Jedro

Vrhovno sodišče soglaša, da povzete dolžnikove navedbe predstavljajo napad na ugled sodne veje oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je (ob odločitvi, da pritožbi dolžnice delno ugodi in izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavi, v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. in II. točka izreka) pa pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje) dolžnico zaradi žalitve sodišča kaznovalo s 300,00 EUR denarne kazni. Navedlo je, da je dolžnica v ugovoru zoper sklep z dne 4. 9. 2014 in v njegovi dopolnitvi med drugim navedla: „... da sodnica ponareja listine ..., …. da izpodbijani sklep ni le nezakonit, ampak so zaradi ponarejanja listin podani elementi kaznivega dejanja ..., ... opozorilo, da je novela ZIZ-J spremenila 169. člen ZIZ, je laž ..., ... je očitno sodnica skupaj z odvetnikom M. ponaredila delež ...“. V pritožbi pa je toženka med drugim navedla: „... sodnica se spreneveda ..., ... gre za neznanje, ki ga ni mogoče sprejeti ali opravičiti ..., ... vse to je norčevanje, prejema samo te glupe nepodpisane sklepe, na katere ni dolžna odgovarjati ..., ... sodnica očitno ne pozna zakonodaje ...“. Povzete navedbe je sodišče označilo za objektivno žaljive za sodišče, saj predstavljajo negativno vrednostno oceno o njegovem delu in presegajo meje korektnosti pritožbe, ton in slog pa sta poniževalna in zaničujoča, s čimer jemljeta ugled sodišču in sodstvu ter načenjata avtoriteto sodne oblasti v celoti.

2. Zoper takšno odločitev sodišča se pravočasno pritožuje kaznovana. Meni, da je sodišče uporabilo napačno materialno pravo in kršilo določbo 341. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklep je po njenem mnenju nesklepčen, ker krši sodno prakso in temeljne človekove pravice (ESČP Pečnik vs. Slovenija). Navaja, da iz omenjene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da sodnik, ki vodi postopek, zaradi užaljenosti ne sme kaznovati stranke. Sodišče bi tudi moralo razlikovati pritožbene kritike od žalitve. Ponovi očitke na račun sodnikov v ... in predlaga uvedbo preiskave, ki bi potrdila njene očitke na račun dela konkretne sodnice sodišča prve stopnje. Meni tudi, da ni bilo odgovorjeno na njene pritožbene navedbe in da je bila žrtev agresivne verbalne politike in politike kaznovanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pritožba na Vrhovno sodišče dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje o kaznovanju dolžnice, zato na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitke, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih očitkov dolžnice, ne bo odgovarjalo.

5. Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic je najprej v zadevi Kyprianu proti Cipru (pritožba št. 73797/01) nato pa tudi v zadevi Pečnik proti Sloveniji (pritožba št. 44901/05) zavzelo stališče, da v primeru, ko se žaljive navedbe stranke nanašajo na ravnanje sodnika, ki vodi konkreten postopek, zaradi načela nepristranskosti ta sodnik ne sme odločati o kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča. Navedlo je tudi, da je višje ali vrhovno sodišče v takem primeru dolžno to napako odpraviti. V konkretni zadevi je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje o kaznovanju dolžnice razveljavilo (I. točka izreka) in v II. točki izreka dolžnico zaradi žalitve sodišča kaznovalo samo. Kot objektivno žaljive za sodstvo je prepoznalo dolžničine navedbe v ugovoru zoper sklep z dne 4. 9. 2014 in v njegovi dopolnitvi (postopek pred sodiščem prve stopnje) in njene navedbe v pritožbi, ki pa so se v pretežni meri nanašale na sodnico in na postopek pred sodiščem prve stopnje. Takšno postopanje sodišča je v skladu z navedeno prakso ESČP. 6. Vrhovno sodišče soglaša, da povzete dolžničine navedbe predstavljajo napad na ugled sodne veje oblasti. Stranka more v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo kritično uveljavljati razloge, zaradi katerih je sodna odločitev po njenem mnenju nezakonita, vendar pa mora to storiti na dostojen način. Pravilna je tudi ocena sodišča druge stopnje, da povzete žaljive besede prav v ničemer ne pripomorejo k utemeljitvi vloženega pravnega sredstva, ampak postopek samo po nepotrebnem obremenjujejo. Glede na to, da dolžnica v pritožbi same višine izrečene kazni ne izpodbija, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep o denarni kazni potrdilo.