9. 9. 2020) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, v zvezi s tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, št. 07109-2/2020/10 z dne 28. 7. 2020, v povezavi z odločbo ZPKZ Maribor, št. 720-422/2017/988 z dne 8. 1. 2020. 6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila in upoštevala, da je tožnik podal prošnjo za dodelitev predmetne BPP z izrecno navedbo, da zaproša za pravno svetovanje po 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. To izhaja iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP in priloge k prošnji.

7. Tožena stranka je kot pravno podlago za izdajo odločbe, s katero je kot pristojni organ za BPP zavrnila prošnjo kot neutemeljeno, pravilno navedla drugi odstavek 37. člena ZBPP, zato ne držijo tožbeni očitki, da se tožena stranka ni sklicevala na pravno podlago, zaradi katere mu zaprošene BPP ni mogoče dodeliti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožena stranka pravilno navedla tudi pravno podlago, ki opredeljuje in s tem določa pogoje za dodelitev zaprošene BPP, to je 26. člen ZBPP. V tem okviru je tožena stranka zato morala s strani prosilca predstavljeno zadevo preučiti, da je lahko presodila upravičenost do BPP, saj jo sme skladno z 2. členom ZBPP dodeliti le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, torej ZBPP. Le-ta poleg izpolnjevanja materialnega pogoja organu za BPP nalaga tudi presojo drugih okoliščin in dejstev o zadevi, ali lahko dodeli BPP, kot jo opredeljuje 26. člen ZBPP. Kadar ti pogoji niso izpolnjeni, prosilec do brezplačne pravne pomoči ni upravičen. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je pogoj za dodelitev BPP za pravno svetovanje po 1. točki prvega odstavka 26. člena obstoj pravnega vprašanja, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje in o katerih je mogoče podati pravno mnenje o možnih pravnih rešitvah, namenjenih odločitvi posameznika, ali in kako bo varoval svoje pravice, obveznosti ali pravna razmerja. ZBPP namreč ureja v tretjem odstavku 26. člena ZBPP, kaj pomeni pravno svetovanje iz prvega odstavka 26. člena ZBPP, s tem pa torej tudi določa presojo organa za BPP.

8. Tožbeni očitek, da ni zadosten ne utemeljen razlog za zavrnitev prošnje za BPP dejstvo, da je pravno sredstvo zoper odločbo IP navedeno v pravnem pouku odločbe IP, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč v izpodbijani odločbi navedla in ustrezno obrazložila več razlogov, ki jih je uporabila pri argumentaciji sprejete odločitve, med drugim, da prosilec v prošnji niti laično ni pojasnil, zakaj potrebuje zaprošeno BPP, s katerimi navedbami v odločbah, zoper katere je želel sprožiti tožbo v upravnem sporu, se ne strinja, ni podal nobenih navedb v smeri, zakaj se ne strinja z odločbo, ali katere podatke oziroma informacije bi potreboval od pravnega strokovnjaka, ob dejstvu, da je prosilcu znano, katero pravno sredstvo ima na razpolago, katere v tožbi niso izpodbijane.

9. Tožeča stranka tudi s tožbenim nasprotovanjem zaključku tožene stranke, da prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje v zvezi s tožbo ni več smiselna, sedaj ko je rok za vložitev tožbe zoper odločitev IP že potekel, ne more biti uspešna, saj ne gre za izpodbijano odločitev odločilna dejstva.

10. Po obrazloženem se sodišče strinja s stališčem, da v konkretni zadevi BPP niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP, zato je bila tožnikova prošnja na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 26. členom ZBPP pravilno zavrnjena.

11. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na podlagi sklepa senata, sprejetega na podlagi tretjega odstavka drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1, po sodniku posamezniku ter na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava (v delu določb, ki opredeljuje pravilno uporabo 26. člena ZBPP), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.