Jedro

Ni mogoče zaključiti, da izvršitelj ni plačan tudi za tista dejanja, ki neposredno ne vodijo k prisilni izpolnitvi dolžnikove obveznosti. To je razvidno tudi iz 292. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki na splošno ureja pravico izvršitelja do plačila. Ta določa, da je izvršitelj upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi, ki jo predpiše pristojni minister. Da spadajo v delokrog izvršitelja tudi takšna opravila, ki ne predstavljajo neposredno dejanj izvršbe, je razvidno tudi iz konkretnega primera.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršitelju J.N. za opravljeno storitev odmerilo plačilo v znesku 35,04 EUR.

Proti navedenemu sklepu je upnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej opozarja, da je v tej zadevi upnik M. d.d. in ne M.Z. d.d., kot je sodišče napačno navedlo v uvodu izpodbijanega sklepa. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je upnik priložil zahtevi z dne 2.7.2008. Kateri izvršiteljevi stroški so bili v konkretnem primeru potrebni, lahko sodišče ugotovi le na podlagi izvršiteljevega poročila in obračuna. Iz njih mora biti razvidno, kdaj je posamezen strošek nastal, v kakšni višini in količini in zakaj je bil potreben. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Izvršitelj ni opravil nobenega izvršilnega dejanja in so mu z odložitvijo premičninske izvršbe lahko nastali le dejanski administrativni stroški, katerih višina se v poročilu o stroških z dne 14.7.2008 razlikuje v primerjavi z navedbami v obračunu – računu št. 087. Izvršitelj je navedel, da je odloge v vseh izvršilnih zadevah pripravil, čeprav ni natančneje razložil, kaj točno je napravil. Fotokopiranje ni bilo potrebno, saj je upnik predlog za podaljšanje odloga izvršbe z dne 16.4.2008 poslal v treh izvodih. Edini strošek, ki ga je imel pri pošiljanju predloga za odlog dolžnici v izjasnitev je bila poštnina v znesku 1,55 EUR. Ravno tako je upravičen do poštnine v znesku 1,55 EUR za obvestilo upniku o dokončnosti obračuna. Izvršitelj je navedel, da so dejanski stroški za papir, fotokopiranje in pismo znašali 1,10 EUR. Iz navedenega je jasno razvidno, da so dejanski stroški za odlog predmetne izvršbe znašali skupaj maksimalno 4,20 EUR. Izvršitelj je upravičen še do 20 točk na podlagi sedme alineje po tar.št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev, in sicer za obračun stroškov, kar znaša 4,17 EUR (in ne 4,2000 EUR kot napačno navedeno v obračunu). Izvršitelj zaradi priprave odloga nima podlage v 5. čl. Pravilnika, glede na to, da je skladno z njim upravičen le do plačila za izvršilna dejanja, torej za neposredna dejanja izvršbe, v kar pa izpodbijano dejanje izvršitelja ne sodi. Torej je izvršitelj upravičen skupaj največ do zneska 8,37 EUR z 20 % DDV.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Res je, da so dejanja izvršbe tista, ki vodijo do prisilne izpolnitve dolžnikove obveznosti in da so predvsem takšna dejanja lahko podlaga za plačilo dela izvršiteljev. Kot pravilno opozarja upnik, Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l. RS, št. 18/2003, dalje: pravilnik) ne pojasnjuje izraza izvršilna dejanja (primeroma jih našteva Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja v 38. čl.). Vendar pa zaradi tega po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da izvršitelj ni plačan tudi za tista dejanja, ki neposredno ne vodijo k prisilni izpolnitvi dolžnikove obveznosti. To je razvidno tudi iz 292. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki na splošno ureja pravico izvršitelja do plačila. Ta določa, da je izvršitelj upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi, ki jo predpiše pristojni minister. Da spadajo v delokrog izvršitelja tudi takšna opravila, ki ne predstavljajo neposredno dejanj izvršbe, je razvidno tudi iz konkretnega primera, ko je šlo za odlog izvršbe na premičnine oz. za podaljšanje odloga, predlaganega s strani upnika. V takšnem primeru ZIZ nalaga izvršitelju konkretna opravila, napr. poziv dolžniku, da se izjavi o predlaganem odlogu, evidentiranje časa odloga (5. odst. 72. čl. ZIZ). Glede na to ni logično, da izvršitelj za ta opravila na podlagi veljavnih predpisov ne bi mogel prejeti plačila, za kar se zavzema pritožnik. Podlago za plačilo predstavlja v takšnem primeru 5. čl. pravilnika, ki predvideva odmero po porabljenem času.

Kar se tiče administrativnih stroškov, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu na podlagi poročila izvršitelja o stroških, ki se nahaja v predmetnem spisu, ugotovilo, da znašajo 4,172 EUR (2 x 1,55 EUR poštnina; 1,10 EUR stroški za papir, fotokopiranje in pismo). Torej ne drži pritožbena trditev, da izvršitelj ni izkazal njihove količine in vrednosti. Okvir presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa predstavljajo trditve, ki jih je podal upnik v svoji zahtevi, da o obračunu odloči sodišče. Glede na to niso pravno upoštevne njegove pritožbene trditve, ki ta okvir širijo, in sicer, da fotokopiranje ni bilo potrebno in da je za obračun stroškov neutemeljeno priznan znesek, ki ga uveljavlja izvršitelj, ampak je utemeljen za par stotinov nižji znesek.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Glede pritožbenega opozorila, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijanega sklepa napačno navedlo upnika, pritožbeno sodišče pripominja, da gre za napako, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi (328. čl. ZPP v zvezi s 332. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).