Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku - predsedniku sindikata in sindikalnemu zaupniku, ki uživa varstvo po 112. členu ZDR-1, podal nepristojni organ, to je zbor članov, ki ni pristojen za podajo soglasja glede na pristojnosti, opredeljene v 22. členu pravil sindikata B. d. o. o.. Soglasje, ki ga ni podal pristojni organ, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni veljavno in ne prestavlja soglasja v smislu 112. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da soglasje ni bilo podano in pravilno presodilo, da je iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni pristojno presojati utemeljenosti oziroma verodostojnosti soglasja sindikata, mora pa preveriti, ali je soglasje podal pristojni organ, glede na pristojnosti organov sindikata, ki jih določajo pravila.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v V. točki izreka sodbe tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 8.098,16 EUR bruto, za tožnika plačati davke in prispevke in mu plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2015 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - ugotovilo nezakonitost in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2015 (I. točka izreka); - razsodilo, da se pogodba o zaposlitvi z dne 2. 7. 2007 razveže z dnem 31. 8. 2016 ter da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 26. 10. 2015, temveč je trajalo z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, do 31. 8. 2016 (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za čas od vključno 27. 10. 2015 do 31. 8. 2016 prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plač, ki bi mu pripadalo, če bi delal, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 7. 2007 in zanj poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter mu za ta čas izplačati pripadajoče neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo, to je od 18. dne v mesecu (za plačo preteklega meseca), zmanjšano za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje v času od 26. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (III. točka izreka); - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je poziv nazaj na delo in priznanje delovnega razmerja po 1. 9. 2016 ter plačilo (nadomestila plače) brez upoštevanja izplačil nadomestila za čas brezposelnosti (IV. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati povračilo v znesku 2.024,54 EUR bruto, za tožnika plačati davke in prispevke in mu plačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2015 dalje (do plačila) (V. točka izreka) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 35,38 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka), vse v roku osmih dni pod izvršbo.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu izreka spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 8. 2015, podana tožniku, nezakonita in se razveljavi, ker soglasja k odpovedi tožniku, predsedniku sindikata, ni podal pristojen organ, oziroma ker soglasje sindikata (v smislu 112. člena ZDR-1) sploh ni bilo podano.

Odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je sprejelo na podlagi popolnoma nekritične presoje izpovedi prič - članov sindikata. Odločitev o podaji soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je sprejelo brez trditvene in dokazne podlage tožnika. Zavzelo je stališče, da tožena stranka ni izkazala obstoja poslovnega razloga, pri čemer je popolnoma prezrlo utemeljeno, verodostojno in obrazloženo zaslišanje prokurista tožene stranke, A.A., ter v nadaljevanju samo potrdilo, da dela za tožnika pri toženi stranki ni.

Prvostopenjsko sodišče je kršilo razpravno načelo, zapisano v 7. členu ZPP in določbo 212. člena ZPP, po kateri mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da soglasja ni podal pristojni organ, oziroma da je soglasje neveljavno. Tožnik je zatrjeval ter očital toženi stranki izvajanje pritiska na sindikat, onemogočanje dela sindikata ter da je tožena stranka nekaterim članom sindikata ponudila dodatne ugodnosti v delovnem razmerju, v kolikor izstopijo iz sindikata. Tožnik je torej toženi stranki očital, da mu je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz šikanoznih razlogov in da je kršila 6. člen ZDR o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov. V podkrepitev svojih navedb pa je predlagal zaslišanje prič, nekdanjih zaposlenih pri toženi stranki, ki so bile v času zaposlitve pri toženi stranki tudi člani sindikata, izključno iz razloga, ker naj bi tožena stranka diskriminirala tožnika, ker je predsednik sindikata ter mu zaradi navedenega tudi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedene priče so izpovedale, da tožena stranka ni nikoli ovirala delovanja sindikata oz. članom sindikata ni ponujala nobenih ugodnosti, če bi iz njega izstopili, niti ni pogojevala delovnega razmerja pri toženi stranki s članstvom v sindikatu in da ni nikoli diskriminirala delavcev zaradi članstva v sindikatu.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev sprejelo in utemeljilo na izpovedih navedenih prič - članov sindikata, ko je brez trditvene in dokazne podlage ugotavljalo dejstva o tem, kateri organ pri sindikatu je podal soglasje ter ali je to soglasje veljavno. S tem je prvostopenjsko sodišče kršilo 2. člen ZPP, ki določa, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Vse navedeno izhaja iz ustaljene sodne prakse. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. II Cp 2390/2014 razsodilo, da pomeni samoiniciativna odločitev sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na pravno odločilno dejstvo, ki ga tožbena podlaga ne vsebuje, kršitev razpravnega načela (podobno tudi odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015, opr. št. II Ips 196/2016). Prvostopenjsko sodišče je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer prvega odstavka 399. člena ZPP. Korekcijo razpravnega načela sicer res predstavlja materialno procesno vodstvo, ki pa je namenjeno izključno razjasnjevalni vlogi, s pomočjo katere sodišče s svojimi vprašanji nadgradi in razjasni navedbe in dokazne predloge pravdnih strank. Nikakor pa ni vloga sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, da s postavljanjem vprašanj mimo trditvene podlage pravdnih strank spreminja zatrjevano dejansko stanje, kar je prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru z ugotavljanjem veljavnosti podaje soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsekakor storilo.

S prekoračitvijo trditvene podlage je tako prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 399. člena ZPP.

ZDR-1 v 112. členu kot procesno predpostavko za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi predsedniku sindikata določa podano soglasje sindikata k odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne podaja nikakršnih vsebinskih izhodišč, navodil oz. napotkov, kaj naj bodisi sindikat bodisi sodišče upošteva ob obravnavi podaje soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi predsedniku sindikata oz. sindikalnemu zaupniku. Kot procesno predpostavko določa izključno le podajo soglasja samega. Soglasje je glede na veljavno zakonodajo individualni akt sindikata. Sodišče utemeljenosti oz. verodostojnosti samega akta (soglasja) v okviru predmetnega postopka ne sme presojati. Sindikat kot avtonomni in demokratični organ lahko poda soglasje svobodno, pri čemer ni omejen z nobenimi pravili in navodili, saj jih ne veljavna zakonodaja ne interna Pravila Sindikata B. d. o. o. ne predpisujejo. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče obravnavalo in presojalo utemeljenost podaje soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku, je zmotno uporabilo materialno pravo. Napačna pa je tudi odločitev, da soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni podal pristojni organ. Zbor članov je najvišji organ sindikata, ki je kot tak soglasno sprejel odločitev o soglasju k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Soglasje so podali vsi aktivni člani sindikata, zaradi česar je utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da soglasja ni podal pristojni organ, to je namestnik predsednika sindikata, pravnomaterialno zmotna, povsem neživljenjska in nerazumna.

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da tožena stranka v postopku ni dokazala, zakaj je bilo potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ravno tožniku in zakaj je ravno njegovo delo postalo presežno, pri čemer ni pojasnilo, zakaj naj poslovni razlog ne bi bil podan. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je navedlo, da je v dokaznem postopku z zaslišanjem prokurista A.A. ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do takšnega upada poslovanja, da na enoti vzdrževanja, v kateri je tožnik delal, ni niti enega zaposlenega in da tožena stranka za tožnika dejansko nima dela, pri čemer so tudi vse zaslišane priče, razen C.C., izpovedale, da so izgubile službo pri toženi stranki, ker jim je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Tožena stranka je v dokaznem postopku jasno in nedvoumno izkazala obstoj poslovnega razloga ter tudi, zakaj je ravno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Prokurist tožene stranke, A.A., je prepričljivo izpovedal, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz treh bistvenih razlogov, in sicer, ker so toženi stranki z dnem 15. 12. 2014 odpovedali koncesijsko pogodbo za zimsko letno vzdrževanje občinskih cest Občine D., ki je trajala 10 let, kjer je bil zaposlen tožnik, zaradi česar se je obseg dela pri toženi stranki močno zmanjšal. Drugi razlog, zaradi katerega je tožena stranka najprej odpovedala pogodbo o zaposlitvi ravno tožniku, je bila dotrajanost kamiona, ki ga je uporabljal tožnik, ki je šel v tistem času v odpis, ker je bil popolnoma neprimeren za vožnjo. Tožena stranka je nato tožniku ponudila primerljivo delovno mesto, ki ga je odklonil, zaradi česar mu je bilo odrejeno čakanje na delo na domu, ker drugega dela zanj tožena stranka ni imela. V letu dni so se pri toženi stranki poslovne razmere le še poslabšale, zaradi česar je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, kasneje pa še ostalim zaposlenim na enoti vzdrževanje. Tožena stranka je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem brez dvoma utemeljeno izkazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ter da odpoved ni bila podana iz šikanoznih in diskriminatornih razlogov, prvostopenjsko sodišče pa se v izpodbijani sodbi do navedenih trditev sploh ni opredelilo.

3. Tožnik v pritožbi zoper odločitev v V. točki izreka sodbe, to je v zvezi s prisojenim denarnim povračilom ob sodni razvezi, uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da mu je bilo glede na vse okoliščine primera in sodno prakso prisojeno povračilo v bistveno prenizkem znesku. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 11 let, star pa je 55 let, tako da gre za starejšega delavca po 197. členu ZDR-1. Tožnik je bil od prenehanja delovnega razmerja 26. 10. 2015 do 31. 8. 2016 prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve s pravico do nadomestila za čas brezposelnosti, potem pa se je uspel zaposliti pri družbi E. na delovnem mestu voznik v mednarodnih prevozih za določen čas, osnovna plača pa je nižja kot jo je prejemal pri toženi stranki za cca 200,00 EUR bruto.

Delo voznika v mednarodnem prevozu je mnogo bolj naporno, kot je bilo delo pi toženi stranki, saj je dalj časa odsoten z doma. Tožnik je bil tudi sindikalni zaupnik pri toženi stranki in deležen posebne zaščite skladno s 112. členom ZDR-1. Tožniku je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pripadala odpravnina v višini 3.525,39 EUR neto. Sodišče mu je priznalo povračilo le v znesku 2.024,50 EURT bruto, kar pomeni, da od tega zneska prejme cca 60 %, kar je bistveno prenizko povračilo. Upoštevanje dejstva, da je tožnik imel pravico do nadomestila za čas brezposelnosti, ne more biti razlog za prisojo nižjega povračila, saj so delavci, ki nadomestila niso prejemali, v primeru sodne razveze upravičeni do povrnitve celotne plače z obrestmi in niso nič prikrajšani v primerjavi z delavci, ki so prejemali nadomestilo. Tožnik ne bo prejel odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu za leta dela pri toženi stranki in je še dodatno prikrajšan, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odmeri povračila upoštevati tudi odpravnino ob prenehanju iz poslovnega razloga. Upoštevati pa bi moralo tudi, da je tožnik starejši delavec, ki je kot voznik glede na stanje na trgu dela v slabšem položaju kot mlajši delavci, saj delodajalci raje zaposlujejo mlajše delavce. Tudi dejstvo, da se je tožnik uspel zaposliti za določen čas in s tem zmanjšal škodo delodajalcu, ne more biti razlog za priznanje tako nizkega povračila. Glede na dosedanjo sodno prakso bi bilo po mnenju tožnika primerno povračilo v višini osmih plač, to je 8.098,16 EUR, zato predlaga, da pritožbeno sodišče prisodi tožniku višje povračilo v tej višini.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zoper V. točko izreka izpodbijane sodbe zavrne. Pri tem izpostavlja, da je naziranje tožnika, da bi moralo sodišče poleg starosti, časa trajanja zaposlitve in dejstva, da je tožnik prejemal nadomestilo za brezposelnost upoštevati še druge okoliščine, materialno pravno zmotno. Sodišče je pri odmeri višine odškodnine po 118. členu ZDR-1 dolžno upoštevati le taksativno naštete razloge v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1. Poleg tega pa tožnik sploh ni oporekal predlogu tožene stranke za povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini največ dveh plač, kar pomeni, da se je tožnik s predlogom tožene stranke, ki je bil neprerekan, strinjal. V pritožbi navedena dejstva so nedopustne pritožbene novote, vsa dejstva in dokaze v zvezi z višino povračila bi moral tožnik navajati do konca prvega naroka in ugovarjati predlogu tožene stranke, dejstvo, da je bil tožnik upravičen do odpravnine po 108. členu ZDR-1, pa na višino povračila ne more vplivati.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba tožene stranke, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, razen glede odločitve o denarnem povračilu zaradi sodne razveze, ki ga je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo v prenizkem znesku. Sicer pa, razen v zvezi z navedeno odločitvijo o denarnem povračilu, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: K pritožbi tožene stranke:

7. Pritožba tožene stranke uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdne postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je kršilo 2. in 7. člen ZPP, oziroma ker naj bi nepravilno uporabilo razpravno načelo, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem v zvezi izpostavlja, da tožnik ni zatrjeval, da soglasje ni bilo podano s strani pristojnega organa sindikata oziroma da je neveljavno, sodišče prve stopnje pa je to dejstvo ugotavljalo brez trditvene podlage tožnika in svojo odločitev o tem sprejelo in utemeljilo na izpovedih prič F.F., G.G., H.H. in I.I..

Tožnik je v zvezi z vprašanjem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kot predsedniku sindikata in sindikalnemu zaupniku podal zadostno trditveno podlago in ustrezne dokazne predloge tudi v zvezi z veljavnostjo soglasja sindikata. Že v tožbi je namreč navedel, da ne ve, kako in na kakšen način je bilo v imenu sindikata podano soglasje k redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker glede na 89. člen podjetniške kolektivne pogodbe sindikat v razmerju do delodajalca nastopa preko svojega predsednika, tožnik pa s kakšno novo pobudo tožene stranke (razen tiste, ki je bila podana v juniju 2015) za podajo soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku ni bil seznanjen. Seznanjen je bil le s pobudo za podajo soglasja, naslovljeno na ZSSS, Osrednjeslovenska območna organizacija, Območni odbor sindikata ..., za podajo soglasja, ki tedaj s strani tega sindikata ni bilo podano. V pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2016 pa je tožnik navedel, da je podpredsedniku sindikata prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, sam pa je bil na čakanju na delo doma od 17. 9. 2014, zaradi česar ni imel stika s člani sindikata, poskušal pa je za funkcijo podpredsednika pridobiti drugega člana sindikata, vendar pa te funkcije nihče ni želel prevzeti. Poleg tega pa je navedel tudi, da je nenavadno, da so šele ob začetku postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku nekateri člani začutili potrebo po sestanku, ki je bil očitno namenjen zgolj razrešitvi tožnika (kot predsednika sindikata), tožnik pa predvideva, da je bil sklican na pobudo tožene stranke in posledica zastraševanja članov ter da obstaja sum o vmešavanju delodajalca v delovanje sindikata. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem sprejemanja in veljavnosti soglasja sindikata k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kot sindikalnemu zaupniku ni raziskovalo dejanskega stanja brez trditvene podlage, zato zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Povsem brez podlage je stališče, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. člena ZPP, po kateri mora sodišče odločati v mejah postavljenih zahtevkov, saj sodišče z ničemer ni kršilo pravila o vezanosti na zahtevek.

8. Odločilna dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas kot voznik, dne 26. 8. 2015 pa mu je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

- Redna odpoved je bila tožniku podana na podlagi 1. alinee prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) in v skladu s prvim odstavkom 112. člena ZDR-1. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je prenehala potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ker se je tožena stranka odločila za reorganizacijo, racionalizacijo in optimizacijo poslovanja in delovnega procesa, ter za zmanjševanje stroškov, zaradi česar je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih, odpoved tožniku pa je podana, ker je tožena stranka ugotovila, da je mogoče dela na delovnem mestu voznik, ki ga je opravljal tožnik, prerazporediti na preostale zaposlene delavce brez dodatnih stroškov plač in v okviru njihovih obstoječih del in nalog.

- Tožnik je bil predsednik sindikata tožene stranke in je imel status sindikalnega zaupnika, tožena stranka pa je, kot izhaja iz odpovedi, dne 5. 8. 2015 pridobila soglasje sindikata k podaji redne odpovedi.

- Soglasje k odpovedi je podal zbor članov sindikata na izrednem sestanku dne 5. 8. 2015, ki ga je sklical član sindikata J.J. (z dnevnim redom: 1. Izvolitev predsedstva sindikata, 2. Razno), potem ko je bil obveščen o vlogi tožene stranke sindikatu za podajo soglasja za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker je v preteklosti že bil predsednik sindikata in mu je zato vlogo izročila delavka, zaposlena pri toženi stranki. Konec leta 2015 pa je bil izbran za predsednika sindikata tožene stranke. Na sestanku so bili prisotni štirje člani sindikata, tožnik, ki je bil tudi povabljen, pa se ga ni udeležil. I.I., ki je kot peti član podpisan na zapisniku med prisotnimi člani sindikata, na sestanku ni bil prisoten, ampak je kasneje oba zapisnika z dne 5. 8. 2015 podpisal. Na izrednem sestanku članov sindikata so, kot izhaja iz zapisnikov (B 6) ter iz izpovedi zaslišanih prič J.J., G.G., F.F., H.H. in I.I., obravnavali delo predsednika sindikata, to je tožnika in mu zaradi nezadovoljstva z vodenjem predsednika sindikata izrekli nezaupnico ter se dogovorili, da bodo na naslednjem sestanku v septembru izvolili novega predsednika sindikata, obenem pa podali soglasje k redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku se na izrednem sestanku ni obravnaval, vsi člani pa so se strinjali, da se poda soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker je slabo delal kot sindikalist, kot izhaja iz izpovedi priče F.F..

- V času podaje odpovedi tožniku pri toženi stranki so bili zaposleni vsaj trije vozniki kamionov, tožena stranka pa ni dokazala, zakaj je bilo potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ravno tožniku in zakaj je ravno njegovo delo postalo presežno.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 89., 112., 205. in 207. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), upoštevalo pa je tudi določbe podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke z dne 14. 8. 2007 (B 5) ter določbe Pravil sindikata B. d. o. o. (B 4).

10. Po določbi 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v drugem odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Po določbi prvega odstavka 112. člena ZDR-1 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda ter imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca.

Po določbi prvega odstavka 207. člena ZDR-1 se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom ZDR-1, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom.

V 89. členu podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke (z dne 14. 8. 2007) je določeno, da v razmerju do delodajalca nastopa sindikat preko svojega predsednika oziroma njegovega namestnika, po določbi 90. člena podjetniške kolektivne pogodbe pa imata predsednik sindikata in njegov namestnik status sindikalnega zaupnika in uživata posebno varstvo v skladu z zakonom.

Pravila sindikata B. d. o. o. opredeljujejo funkcijo pooblaščenega sindikalnega zaupnika, ki jo opravlja predsednik sindikata družbe, ki ga v času odsotnosti nadomešča namestnik (16. člen), določajo delovnopravno imuniteto (v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami) sindikalnega zaupnika, to je predsednika sindikata oziroma njegovega namestnika (18. člen) ter pristojnosti organov sindikata - predsednika sindikata oziroma njegovega namestnika, med katere med drugim spada zastopanje članov sindikata v postopkih uveljavljanja pravic in varstva pravic delavcev (25. člen) ter pristojnosti zbora članov sindikata (22. člen).

11. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v obravnavanem primeru soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku - predsedniku sindikata in sindikalnemu zaupniku, ki uživa varstvo po 112. členu ZDR-1, podal nepristojni organ, to je zbor članov, ki ni pristojen za podajo soglasja glede na pristojnosti, opredeljene v 22. členu pravil sindikata B. d. o. o. Soglasje, ki ga ni podal pristojni organ, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni veljavno in ne prestavlja soglasja v smislu 112. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da soglasje ni bilo podano in pravilno presodilo, da je iz tega razloga izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi vse okoliščine, v katerih je bilo soglasje podano na izrednem zboru članov sindikata, skupaj z nezaupnico tožniku kot predsedniku sindikata in brez vsebinske obravnave razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kar je natančno obrazložilo zlasti v 9., 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem ni nepomembno, da je bil izredni zbor sklican s strani enega od članov (ker namestnik predsednika ni bil imenovan), očitno na pobudo tožene stranke, ki je že v juniju 2015 podala zahtevo za soglasje in ga naslovila na ZSSS, Območni odbor sindikata ..., ki je soglasje odklonil (z dopisom z dne 24. 6. 2015), da je bila, kot izhaja iz vabila, na dnevnem redu le izvolitev predsedstva sindikata (ne pa obravnava soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi predsedniku sindikata - B 7), ter da je član sindikata J.J., ki je bil edini seznanjen z vlogo za podajo soglasja k odpovedi (ki mu jo je izročila delavka tožene stranke), soglasje k odpovedi dosegel na način, da so najprej obravnavali nezaupnico predsedniku sindikata zaradi njegovega slabega dela in nato sprejeli še sklep o soglasju k odpovedi.

12. Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava z utemeljitvijo, da ZDR-1 v 112. členu določa soglasje sindikata k odpovedi pogodbe o zaposlitvi predsedniku sindikata le kot procesno predpostavko, ter da sodišče utemeljenosti oziroma verodostojnosti soglasja ne sme presojati, ker sindikat lahko kot avtonomni in demokratični organ svobodno poda soglasje, pri čemer ni omejen z nobenimi pravili in navodili, ki jih ne zakonodaja ne Pravila sindikata B. d. o. o. ne predpisujejo. Sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni pristojno presojati utemeljenosti oziroma verodostojnosti soglasja sindikata, mora pa preveriti, ali je soglasje podal pristojni organ, glede na pristojnosti organov sindikata, ki jih določajo pravila. To pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi upoštevalo. Pravilno je ugotovilo, da Pravila sindikata B. d. o. o. določajo pristojnosti in naloge organov sindikata in da zbor članov za podajo soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi predsedniku sindikata - sindikalnemu zaupniku ni pristojen glede na določbo 22. člena pravil, ker je zastopanje članov sindikata v postopkih uveljavljanja pravic in varstva pravic delavcev po 25. členu pravil naloga predsednika sindikata oziroma njegovega namestnika. Iz navedenih določb torej izhaja, da je namestnik predsednika pristojen za podajo soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR-1, če gre za varstvo pravic predsednika sindikata kot sindikalnega zaupnika, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. V Pravilih sindikata B. d. o. o. namreč ni nobene podlage za to, da bi o tem odločal zbor članov, čeprav je najvišji organ sindikata, pri čemer ne more biti odločilno dejstvo, da sindikat tožene stranke ni imenoval namestnika predsednika sindikata, pa tudi razlogi, zakaj ni ravnal v skladu s svojimi pravili, so nepomembni. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene.

13. V okvir presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce ter imenovanemu ali izvoljenemu sindikalnemu zaupniku, nedvomno sodi presoja o tem, ali je soglasje podal za to pristojni organ (po prvem odstavku 112. člena je potrebno soglasje sveta delavcev, delavcev, ki so izvolili delavskega zaupnika oz. drugega predstavnika delavcev ali sindikata) oziroma ali je podano soglasje veljavno ali ne. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč soglasje, ki ga sprejme pristojni organ, kar bi morala tožena stranka kot delodajalec, ki podaja odpoved pogodbe o zaposlitvi predsedniku sindikata, upoštevati. Če soglasja ni podal pristojni organ, ali pa če obstajajo drugi razlogi za neveljavnost soglasja (npr. če odločitev ni sprejeta s potrebno večino glasov, kadar o tem odloča kolegijski organ, ipd.), se šteje, da soglasja ni. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, saj je sindikalnemu zaupniku mogoče redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga le s soglasjem sindikata.

14. V obravnavani zadevi je torej odločilni razlog za nezakonitost pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da ni bilo soglasja pristojnega organa k odpovedi pogodbe o zaposlitvi predsedniku sindikata. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da soglasja ni bilo, utemeljeno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku - sindikalnemu zaupniku, že iz tega razloga nezakonita. Zato tudi ni bilo potrebno podrobneje raziskovati drugih okoliščin in ugotavljati, ali je v času podaje odpovedi tožniku obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved (ki je glede na izvedene dokaze sicer očitno obstajal) niti presojati morebitnih drugih razlogov, zaradi katerih bi bila odpoved tožniku lahko nezakonita, ter preverjati, ali je bila odpoved podana iz šikanoznih razlogov, oziroma, ali je prišlo do kršitve 6. člena ZDR-1 o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov in do diskriminacije tožnika, ker je predsednik sindikata, čeprav se je tožnik nanje skliceval. Iz tega razloga ni pomembno, da se sodišče prve stopnje ni natančneje opredeljevalo do vprašanja, ali je obstajal poslovni razlog in do vprašanja, zakaj je bil prav tožnik izbran za presežnega delavca. Zato so tudi pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene.

15.Tožena stranka je torej tožniku nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s citiranimi določbami ZDR-1, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijskemu zahtevku, ob tem pa je zaradi zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu z dnem 31. 8. 2016 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj je glede na predlog tožene stranke (tožnik je namreč vztrajal pri zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki) pravilno presodilo, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. K pritožbi tožnika:

16. Tožnik se pritožuje le zoper višino prisojenega denarnega povračila, ki ga je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožniku v višini dveh povprečnih plač v znesku 2.024,54 EUR bruto. V pritožbi utemeljeno opozarja, da je glede na vse okoliščine primera in ob upoštevanju višine denarnih povračil, ki se v podobnih primerih v sodni praksi prisojajo delavcem v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, prisojeno denarno povračilo prenizko in da prvostopenjsko sodišče pri odločanju o tem ni dalo ustrezne teže posameznim kriterijem, ki jih je pri določitvi višine denarnega povračila dolžno upoštevati po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Po tej določbi sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Dejstvo je, da gre za starejšega delavca, starega 55 let, ki je bil pri toženi stranki zaposlen polnih 11 let (kot izhaja že iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - A 1).

17. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da je primerna odmena namesto reintegracije povračilo v višini dveh njegovih plač, utemeljilo z dejstvom, da je tožnik ves čas brezposelnosti prejemal nadomestilo in se tudi zaposlil, ter da sam sploh ni zahteval povračila v skladu s 118. členom ZDR-1. Očitno je torej, da sploh ni upoštevalo niti starosti niti trajanja zaposlitve tožnika pri toženi stranki, niti okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki niso takšne, da bi jih bilo mogoče kakorkoli pripisati tožniku!). Dejstvu, da je tožnik prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti, pa je očitno dalo preveliko težo, enako kot dejstvu, da se je tožnik - kljub svoji starosti - uspel zaposliti pri drugem delodajalcu. S tem je tožnik škodo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi le zmanjšal, to pa pomeni, da mu nove zaposlitve, ki je bila sklenjena le za določen čas (kar tožnik sicer navaja šele v pritožbi), ni mogoče šteti v škodo v tem smislu, da se mu prisodi tako nizko denarno povračilo, ki je celo bistveno nižje od odpravnine po 108. členu ZDR-1, do katere bi bil sicer upravičen ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

18. Res je sicer, da tožnik (vsaj podrednega) zahtevka za plačilo denarnega povračila za primer sodne razveze, ki jo je predlagala tožena stranka, ni uveljavljal, ker je vztrajal pri reintegraciji, kar pa na višino denarnega povračila ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je vsekakor imelo možnost, da bi tožnika, če je štelo, da je to potrebno, opozorilo na to, da postavi podredni zahtevek za primer odločitve v smislu 118. člena ZDR-1, v okviru materialnega procesnega vodstva. Tožnik je ves čas vztrajal pri zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, kar pomeni, da je nasprotoval tako sodni razvezi kot tudi določitvi denarnega povračila. Zato seveda ni mogoče pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo tožnika neutemeljeno izpostavlja, da tožnik ni oporekal predlogu tožene stranke, da se mu ob sodni razvezi prisodi povračilo v višini največ dveh plač in da se zato šteje, da se je s predlogom tožene stranke strinjal ter da je njegova pritožba, v kateri se zavzema za višje povračilo, že iz tega razloga neutemeljena. Ker podredni zahtevek za plačilo denarnega povračila ni bil postavljen, bi se sicer lahko štelo, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, vendar pa tožena stranka v svoji pritožbi prekoračitve v zvezi z odločitvijo v V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ni uveljavljala. Pritožbeno sodišče namreč po določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP pazi na prekoračitev zahtevka le na zahtevo stranke.

19. Iz podatkov v spisu izhaja, da vprašanje višine denarnega povračila na naroku za glavno obravnavo sploh ni bilo izpostavljeno, ugotovljeno pa je bilo, da je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, na katerem je prejemal nadomestilo do 31. 8. 2016, ter da se je s 1. 9. 2016 zaposlil kot voznik pri drugem delodajalcu. Pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino denarnega povračila, v kolikor se nanašajo na podatke, ki se nanašajo na trajanje zaposlitve, starost, status sindikalnega zaupnika, zato niso nedopustne pritožbene novote, kot zatrjuje tožena stranka v odgovoru na njegovo pritožbo. Res pa je, da tožnik šele v pritožbi navaja, da ima pri drugem delodajalcu bistveno nižjo plačo (200,00 EUR bruto), ter da je zaposlen le za določen čas, kar pa so dejstva, ki bi jih nedvomno lahko navajal že v postopku na prvi stopnji in gre zato za nedopustne pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP, zaradi česar jih ni mogoče upoštevati.

20. Stališče tožene stranke, da lahko sodišče pri odmeri denarnega povračila v primeru sodne razveze upošteva le taksativno naštete kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ni pravilno, saj v sodni praksi prevladuje nasprotno stališče, da je treba upoštevati tudi druge okoliščine (socialni položaj, materialno stanje, ...) na strani delavca, ki lahko vplivajo na odmero pravičnega in primernega povračila. Ne glede na to pa so za odločitev o višini denarnega povračila v obravnavanem primeru bistvene naslednje okoliščine, ki jih sodišče ni upoštevalo v zadostni meri oziroma jih sploh ni upoštevalo: tožnikova starost, trajanje zaposlitve pri delodajalcu ter dejstvo, da tožnik sam ni z ničemer prispeval k nezakonitosti odpovedi, gre pa za odpoved iz poslovnih razlogov in ne iz razlogov na strani delavca (kot je npr. krivdni razlog, razlog nesposobnosti). Upoštevajoč navedene okoliščine je tako primerno denarno povračilo v višini osmih plač, za kar se utemeljeno zavzema tožnik v svoji pritožbi, saj je povračilo v tej višini primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in zvišalo denarno povračilo na navedeni znesek osmih plač, kot izhaja iz izreka te sodbe.

21. Ker so pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter delno spremenilo odločitev v V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je denarno povračilo zvišalo na znesek osmih bruto plač, to je na znesek 8.098,16 EUR bruto, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v ostalem niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka v svoji pritožbi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.