Jedro

Vsebina regulacijske začasne odredbe tj. ravnanje, ki se dolžniku nalaga z začasno odredbo, mora biti v povezavi z nedenarno terjatvijo, za katero je upnik verjetno izkazal, da obstoji ali da mu bo nastala. Ker je upnik zatrjeval in napovedoval le uveljavljanje zahtevka zoper dolžnika iz naslova sporne meje, ne pa tudi iz naslova škode na njegovih nepremičninah, je začasna odredba v delu, s katerim je bila dolžniku naložena obveznost zagotoviti namestitev prometnih znakov za prepoved vožnje tovornih vozil težjih od 7 ton in za primer neizpolnitve le-te izrečena denarna kazen, bila pravilno razveljavljena. Z naložitvijo takšne obveznosti dolžniku namreč ni mogoče doseči namena začasne odredbe, ki je v zavarovanju bodoče nedenarne terjatve upnika, kot jo je zatrjeval upnik v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo.

Izrek

1. Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani tč. I. 1. izreka potrdi.

2. Pritožbi dolžnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: v izpodbijani tč. I. 2. izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi tudi zoper tč. I. 1, 2, 6, 7 in 8 sklepa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Z 06/00325 z dne 15.11.2006 in se sklep o začasni odredbi tudi v tč. I. 1, 2, 6, 7 in 8 izreka razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe upnika v tem obsegu zavrne; v izpodbijani tč. II izreka pa spremeni tako, da mora upnik dolžniku povrniti 846,33 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Upnik mora dolžniku povrniti 179,78 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od poteka tega roka dalje.

Upnik mora svoje stroške pritožbe nositi sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi in v tč. I. 1 izreka delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o začasni odredbi z dne 15.11.2006, opr. št. Z 325/2006 v tč. I. 3 in na to točko navezujočem delu tč. I. 8 razveljavilo in postopek zavarovanja po izdani začasni odredbi v tem obsegu ustavilo. V preostalem delu, ki se nanaša na sklep o začasni odredbi v tč. I. 1, 2, 6, 7 in deloma 8, pa je ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo (tč. I. 2 izreka pritožbeno izpodbijanega sklepa). V tč. II. izreka pritožbeno izpodbijanega sklepa pa je odločilo, da mora dolžnik upniku povrniti 217,77 EUR stroškov postopka zavarovanja.

Zoper tč. I. 2 in II. izreka sklepa o ugovoru sodišča prve stopnje se dolžnik pravočasno pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov: zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ko je sodišče dolžnikov ugovor zavrnilo in posledično v stroškovni odločitvi nepravilen in nezakonit. Strinja se z odločitvijo in razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo ugoditev dolžnikovemu ugovoru v tč. I. 1 izreka sedaj pritožbeno izpodbijanega sklepa in trdi, da bi sodišče moralo iz istih razlogov razveljaviti vsaj še tč. I. 2 sklepa o začasni odredbi, saj tudi začasna odredba iz te točke izreka ni povezana s spornim razmerjem, to je sporno mejo, kvečjemu le z varovanjem upnika pred škodo, ki da mu nastaja na parc. št. ... k.o. R. T., v zvezi s čimer pa upnik ne uveljavlja nikakršnega zahtevka in v zavarovanje takšnega zahtevka začasna odredba tudi ni bila predlagana. Z morebitno postavitvijo gradbene mehanizacije in gradbenega materiala na spornem območju se potrditvi pritožbe v ničemer ne ogroža obstoječe stanje do dokončne ureditve meje, kar je v razlogih smiselno priznalo tudi sodišče prve stopnje samo. Navaja, da upnik glede začasne odredbe v tč. I. 2 izreka ne izkazuje nobene nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve (sporne meje) onemogočena ali precej otežena, če bi se na navedenih parcelah nahajala gradbena mehanizacija in material. Pritožba še navaja, da upnik tudi ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve (sporne meje med parc. št. ... ter ... in ..., vse k.o. R. T.) in trdi, da ob dejstvu, da je parc. št. ... k.o. R. T. nesporno javno dobro, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, upnik v nobenem primeru ne more izkazati pridobitve lastninske pravice na kateremkoli delu te parc. št. in ker je parc. št. ... javno dobro, tudi ni mogoče izdati začasnih odredb v smislu omejevanja njegove rabe, zaključek sodišče o verjetno izkazani terjatvi pa je zato v dejanskem in pravnem pogledu zgrešen.

Sodišče je po navedbi pritožbe v zvezi z zavrnitvijo dolžnikovega ugovora zoper tč. I. 1 in I. 2 začasne odredbe navedlo nejasne in med seboj tudi nasprotujoče si razloge, s čemer je storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. tč. II. odst. 339 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ in v zvezi s tem tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba navaja, da so v čl. 273 ZIZ taksativno naštete možne oblike začasnih odredb, med katerimi pa ni začasnih odredb iz tč. I. 1 in 2 sklepa o začasni odredbi z dne 15.11.2006, nadalje, da se zahteva lahko le določeno pasivno ravnanje (opustitev), ne pa aktivnega ravnanja (storitve), kot ga je zahteval upnik, ter ugotavlja, da je upnik imel očitno v mislih ob vložitvi predloga izdajo začasne odredbe v obliki prepovedi (pasivnega ravnanja dolžnika) po 3. tč. I. odst. čl. 273 ZIZ, vendar je zahteval zapoved (torej aktivno ravnanje) dolžnika, pri čemer je to napako brezuspešno želel popraviti s postavitvijo podrednega predloga, pri čemer sodišče prve stopnje te spremembe pravilno ni dopustilo. Zato za začasno odredbo v tč. I. 1 in 2 ni ustrezne materialnopravne podlage.

Pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa samo zaključuje, da prenehanje del ni isto kot prepoved, vendar tega pri svoji odločitvi ni upoštevalo, ko je vzdržalo v veljavi neutemeljeno začasno odredbo v tč. I. 1 in I. 2 in kar samo preimenovalo obliko začasne odredbe v delu, da je dolžnik dolžan prenehati z gradbenimi deli, v prepoved takšnih posegov z gradbenimi deli. Sodišče bi smelo izhajati izključno iz besedila predlagane začasne odredbe.

Poudarja, da je bilo v postopku namreč nesporno ugotovljeno, da se na parc. št. ... sploh niso niso pričela izvajati gradbena dela zaradi obnove kanalizacijskega omrežja in ceste, torej dolžnik teh tudi ni mogel prenehati izvajati, kot mu nalaga začasna odredba in nadalje tudi, da se parc. št. ... ter ... ter ... ni postavilo nobenega gradbenega materiala in gradbene mehanizacije, torej tudi umikati nečesa, kar na spornem območju ne obstaja, ni mogoče, kot to dolžniku nalaga začasna odredba.

Pritožba trdi, da je upnik ob vložitvi predloga za začasno odredbo izhajal iz napačne predpostavke, da dolžnik gradbena dela na navedenih parcelah že izvaja in ima na njih postavljeno gradbeno mehanizacijo in material, kar pa se je v postopku izkazalo za netočno, saj je sodišče na podlagi izpovedi prič v postopku in listinskih dokazov nesporno zaključilo, da se gradbena dela na spornem odseku ne izvajajo in se ne nameravajo izvajati, da cesta na območju parc. št. ... ob meji s parc. št. ... in ... ostaja neasfaltirana in se v tem delu gradbena dela niso nikoli izvajala in na teh parc. št. tudi nikoli ni bilo postavljenih gradbenih strojev in gradbenega materiala. Zato je po navedbi pritožbe nerazumljivo, da je sodišče ob takšnih zaključkih začasno odredbo tudi v tč. I. 1 in 2 vzdržalo v veljavi in je odločitev tako dejansko kot tudi pravno nevzdržna. Zgrešeni so tako tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je začasna odredba še vedno potrebna v tč. I. 1 in 2, saj da bi dolžnik z gradbenimi deli lahko posegal v prostor, ki bo kasneje lahko določen kot lastnina upnika, saj se na morebitno prepoved izvajanja del in prepoved postavitve gradbene mehanizacije in materiala sporna začasna odredba ne nanaša. Sodišče je s tem saniralo napako upnika in samo prekvalificiralo prenehanje izvajanja gradbenih del v prepoved izvajanja gradbenih del, kar pa ni isto, kot je že tudi samo zaključilo v obrazložitvi sklepa, česar pa se v nadaljnji odločitvi ni držalo in odločilo nasprotno, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. tč. II. odst. čl. 339 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ.

Ker je napačno odločilo o ugovoru v izpodbijanem delu, je posledično potrditvi pritožbe tudi stroškovna odločitev napačna, saj bi ob pravilni odločitvi o ugovoru upnik bil dolžan dolžniku povrniti celotne ugovorne stroške.

Dolžnik v pritožbi predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v tč. I. 2 z ugoditvijo ugovoru, razveljavitvijo sklepa o začasni odredbi v še preostalem, še nerazveljavljenem delu ter predlaga tudi spremembo stroškovne odločitve pod tč. II. izreka izpodbijanega sklepa ter povrnitev pritožbenih stroškov z zamudnimi obrestmi, podredno pa razveljavitev sklepa v izpodbijanih delih ter vrnitev v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Upnik je na dolžnikovo pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Upnik se pritožuje zoper tč. I. 1 izreka sklepa, to je v delu, kjer je sodišče ugovoru dolžnika ugodilo in začasno odredbo razveljavilo v tem delu ter uveljavlja vse tri pritožbene razloge.

Trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. tč. II. odst. čl. 339 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ, saj je sklep nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ter razlogom sklepa, ki so nejasni in so med seboj nasprotni. Poudarja, da je bistvo spora v tem, da je dolžnik pričel z gradnjo oz. z obnovo ceste v naselju S. O., ki poteka po parc. št. ... k.o. R. T., neposredno mimo stanovanjske hiše upnika, ležeče na parc. št. ... k.o. R. T., da je gradnja po ugotovitvi sodišča protipravna, nesporno pa je tudi dejstvo, da v naselju meje med nepremičninami niso natančno določene in da je bil zaradi tega vložen na sodišču tudi predlog za sodno ureditev meje na podlagi katerega bo sodišče določilo mejo med nepremičninami, ki mejijo s parc. št. ..., ki naj bi predstavljalo javno dobro in po kateri želi dolžnik na novo urediti cesto. Meje med zemljišči vse do ureditve meje v nepravdnem postopku niso natančno znane in je zato takšno razmerje med strankama zaradi namenov gradnje dolžnika potrebno zavarovati z ustreznimi pravnimi sredstvi.

Po trditvi pritožbe iz nejasnih razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je začasna ureditev potrebna zaradi zavarovanja meje med navedenimi zemljišči, pri čemer ni upoštevalo škode, ki zaradi neurejenega razmerja nastaja na upnikovi nepremičnini in je njegov interes zgolj to, da se nastajanje nenadomestljive škode prepreči. Dejstvo je, da je dolžnik z gradnjo oz. obnovo ceste protipravno pričel in so se ob tem izvajali prevozi gradbene mehanizacije in materiala, s čemer je povzročil nastanek nenadomestljive škode upniku ne le zaradi onemogočanja kasnejše izvršbe sodno določene meje, temveč tudi zaradi utemeljene bojazni, da se mu bo njegova hiša ob nadaljevanju takšnega ravnanja porušila.

Pritožba poudarja, da je sodišče tudi samo navedlo, da je namen regulacijskih začasnih odredb v varstvu obstoječega stanja na območju sporne meje, dokler se razmerje dokončno ne uredi in ni njihov namen zagotoviti možnost kasnejše izvršbe, na podlagi česar je sodišče ugotovilo, da bi dolžnik z gradbenimi deli lahko posegel v prostor, ki bo kasneje določen kot lastnina upnika in da pri tem vzpostavitev v prejšnje stanje ne bila več mogoča, zato je predlogu upnika ugodilo. Poleg tega pa je sodišče po navedbi pritožbe upnikovemu predlogu ugodilo tudi iz razloga, ker je verjetno izkazal, da bo nadaljevanje gradbenih del ob sporni meji povzročalo težje poškodbe na stanovanjski hiši ter posledično nenadomestljivo škodo, ob navedenem je zato nerazumljiv sklep sodišča, saj je v delu, v katerem je ugovoru dolžnika ugodilo, izhajalo iz razloga, da upniku nenadomestljiva škoda ne nastaja, zato posledično tudi ni logična odločitev sodišča, da začasna odredba zaradi postavitve prometnega znaka ni potrebna, saj je najprej ugotovilo, da nenadomestljiva škoda nastaja, nato pa je to neutemeljeno negiralo, češ da ni povezana z izvajanjem prevozov. Nenadomestljiva škoda namreč nastaja potrditvi pritožbe ravno zato, ker je dolžnik protipravno izvajal gradbena dela in pri tem tudi prevoze gradbenega materiala in gradbene mehanizacije s težkimi tovornimi vozili mimo hiše upnika, ki je in še povzroča nenadomestljivo škodo, ki lahko povzroči v posledici tudi porušitev hiše, škoda pa nastaja ravno zato, ker v naselju ni bilo prometnega znaka, ki bi takšne prevoze omejeval, pri čemer so bili prometni znaki z omejitvijo teže v naselju že postavljeni, pa jih je dolžnik zaradi lastnega interesa gradnje umaknil. Navedbe, da je upniku škoda zaradi prevozov nastajala že v preteklosti, pa so za predlagano zavarovanje relevantne v tem, da je zaradi povečanja prevozov škoda lahko še večja, regulacijska začasna odredba pa tudi v delu v zvezi s postavitvijo prometnih znakov tako potrebna.

Ko sodišče ni odredilo začasne postavitve prometnih znakov, ki bi takšne prevoze omejevali, je potrditvi pritožbe v bistvu dovolilo poseganje v nepremičnino upnika preko vseh razumnih meja. Prevozi se opravljajo z bistveno večjimi in zmožnejšimi vozili kot nekoč in povzročajo bistveno večje tresljaje in posege v prostor, ki vplivajo na stabilnost stanovanjske stavbe upnika in zato mora sodišče takšne posege regulirati in preprečiti nastajanje škode. Zavrnitev upnikovega predloga za postavitev prometnega znaka pomeni odklonitev pravnega varstva upniku, ki razen sodišča, ki mu v izpodbijanem sklepu ni zagotovilo ustreznega zavarovanja nepremičnine in ni preprečilo nadaljnjega nastajanja škode, ki jo povzročajo takšni prevozi, nima nobenega pravnega varstva.

Sodišče tudi ni upoštevalo dokazov, da je škoda bistveno povečana zaradi povečanja števila prevozov težkih tovornih vozil za potrebe rekonstrukcije ceste. Čeprav direktne vzročnosti glede izvrševanja prevozov in ureditve meje ni, pritožba pri tem poudarja, da je pomembno dejstvo, da je bila načrtovana druga cesta, katere gradnjo pa je iz neznanih razlogov dolžnik opustil. Pred začetkom adaptacije ceste, ki je enoten projekt in zajema tudi cestišče pred upnikovo hišo, niso bila pridobljena soglasja za izgradnjo ceste. Upnik tudi ni ne nasprotuje razumni uporabi ceste lastnikom zgoraj ležečih hiš. Nenadomestljiva škoda na nepremičnini upnika pa se lahko omeji zgolj z vzpostavitvijo omejitve prometa težjih vozil nad 7 t in dovolitvijo prevozov za izredne potrebe, kot je upnik predlagal v izpodbijanem delu sklepu. Škoda, ki bi s porušitvijo hiše v posledici nadaljevanja gradnje lahko nastala, je nenadomestljiva in jo mora sodišče z ustreznimi sredstvi zavarovati in nuditi pravno varstvo upniku. Po trditvi pritožbe bistvo regulacijske začasne odredbe ni v povezavi z razmerjem, ki naj se dokončno uredi, ampak gre pri regulacijskih začasnih odredbah ravno za začasno ureditev medsebojnih razmerij, kar pomeni začasno zavarovanje upnikovih pravic. Za izdajo začasne odredbe pa so potrditvi pritožbe podane vse zahtevane predpostavke.

Izvajanje prevozov gradbenega materiala in gradbene mehanizacije je potrebno upoštevati v zvezi z določitvijo meje, pri čemer pravna kvalifikacija prevozov ni pomembna, pomembno pa je dejstvo, da nenadomestljiva škoda upniku nastaja in le to v pretežni meri povzročajo ravno prevozi težkih vozil, ki se izvajajo v posledici gradnje. Ob dejstvu, da meje med zemljišči niso določene, je upoštevati, da še ni ugotovljeno, da se prevozi ne izvajajo po nepremičnini upnika, zato je terjatev sporne meje povezana z nepremičnino upnika in podana potreba, da se zaščiti z začasno odredbo celotne nepremičnine. Zato je tudi iz razlogov, iz katerih je sodišče izhajalo pri presoji utemeljenosti začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved izvajanja gradbenih del ter umaknitev postavljene gradbene mehanizacije, postavitev prometnih znakov utemeljena. Tudi zato je sklep v delu, ko je sodišče ugovoru ugodilo, potrditvi pritožbe nerazumljiv in v nasprotju sam s sabo, saj je na podlagi istih razlogov, zaradi katerih je v delu, kjer je dolžnikov ugovor zavrnilo, povsem utemeljena tudi zavrnitev dolžnikovega ugovora v izpodbijanem delu. V nadaljevanju pa pritožba povzema navedbe iz predhodnih vlog upnika, s katerimi utemeljuje utemeljenost izdaje začasne odredbe tudi v izpodbijanem delu postavitve prometnih znakov in določitve denarne kazni za primer nespoštovanja, ki po navedbi pritožbe tudi dokazujejo neutemeljenost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje.

Upnik v pritožbi predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi tako, da v izpodbijani tč. I. 1 izrek sklep sodišča prve stopnje razveljavi in spremeni tako, da ugovor dolžnika tudi v tem delu zavrne in sklep o začasni odredbi potrdi, dolžniku pa naloži plačilo priglašenih stroškov pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Dolžnik je na pritožbo upnika odgovoril in predlagal zavrnitev le te ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba upnika ni utemeljena.

V predmetnem postopku zavarovanja je upnik pred uvedbo sodnega postopka (čl. 267 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, ki mu je sodišče prve stopnje s sklepom dne 15.11.2006 v pretežni meri ugodilo. S sedaj pritožbeno izpodbijanim sklepom pa je odločilo o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, ki mu je deloma sledilo in ugodilo (tč. I. 1 izreka pritožbeno izpodbijanega sklepa) in začasno odredbo v delu, v katerem je odločilo, da je ugovor utemeljen, razveljavilo ter za ta del postopek zavarovanja ustavilo, v preostalem pa je ugovor zavrnilo kot neutemeljen (tč. I. 2 izreka pritožbeno izpodbijanega sklepa), s čimer je v preostalem delu sklep o začasni odredbi ostal v veljavi.

Materialnopravno podlago za odločitev o upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in posledično v okviru ugovornih razlogov tudi za presojo utemeljenosti ugovora dolžnika predstavlja dol. čl. 272 ZIZ, ki določa pogoje za izdajo takšne začasne odredbe. Navedeno zakonsko določilo v prvem odstavku določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, v drugem odstavku pa, da mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

V tretjem odstavku navedenega zakonskega določila pa je še določeno, da se tretji in četrti odst. čl. 270 uporabljata tudi glede začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve.

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve morata biti torej hkrati izpolnjeni obe predpostavki tako iz prvega odstavka navedenega zakonskega določila (verjetnost obstoja nedenarne terjatve ali verjetnost, da bo upniku zoper dolžnika takšna terjatev nastala) in vsaj ena izmed dodatnih predpostavk iz drugega odstavka navedenega zakonskega določila, ne glede na to, ali gre torej za zavarovalno začasno odredbo, ki je namenjena zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe ali regulacijsko začasno odredbo, katere namen je v začasni ureditvi spornega razmerja. Tudi regulacijska začasna odredba, ki je utemeljena z razlogi iz 2. ali 3. alineje drugega odst. čl. 272 ZIZ, ki jih mora za verjetne upnik izkazati že v predlogu za izdajo začasne odredbe, je tako dopustna le ob predpostavki, da je z njo povezana verjetno izkazana obstoječa ali bodoča nedenarna terjatev upnika do dolžnika, ki pa jo mora upnik prav tako v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati in opredeliti tako, da navede, kakšno nedenarno terjatev ima do dolžnika in jo v primeru, kot je konkretni, ko je začasna odredba predlagana pred uvedbo sodnega postopka, namerava zoper dolžnika uveljavljati v sodnem postopku. Le izkazovanje potrebe po začasni regulaciji določenega pravnega razmerja za izdajo začasne odredbe na podlagi čl. 272 ZIZ tako ne zadošča, ampak je za regulacijsko začasno odredbo upniku potrebno izkazati verjetnost obstoječe ali bodoče nedenarne terjatve dolžnika, v zavarovanje katere začasno odredbo predlaga.

Ob navedenih materialnopravnih izhodiščih pa se pokaže odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo ugovoru dolžnika in razveljavilo sklep o začasni odredbi, izdan 15.11.2006 v tč. I. 3 in posledično tudi na to navezujoči tč. I. 8 izreka, s katero je bila dolžniku naložena obveznost zagotoviti namestitev prometnih znakov z omejitvijo teže nad 7 t na obeh straneh spornega odseka ob parc. št. ... last dolžnika ter parc. št. ... in ... v lasti upnika, vse k.o. R. T. in za primer neizpolnitve le te izrečena tudi denarna kazen, pravilna.

Iz obrazložitve pritožbeno izpodbijanega sklepa izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da se po upniku v predlogu za izdajo začasne odredbe opredeljena terjatev do dolžnika nanaša na ureditev sporne meje med parc. št. dolžnika ... (javno dobro) in med parc. št. upnika ... in ..., vse tri k.o. R. T.. Tega upnik v pritožbi ne prereka. Ob tem navedenem in pritožbeno neizpodbijanem zaključku sodišča prve stopnje, pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da izdana začasna odredba v vsebini, opredeljeni v tč. I. 3 izreka sklepa o začasni odredbi, ki zajema obveznost zagotovitve namestitve prometnih znakov, ni povezana s po upniku zatrjevano sporno mejo. Torej se v tej vsebini tako ne nanaša na terjatev in zahtevek iz naslova sporne meje, ki ga v predlogu za izdajo začasne odredbe kot verjetnega zatrjuje, opredeljuje in napoveduje upnik. Ker je ob prej že obrazloženi materialnopravni podlagi tudi za regulacijsko začasno odredbo potrebno, da je izpolnjena hkrati tudi predpostavka iz prvega odst. čl. 272 ZIZ in ker povezanosti med vsebino začasne odredbe v tč. I. 3 in nedenarno terjatvijo iz naslova sporne meje ni, pri čemer je upnik ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je upnik pritožbeno ne izpodbija, zatrjeval in napovedoval le uveljavljanje zahtevka zoper dolžnika iz naslova sporne meje, in torej ne tudi iz naslova škode na njegovih nepremičninah, je tako sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi, ki se nanaša na začasno odredbo pod tč. I. 3 in z njo povezano tč. I. 8 sklepa o začasni odredbi utemeljeno ugodilo ter sklep o začasni odredbi v navedenem obsegu tudi utemeljeno razveljavilo.

Ob tem, ko upnik terjatve do dolžnika iz naslova škode na nepremičninah, torej tudi glede stanovanjskega objekta, v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval, niti zahtevka iz tega naslova proti dolžniku ni napovedal, pa tudi vse pritožbene navedbe upnika, usmerjene ravno v utemeljevanje potrebnosti, nujnosti in utemeljenosti začasne odredbe glede zagotovitve namestitve prometnih znakov zaradi nastanka po upniku zatrjevane nenadomestljive škode na upnikovih nepremičninah, ob zgoraj obrazloženem ne morejo omajati materialnopravno pravilne odločitve v tč. I. 1 pritožbeno izpodbijanega sklepa o ugovoru sodišča prve stopnje.

Obrazložitev sodišča prve stopnje glede pritožbeno izpodbijane odločitve o ugoditvi ugovoru in razveljavitvi sklepa o začasni odredbi v tč. I. 3 in delno I. 8 pa ima tudi dovolj jasne razloge, da omogočajo pritožbeni preizkus, zato tudi očitana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. tč. drugega odst. čl. 339 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ glede po upniku pritožbeno izpodbijane odločitve pritožbeno izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ni podana.

Zato je upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani tč. I. 1 izreka potrditi (čl. 365 tč. 2 ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Pritožba dolžnika je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika, ki se nanaša na tč. I. 1 in 2 sklepa o začasni odredbi z utemeljitvijo, da je začasna odredba v navedenih točkah še vedno potrebna zaradi zavarovanja verjetno izkazane nedenarne terjatve upnika (sporne meje med parc. št. ..., ... in ... k.o. R. T.), pri čemer je sodišče prve stopnje štelo, da je upnik verjetno izkazal, da bo terjatev – mejo ogrožala nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odst. čl. 272 ZIZ), ker bi dolžnik z gradbenimi posegi, ki jih po projektu namerava izvajati na parc. št. ..., lahko posegel v prostor, ki bo določen kot upnikova lastnina, pri čemer pa vzpostavitev v prejšnje stanje ne bo možna (drugi odstavek na dvanajsti strani pritožbeno izpodbijanega sklepa).

Ni sicer pritrditi pritožbi dolžnika, ko ta navaja, da v čl. 273 ZIZ ni materialnopravne podlage za izdajo začasne odredbe v vsebini iz tč. I. 1 in 2 sklepa o začasni odredbi zato, ker so možne oblike začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve v čl. 273 ZIZ taksativno naštete in določajo dolžniku le pasivno ravnanje (opustitev). Določilo čl. 273 ZIZ namreč vrste začasnih odredb le primeroma našteva in določa hkrati tudi, da se sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Pritrditi pa je dolžnikovi pritožbi, ko ta poudarja, da je upnik ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe izhajal iz predpostavke, da dolžnik že izvaja gradbena dela in ima na navedenih parc. št. že gradbeno mehanizacijo in gradbeni material, kar pa se je v nadaljnjem postopku izkazalo za neutemeljeno in netočno, ker je sodišče pravilno in nesporno ugotovilo, da se gradbena dela zaradi obnove kanalizacijskega omrežja in ceste na parc. št. ... sploh niso pričela izvajati in nadalje tudi, da se na parc. št. ..., ... in ... ni postavilo nobenega gradbenega materiala in gradbene mehanizacije, pri čemer ob tem poudarja, da je zato sodišče neutemeljeno vzdržalo v veljavi začasno odredbo v vsebini, povzeti v tč. I. 1 izreka sklepa o začasni odredbi z dne 15.11.2006, ko je dolžniku naložena dolžnost takoj prenehati z gradbenimi deli, ki jih izvaja zaradi obnove kanalizacijskega omrežja in ceste na parc. št. ..., če teh torej ni izvajal; in v tč. I. 2 sklepa o začasni odredbi, v katerem je dolžniku naložena dolžnost takoj umakniti postavljeno gradbeno mehanizacijo in gradbeni material na parc. št. ..., ... in ..., k.o. R. T., če te na navedenih parc. št. ni bilo.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa iz upnikovega predloga za začasno odredbo in izdanega sklepa o začasni odredbi povzelo, da je bila začasna odredba predlagana in izdana zaradi gradbenih posegov dolžnika, ki jih je ta pričel izvajati zaradi obnove kanalizacijskega omrežja in ceste (zadnji odstavek na osmi strani), kar poleg same vsebine predloga za izdajo začasne odredbe, potrjuje pritožbene trditve dolžnika, da je upnik temeljil predlog za izdajo začasne odredbe na trditvah, da se torej gradbeni posegi že izvajajo in da je gradbena mehanizacija tudi že postavljena. Iz razlogov v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje ob dokazno podprtih dejanskih zaključkih ugotovilo, da se gradbena dela zaradi obnove kanalizacijskega omrežja in ceste na parc. št. ... niso izvajala (na kar se torej nanaša začasna odredba v tč. I. 1), ter da na parc. št. ..., ... in ... ni bilo gradbenih strojev in gradbenega materiala (katerih umaknitev je dolžniku odrejena z začasno odredbo v tč. I. 2 izreka sklepa o začasni odredbi). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa tudi nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje kljub navedenim dejanskim ugotovitvam utemeljevalo potrebnost začasne odredbe v navedenih točkah in torej s tem v teh točkah navedeni vsebini in nanje posledično vezanih točkah izreka začasne odredbe in hkrati zavrnitev dolžnikovega ugovora z razlogom, da dolžnik gradbena dela namerava izvajati (drugi odstavek na dvanajsti strani), kar pomeni, da je pri tem izhajalo iz drugačne dejanske podlage in okoliščine, kot jih je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval upnik.

Sodišče ob izdaji začasne odredbe po predlogu upnika preizkuša in presoja zakonske pogoje za izdajo le te (v tem primeru iz čl. 272 ZIZ) glede na dejansko trditveno podlago, ki jo v predlogu navede upnik, ki tako s predlogom postavi dejanski okvir in tudi vsebino začasne odredbe, pri čemer je sodišče pri odločanju o predlogu vezano na upnikov predlog tako glede dejanske podlage kot tudi vsebine predlagane začasne odredbe in je zavarovanje lahko odrejeno le v okvirih tistega, kar je predlagatelj predlagal in ne česa drugega ali drugačnega. V ugovornem postopku pa dolžnik izpodbija pravno in dejansko podlago, na podlagi katere je bilo začasni odredbi ugodeno, zato so za presojo utemeljenosti ugovornih trditev in ugovora zoper sklep o začasni odredbi odločujoča glede dejanskega stanja tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je bila začasna odredba izdana.

Ob dokazno podprtih in jasnih dejanskih zaključkih sodišča, da se gradbenega dela na parc. št. ... ne izvajajo in da na parc. št. ..., ... in ... tudi ni bilo postavljene gradbene mehanizacije in gradbenega materiala, pa ta dejstva in razlogi torej ne utemeljujejo in potrjujejo okoliščin, na katerih je upnik temeljil začasno odredbo in s predlogom zahteval prenehanje z gradbenimi deli, ki jih dolžnik izvaja zaradi obnove kanalizacijskega omrežja in ceste na parc. št. ..., sodišče pa je na tej podlagi začasno odredbo v vsebini pod tč. I. 1 izreka sklepa z dne 15.11.2006 tudi izdalo, kot tudi ne okoliščine, da je na navedenih parcelah že postavljena gradbena mehanizacija in gradbeni material, ki bi ju bilo potrebno umakniti, kar je bilo dolžniku naloženo skladno s predlogom upnika tudi v sklepu o začasni odredbi v tč. I. 2. To pa pomeni, da se dejstva, na katerih je upnik temeljil predlog za izdajo začasne odredbe v obravnavanem delu ob ugovornem obravnavanju niso potrdila kot utemeljena, kar utemeljeno izpostavlja dolžnik v pritožbi, kar pa ob zgoraj obrazloženem, ko so za odločitev o utemeljenosti začasne odredbe in posledično tudi ugovora dolžnika odločilne okoliščine in dejstva, ki jih upnik navaja v predlogu in s katerimi tako utemeljuje izdajo začasne odredbe, že narekuje ugoditev ugovoru, razveljavitev začasne odredbe tudi v tč. I. 1, 2 ter na te navezujoče točke 6, 7 in 8 sklepa o začasni odredbi z dne 15.11.2006 in zavrnitev upnikovega predloga v navedenem obsegu in torej ugoditev pritožbi dolžnika ter spremembo pritožbeno izpodbijanega sklepa v tč. I. 2 tako, da se dolžnikovemu ugovoru tudi v preostalem delu ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi še v tč. I. 1, 2, 6, 7 in 8 ter predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrne (čl. 365, tč. 3 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ). Nadalje pa sodišče tudi ni navedlo prepričljivega razloga, čemu je štelo, da vzpostavitev v prejšnje stanje zaradi gradbenih posegov zaradi obnove kanalizacijskega omrežja in ceste ne bi bila mogoča in bi torej obstajala nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve iz naslova sporne meje zaradi gradbenih posegov, tudi če bi ti bili izvedeni, bila onemogočena ali vsaj otežena. Zgolj ugotovitev, da bi dolžnik lahko z gradbenimi deli posegel v prostor, ki bo kasneje določen kot lastnina upnika, za po sodišču prve stopnje sprejeti materialnopravni zaključek, da je upnik verjetno izkazal, da bo terjatev – mejo ogrožala nevarnost, da bo ta terjatev onemogočena ali precej otežena, v primeru, če bi z njo v sodnem postopku uspel in s tem za izpolnjeni pogoj iz 1. alineje drugega odst. čl. 272 ZIZ, ne zadošča in ga ne utemeljuje. Tako se tudi ti razlogi sodišča prve stopnje pokažejo kot materialnopravno zmotni, kar še dodatno tudi narekuje ugoditev dolžnikovi pritožbi in spremembo pritožbeno izpodbijanega sklepa v ugovoru z razveljavitvijo sklepa o začasni odredbi v tč. I. 1, 2, 6,7 in 8 ter zavrnitev upnikovega predloga v tem obsegu.

Na pritožbeni stopnji spremenjena odločitev glede ugovora dolžnika pa narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve, sprejete v tč. II izreka sklepa, ki jo dolžnik tako tudi utemeljeno izpodbija.

Ker je dolžnik z ugovorom v celoti uspel, mu mora upnik na podlagi določila čl. 38/VI ZIZ in čl. 154/I ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ povrniti vse potrebne stroške ugovornega postopka, katerih vsebina pa pritožbeno ni izpodbijana in predstavlja znesek 846,33 EUR. Upnik pa bo moral svoje stroške v zvezi s postopkom zavarovanja nositi sam, saj jih kot potrebnih stroškov zavarovanja ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku (čl. 38/V ZIZ).

Ker je dolžnik s pritožbo uspel, mu mora upnik povrniti kot potrebne stroške tudi stroške pritožbe (čl. 165/I v zv. s čl. 154/I v zv. s čl. 38/VI ZIZ), ki predstavljajo stroške za sestavo pritožbe odvetnika v višini 300 odvetniških točk (tar. št. 27 tč. 6 veljavne Odvetniške tarife – Ur. l. št. RS št. 67/03), poročilo stranki 20 odvetniških točk (tar. št. 39/4 OT) ter 6,4 točke materialnih stroškov (čl. 13 veljavne OT), kar skupaj znaša 326,4 odvetniške točke, kar pa ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR predstavlja znesek 149,82 EUR, s prištevkom 20 % DDV (čl. 14/2 veljavne OT) pa znesek 179,48 EUR.

Ker upnik s svojo pritožbo ni uspel, bo moral svoje stroške pritožbe nositi sam(čl. 165/I in 154/I ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

Stroškov odgovorov na pritožbi obeh strank postopka pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka, saj odgovori na pritožbo vsebinsko niso doprinesli k odločitvi pritožbenega sodišča.