Jedro

Tujec kot vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka ne izkazuje pravnega interesa za izvedbo postopka za ugotovitev vzajemnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti. Pravni interes za uvedbo postopka za ugotovitev vzajemnosti po navedenem zakonu je vezan na pridobitev lastninske pravice tujca na nepremičnini s pravnim poslom ali z dedovanjem. V postopku denacionalizacije pa gre za pridobitev lastninske pravice na originaren način - z odločbo državnega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 122/2000-12 z dne 7.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradi list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 22.12.1999. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 4. odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavrgla zahtevo tožnika za ugotovitev vzajemnosti, kot pogoj za vrnitev premoženja, ki je predmet denacionalizacije, v naravi. Tožena stranka je zahtevo zavrgla, ker je menila, da ni stvarno pristojna za odločanje o taki zahtevi. Po stališču tožene stranke v postopku denacionalizacije ne gre za klasično pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, ampak je namen Zakona o denacionaliazciji (ZDen) poprava krivic.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je stališče tožene stranke, da za odločanje o tožnikovi zahtevi ni stvarno pristojna, zmotno. Navaja, da stvarna pristojnost tožene stranke za odločanje o zahtevi tožnika za ugotavljanje vzajemnosti izhaja iz določbe 1. odstavka 8. člena Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza, Uradni list RS, št. 9/99). Navedeni zakon stvarne pristojnosti ne navezuje na kakšne nadaljnje okoliščine, zlasti ne na vprašanje, ali ima tujec sploh pravno podlago za pridobitev nepremičnine, na katero se nanaša vloga za ugotavljanje vzajemnosti. Ne glede na navedeno pa je odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove vloge pravilna, vendar iz drugih razlogov. Iz določbe 68. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 42/97) izhaja, da tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna pogodba, ki jo ratificira Državni zbor, ob pogoju vzajemnosti (1. odstavek 68. člena). Zakon ali mednarodno pogodbo iz 1. odstavka 68. člena sprejeme Državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev (2. odstavek 68. člena). Po presoji sodišča ZDen ni mogoče uvrstiti med zakone iz 68. člena Ustave RS. To pomeni, da tožnik, ki je tujec, na podlagi ZDen ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičnini v Republiki Sloveniji. Zato ni bilo pogojev za uvedbo postopka.

Tožena stranka bi zato morala sklep opreti na določbo 2. odstavka 125. člena ZUP/86. Tožnik v pritožbi navaja, da za stališče sodišča ni podlage. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 6. člena ZDen, po kateri se izključitve in omejitve glede možnosti pridobitve lastninske pravice, določene v veljavnih zakonih, upoštevajo pri oblikah denacionalizacije. Ob upoštevanju navedene določbe in leta 1997 noveliranega 68. člena Ustave RS, bi bili upravičenci v denacionalizacijskih postopkih v slabšem položaju kot tisti, ki nepremičnine kupujejo ali jih zamenjujejo. To pa pomeni, da bi tožnik nepremičnino lahko kupil, saj med Slovenijo in Nemčijo obstaja vzajemnost, ne more pa pridobiti lastninske pravice na nepremičnini v postopku denacionalizacije. To pa vsekakor ni namen določbe 68. člena Ustave RS. Ta določba tudi sicer ne določa, da je možno lastninsko pravico pridobiti le na podlagi dvostranskega posla in ne na podlagi upravne odločbe ali v upravnem postopku sklenjene poravnave in da ne velja v postopku denacionalizacije. Navaja, da je bila v postopku denacionalizacije upravičenki M.R. že vrnjena stanovanjska hiša na Z. v M., in sicer v solastniškem deležu 4/6. Tožniku, ki je tuj državljan in njegovemu bratu, ki sta solastniški delež navedene nepremičnine podedovala po pok. materi M.R. pa ta nepremičnina v solastniškem deležu 2/6 ne bi bila vrnjena v naravi samo zato, ker sta tuja državljana. Zato meni, da bi se tudi v postopku denacionalizacije moral smiselno uporabljati ZUVza. Ker bodo državljani držav Evropske unije lahko pridobivali nepremičnine brez ugotavljanja vzajemnosti, bo moral tožnik zavlačevati postopek do sprejetja teh sprememb. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep tožene stranke razveljavi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za uvedbo postopka za ugotavljanje vzajemnosti, saj zahtevi ni predložena nobena listina, iz katere bi izhajalo, da izpolnjuje vsaj enega izmed pogojev za pridobitev lastninske pravice po zakonu ali po mednarodni pogodbi. Tožnik zmotno meni, da pravni interes izkazuje že s statusom denacionalizacijskega upravičenca po ZDen. Ta v 3. odstavku 6. člena določa samo, da se izključitve in omejitve lastninske pravice, določene v veljavnih zakonih, upoštevajo tudi pri oblikah denacionalizacije. ZDen ne moremo šteti za zakon v smislu 68. člena Ustave RS oziroma 3. odstavka 8. člena ZUVza. Pravna akta, ki skladno z 68. členom Ustave RS omogočata nemškim državljanom pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v RS, sta samo Zakon o dedovanju in Evropski sporazum o pridružitvi med RS na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njenimi članicami na drugi strani, s sklepno listino ter Protokol, s katerim se spreminja Evropski sporazum o pridružitvi med RS na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani - Priloga XIII (Pridružitveni sporazum, Uradni list RS, MP, št.13/97). Na podlagi Zakona o dedovanju (ZD) lahko nemški državljani pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah v RS samo z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti (6. člen ZD). Tak primer je lahko podan tudi v zvezi s postopkom denacionalizacije in sicer, ko gre za dedovanje tujega državljana po denacionalizacijskem upravičencu, ki je imel tudi po podržavljenju nepremičnine jugoslovansko in slovensko državljanstvo, pa je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Odločba o denacionalizaciji se namreč po določbi 67. člena ZDen vedno glasi na upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, po njem pa se lahko uvede dedovanje skladno z ZD, pri čemer se obstoj vzajemnosti kot pogoj za pridobitev lastninske pravice domneva do dokaza o nasprotnem, če pa ga je potrebno ugotoviti, sodišče prekine postopek in dediče napoti na Ministrstvo za pravosodje (4. člen ZUVza). Dedič bi v tem primeru lahko izkazal pravni interes za postopek ugotavljanja vzajemnosti s sklepom sodišča o prekinitvi zapuščinskega postopka. Drugi pravni akt, ki omogoča nemškim državljanom, da pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah v RS je Pridružitveni sporazum. V skladu z njim lahko nemški državljani pridobijo nepremičnino samo z nakupom, pri čemer morajo izpolnjevati še dva pogoja, to je pogoj vzajemnosti ter pogoj triletnega stalnega prebivališča na sedanjem območju Republike Slovenije. Pravni interes se torej v tem primeru izkaže z listino o ugotovitvi triletnega stalnega bivališča na območju Republike Slovenije, ki jo izda upravna enota. V obravnavanem primeru pa tožnik nepremičnin ni kupoval, niti dedoval, ampak je uveljavljal njihovo vrnitev v naravi v postopku denacionalizacije, zato pravnega interesa za ugotovitev vzajemnosti ni izkazal, niti na podlagi določb Pridružitvenega sporazuma, niti na podlagi določb ZD. Zato, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, ni pogojev za uvedbo postopka.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik položaj stranke v postopku ugotavljanja vzajemnosti. Presoja, ali je neki osebi priznati položaj stranke v postopku je odvisna od vprašanja, ali je taka oseba lahko imetnik ali nosilec kakšnih pravic, obveznosti ali pravnih koristi, o katerih se odloča v konkretni upravni stvari. Ker te pravice, obveznosti ali pravne koristi določajo materialni predpisi, se po teh predpisih presoja tudi vprašanje lastnosti stranke. V obravnavanem primeru ZUVza v 3. členu določa, da se pogoj vzajemnosti ugotavlja vedno, ko tujec pridobiva lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji, ne glede na ostale pogoje pridobivanja lastninske pravice tujcev na nepremičninah, določene z zakonom ali z mednarodno pogodbo, razen če s tem zakonom ni drugače določeno. Glede na navedeno, je pravni interes ZUVza vezan na pridobitev lastninske pravice tujca na nepremičnini in sicer s pravnim poslom ali z dedovanjem. Da bi šlo za tak primer pa iz tožnikove vloge za ugotovitev vzajemnosti ne izhaja. Iz te namreč izhaja, da tožnik pravni interes izkazuje z zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega njegovemu očetu, za katerega je bilo z odločbo ugotovljeno, da ob podržavljenju ni bil jugoslovanski državljan. V postopku denacionalizacije gre za pridobitev lastninske pravice na originaren način z odločbo državnega organa. Glede na navedeno tožnik kot vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka ne izkazuje pravnega interesa za uvedbo postopka za ugotovitev vzajemnosti po ZUVza. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je njegovo zahtevo zavrgla.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.