Jedro

Ni nično določilo pogodbe o pogodbeni kazni, če je s plačilom le-te pokrita protivrednost neplačanega predmeta prodajne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se v točki II glasi: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 2004/02772 z dne 24.5.2005 se vzdrži v veljavi tudi v točki 1 in 3 in je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 48.935,00 SIT, sedaj 204,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.11.2003 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 21.630,00 SIT, sedaj 90,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.5.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 289,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.6.2006 dalje do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči plačati njene pritožbene stroške v znesku 159,61 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.6.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zaradi delnega umika sklep o izvršbi glede glavnice 4.750,00 SIT in 2.200,00 SIT ter 2.550,00 SIT ustavi. V izpodbijanem delu v tč. II pa je razsodilo, da se sklep o izvršbi tega sodišča, to je Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 2004/02772 z dne 24.5.2005 v tč. 1 izreka sklepa razveljavi, za znesek 48.935,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2003 dalje do plačila in v tč. 3 izreka sklepa za znesek 21.630,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2005 dalje do plačila. Sodišče je tako odločitev sprejelo zaradi delnega umika tožbe tožeče stranke. Glede dela, s katerim pa je tožbeni zahtevek v bistvu zavrnilo, pa je odločilo, da je ta del tožbenega zahtevka zaradi ničnosti pogodbene kazni, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da predstavlja znesek 53.685,00 SIT s pp. plačilo storitev tožeče stranke za uporabljene storitve s strani tožene stranke, za še preostali sporni znesek 48.935,00 SIT pa je sodišče ugotovilo, da je z njim tožeča stranka zahtevala doplačilo za telefonski aparat 50.000,00 SIT, zmanjšan za že plačano in preplačano naročnino v znesku 887,10 SIT in sicer kot pogodbeno kazen. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

Zoper takšno odločitev v zavrnilnem delu v tč. II se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Podala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V predmetni zadevi je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje,vendar je glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožena stranka kršila določila splošnih pogojev tožeče stranke s tem, da ni plačala dveh računov za opravljene storitve, kar je razvidno tudi iz ugovora tožene stranke z dne 14.7.2005, v katerem tožena stranka navaja, da je bila njena naročniška številka izključena iz omrežja GSM, ker računov za opravljene storitve ni mogla plačevati. Toženec pa je dobil aparat po izjemno ugodni ceni 1 SIT in klub temu, da je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je toženec kršil določbe pogodbe, vseeno zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni zavrnilo. Iz izvedenih dokazov pa jasno izhaja, da tožena stranka ni bila v znatno neuravnoteženem položaju glede pogodbenih pravic. Za zmotno uporabo materialnega prava pa je sodišče prve stopnje oškodovalo tožečo stranko, saj je zaradi odločitve sodišča tožena stranka kupila GSM aparat za 1 SIT in ne za dejansko ceno oz. vrednost oz. je tožeča stranka toženi stranki GSM aparat podarila, kar pa nikakor ni bil pogodbeni namen. Zato po mnenju pritožbe določba pogodbeni kazni in njeno plačilo ni nično. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev po tako imenovanem postopku v sporu male vrednosti. Odločalo je po določilih čl. 422 do 458 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na tako voden postopek je tudi sodišče druge stopnje vezano na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, Kot najpomembnejša ugotovitev v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožene stranke pa je bila v dejanskem pogledu ta, da je s plačilom spornega zneska 48.935,00 SIT po računu z dne 29.10.2003 sodišče ugotovilo, da je z njim tožeča stranka zahtevala doplačilo za telefonski aparat 50.000,00 SIT, zmanjšan za že plačano in neplačano naročnino v znesku 878,10 SIT in sicer kot pogodbeno kazen. Na takšno ugotovitev, da je torej z pogodbeno kaznijo, v kolikor pride do kršitve pogodbe, pokrita vrednost telefonskega aparata, za katerega je tožena stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe kupila le za simbolični znesek 1 SIT, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je razglasilo pogodbeno kazen za nično. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo o enaki vrednosti storitev, ne bi smelo napraviti pravnega zaključka o tem, da je to določilo glede na določbe Zakona o varstvu potrošnikov nično. Sodišče je res v nadaljevanju citiralo nekatere določbe Zakona o varstvu potrošnikov in je zgolj na podlagi teh zakonskih določili, ne da bi jih konkretno obrazložilo, štelo, da je pogodbena kazen nična in da zato tožena stranka ni zavezana k plačilu pogodbene kazni. Ker pa ta pogodbena kazen dejansko predstavlja protivrednost prodanega telefonskega aparata za 1 SIT, kar je kot nesporno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni imelo nobene zakonske osnove ne v Zakonu o obligacijskih razmerjih in tudi ne v Zakonu o varstvu potrošnikov, da bi to določbo pogodbe, vsebovano v tč. 5 o prodaji telefonskega aparata, razglasilo za nično. S tem, ko je v pogodbeni kazni zajeto plačilo telefonskega aparata, v posledici tega, ker tožena stranka dejansko ni izpolnjevala vseh preostalih pogodbenih obveznosti, po zaključku sodišča druge stopnje v tej določbi ni v takšnem konkretnem primeru nobenih znakov nemoralnosti ali ravnanj v nasprotju z ustavnimi načeli.

Glede na obrazloženo se tako izkažejo za povsem utemeljene pritožbene trditve tožeče stranke v tistem delu, ko je navedla, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o neenakovrednosti položaja glede pogodbenih pravic. Tožena stranka bo s plačilom sedaj vtoževanega zneska dejansko pokrila protivrednost prodanega ji telefonskega aparata, katerega je sprejela za simbolično vrednost 1 SIT. Ob pravilni uporabi materialnega prava, to je ob pravilni razlagi pogodbe v konkretnem primeru, bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi tudi v tč. 1 in tč. 3 izreka izvršilnega sklepa. Ker tega ni storilo, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP odločitev spremenilo, saj je spoznalo, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno in da se sodišču prve stopnje niso pripetile absolutne bistvene kršitve določb ZPP, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, vsebovano v tč. II izreka. Tako je odločilo, da je tožena stranka dejansko dolžna tožeči poravnati znesek 48.935,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.11.2003 dalje do plačila in že priznane izvršilne stroške v znesku 21.630,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.5.2005 dalje do plačila. To so zneski, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje kot dejansko podlago, na katero je vezano sodišče druge stopnje.

Ker je tožeča stranka tako v tej pravdi dejansko uspela, ji je zato tožena dolžna povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji in sicer ob uporabi določbe I. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka je namreč glede glavnega zahtevka uspela, glede sklepa o delnem umiku izvršilnega postopka - tožbenega zahtevka, pa niso nastali posebni stroški. Tožeča stranka je priglasila kot svoje pravdne stroške 375 odvetniških točk ter takso za sodbo, stroški do izdaje izvršilnega sklepa so vsebovani že v tem sklepu. Sodišče druge stopnje delno ni priznalo tožeči stranki samo njene odvetniške stroške za sestanek s stranko in za pregled dodatne dokumentacije ter prejem odločbe in poročilo stranki, saj ti pravdni stroški niso bili potrebni za to pravdo. Tako se izkaže, da znašajo pravdni stroški tožeče stranke na prvi stopnji skupaj z DDV in 2 % materialnimi stroški ter s takso za sodbo v znesku 19.000,00 SIT skupaj 69.325,00 SIT ali sedaj 289,28 EUR. Te stroške je dolžna povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Ker je tožeča stranka uspela s svojo pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške (čl. 154 ZPP), ki znašajo 19.000,00 SIT za takso za pritožbo, 125 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 50 točk za prejem odločbe in poročilo stranki, kar vse skupaj znaša ob vrednosti odvetniške točke in 2 % materialnih stroških ter 20 % DDV 42.485,00 SIT oz. 177,28 EUR. Te stroške je dolžna plačati tožena stranka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.6.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.